Janja Garnbret
Nedelja, 26. 12. 2021, 11.00
2 leti, 9 mesecev
Janja Garnbret in Tjaša Slemenšek
Zgodba o prijateljstvu z avtobusne postaje, kakršnega bi si vsi želeli
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,25
3
Dvaindvajsetletni plezalki Janja Garnbret in Tjaša Slemenšek sta že več kot polovico življenja najboljši prijateljici.
Vsak lahko sočustvuje s prijateljevim trpljenjem, toda le odličen značaj lahko uživa v prijateljevem uspehu, je pred leti zapisal irski pisatelj in dramatik Oscar Wilde. Rek o prijateljstvu, s katerim bi se zagotovo strinjali tudi 22-letna olimpijska prvakinja v športnem plezanju Janja Garnbret in njena vrstnica Tjaša Slemenšek, ki sta nerazdružljivi že 13 let. Prijateljