Dejan Kontrec: V Mednarodni zvezi me malo težko gledajo, ampak me morajo

Danes je Dejan Kontrec v vlogi generalnega sekretarja glavni operativec Hokejske zveze Slovenije, nekoč pa je bil izvrsten hokejist, ki je za slovensko reprezentanco zbral 153 nastopov. Vzdevek Kontra ga ni definiral kot napadalca, zaradi njega ni bil specialist za protinapade, pravi: "Ta vzdevek izhaja iz priimka Kontrec. Ni vplival na mojo igro, vedno sem bil bolj podajalec, za protinapade so skrbeli drugi." Odgovor na poizvedovanje o vzdevku je bila pravzaprav edina lahkotnejša tema dolgega in izčrpnega pogovora, ki se je vrtel pretežno okoli težav najhitrejše moštvene igre pri nas. In teh res ni malo.

Pred vrati je tudi svetovno prvenstvo divizije I. Slovenska reprezentanca se odpravlja v Južno Korejo. Kakšna so pričakovanja, cilji? Cilj je, tako kot vedno, uvrstitev v skupino A. Tega si želim tudi zato, ker bo naslednje svetovno prvenstvo elite v Pragi, kamor bi lahko prišlo veliko slovenskih navijačev. Vse se dogaja zaradi ljudi, zaradi vzdušja. Sem pa tudi realist. Kot hokejist sem se deset let prebijal iz skupine C v B, pa potem v A. Zgodi se lahko vse. V skupini imamo odlične ekipe, Avstrijci bodo pripeljali mlajšo ekipo, ki bo še bolj grizla. Tudi pri nas tarnamo, da ne bo tega, ne bo tistega … Jih pač ne bo.

Prej ali slej bodo ti fantje tako ali tako nehali igrati, bazo moramo pomladiti. Kaj se bo zgodilo, če se nam ne uspe prebiti v skupino A? Najbrž nas bodo ljudje napadli, da je to katastrofa. Ampak tako je. Na tej ravni imamo samo toliko igralcev, več jih ni. Morali jih bomo vzgojiti. Zato se toliko ukvarjam z vsemi temi stvarmi. Za reprezentanco bo to zagotovo velika preizkušnja, po olimpijskih igrah je bila velika evforija, čez dva meseca je lahko povsem drugače.

Selektor Kopitar bo v Južni Koreji pogrešal nekaj nosilcev igre iz Sočija. Anže Kopitar igra v NHL, nekaj jih igra v končnicah močnih evropskih lig. To je najbrž cena uspeha … Super bi bilo, da bi bili v skupini A. Vse bi bilo boljše, s finančnega vidika, z vidika odziva javnosti, a če nam ne uspe, hokeja ne bo konec. Ko smo mi nehali igrati, so vsi govorili, češ, zdaj je pa konec, takšnih igralcev ne bo več. Kje pa, še boljši so! Vedno večje uspehe dosegajo. Kopitar je bil prvak v NHL. Kdo si je v naših časih upal pomisliti na kaj takega.

Tudi v drugih športih je tako. Ko bo nehal Košir, bo pa konec, so govorili, in je prišla Mazejeva. To je izziv, ki vsemu skupaj daje čar. Nikoli se ne smeš ustaviti. Treba je delati in odvisen si od več dejavnikov, tudi od sreče. V slovenskem hokeju se trudimo vpeljati model, ki bo finančno vzdržen. Nižje ne moremo, ker imamo v primerjavi z drugimi zvezami minimum tistega, kar potrebujemo. Imamo tekmovanja, ki so večplastna. Dvajset tisoč evrov stane "osemnajstica", 40 tisoč evrov "dvajsetica", do 100 tisoč liga INL, do milijona, milijona in pol liga EBEL, do deset milijonov pa liga KHL (Ruska kontinentalna hokejska liga, op. p.). Nihče nikomur ne prepoveduje, da bi igral v katerem koli od teh tekmovanj, ampak zavedati se morajo realnosti. Želel bi si sedem ekip v KHL, da bi bili milijonarji. To so sladke težave, sladke bi bile že, če bi jih imeli več v ligi EBEL.

V primeru, da se reprezentanca ne uvrsti v skupino A, razmišljate o kakšni organizaciji prvenstva divizije I spet v Sloveniji? Pravilnik je tak, da ko izpadeš iz skupine A oziroma ko leto zatem igraš v diviziji I, ne moreš kandidirati za organizacijo. Če pa bi nam pravila dovolila, bi nas to seveda zanimalo. Vedno je bil to naš cilj, tudi ljudje so radi spremljali prvenstva, v Stožicah je bilo na tekmah divizije I 11 tisoč ljudi. Ko ljudje pridejo na hokej, radi vidijo zmage, v tem pogledu se bolj splača imeti divizijo I v Ljubljani kot igrati med elito nekje na tujem.

Če gledamo zgolj s finančnega vidika, seveda. Ampak vedno upoštevamo tudi športni vidik. Za nas bo zato zanimiva Praga, maj je, pivo je dobro, dostopna je. Super dogodek bo. Zato bi si želel, da bi se uvrstili tja, to bo dodana vrednost.

Nazadnje se je krog resnih hokejskih držav tako razširil, da so tudi prvenstva divizije I zelo zanimiva … Kar zadeva IIHF, imajo zelo slabo strategijo teh prvenstev. Mislim, da bi bilo mogoče narediti veliko več. Krog se je povečal, kot ste dejali, tekme so dobre, dejstvo je, da ne morejo vsi igrati v skupini A. Mogoče bo v divizijo I padla Nemčija, morda Švica, nikoli ne veš. Treba bi se bilo bolj potruditi. Ne pa, da te obravnavajo kot nebodigatreba, ko prideš v skupino A, pa je vse drugače, pristop, organizacija ...

Temu načinu bi pri prvenstvih divizije I morali nekaj dodati. To so vendarle svetovna prvenstva na določeni ravni, igrajo močne države. Južna Koreja, Japonska, tam so bogate države, v IIHF na vse skupaj gledajo preveč podcenjevalno. Zdi se jim nesmiselno.

Kot da bi obtičali v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila skupina A hokej, vse drugo pa … V tem obdobju spremljam organizacijo in opazil sem, da nimajo prav nobene strategije za razvoj svetovnega hokeja. Kljub desetim državam te skupine A si organizacijo svetovnih prvenstev izmenjujejo ene in iste. Vprašal sem jih že, zakaj ne bi organizirali svetovnega prvenstva na primer v Abu Dabiju? Arabci imajo denar, prišli bi samo zato, ker se tam nekaj dogaja. Tehnologija postavljanja ledu je napredovala, narediš ga lahko že kjerkoli.

Brez takšnih stvari ne bo šlo. Tudi formula ena je bila najprej samo v Evropi, zdaj pa je povsod, le v Evropi ne, ker tu ni denarja. Sponzorji bi bili zadovoljni, zanima jih svetovni trg. Igralci bi bili zadovoljni, da gredo enkrat nekam drugam. Ne pa, da so vse igre le v nekaj državah. A za to je treba imeti mlade ljudi, ljudi z vizijo, ljudi, ki so pripravljeni tudi malo tvegati. A teh na IIHF ni.

Izzivi so torej tudi na Mednarodni hokejski zvezi … Sam tovrstnih ambicij nimam. Že v Sloveniji imam ogromno težav. V tako majhnem okolju bijem strašne boje za stvari, ki se mi zdijo povsem logične. Nobene želje nimam delati v IIHF. Tam imajo Nestla Aljančiča (dolgoletnega predsednika HZS Ernesta Aljančiča, op. p.) za alfo in omego, mene pa za sovražnika. HZS je bil IIHF dolžan 300 tisoč evrov, ki smo jih pokrili mi. Namesto zahvale za to so nem nekako očitali, da je hokeja, ko je vajeti izgubil Aljančič, pri nas konec.

Očitno ni pomembno, kaj in kako delaš. Pa smo imeli nato s Stožicami 400 tisoč evrov dobička, prišli smo v skupino A, izpadli in spet prišli nazaj, se uvrstili na olimpijske igre in bili na njih sedmi ... Malo težko me gledajo tam, ampak me morajo. Sicer tudi sam nisem navdušen nad ljudmi, ki me težko gledajo.

Teh težav se najbrž zavedajo tudi v drugih državah. Obstaja morda novi val funkcionarjev, ki so pripravljeni spreminjati stvari? Ta bratovščina je zelo zaprt krog, celo zmanjšali bi ga radi. Tam je 12 ekip, med katerimi velja nekakšen dogovor, da igrajo prijateljske tekme le med seboj. Ko sva se z Nikom Zupančičem hotela dogovarjati zanje, so pred nama dobesedno bežali in se zapirali v pisarne. Vsi so glasovali, da nas ne sprejmejo.

Kaj hočemo, bomo pa igrali pripravljalne tekme s Hrvati. Še vedno smo bili sedmi na olimpijskih igrah. Kaj bodo pa rekli zdaj? Če se uvrstimo v skupino A, bomo pred Danci in podobnimi reprezentancami. To bo zanje zadrega. Takšna ozkoglednost me jezi. Moralo bi biti tako kot v nogometu. Ne trdim, da je tam vse idealno, a to je prava globalna organizacija. Ni bilo vedno tako, za to so se morali potruditi.

Kakšen je torej status Slovenije v IIHF? Nikakršen! Odkar sva naloge prevzela jaz in Matjaž (Rakovec, predsednik HZS, op. p.), lahko odkrito rečem, da je naš rating padel. Kar zadeva politiko, seveda. Kar pa zadeva rezultate, bi težko rekel, da je padel. Kaj bodo naredili zdaj? Ves čas so mi govorili: "Zdaj ko ste se znebili Nestla, je konec." Odkrito so mi govorili: "S tabo ne smem sodelovati, ker si odpustil Harringtona (Johna, nekdanjega selektorja slovenske reprezentance, op. p.). Ne bomo igrali pripravljalnih tekem z vami, ker ste odpustili olimpijskega prvaka."

Tudi prav. Naredil sem tisto, za kar sem mislil, da je dobro za slovenski hokej. Nobene tekme ni prišel gledat sem, vodil je Asiago, Diko Stević pa mu je pisal listke, kdo bo v reprezentanci. To ni prav. Vseeno mi je, za koga gre.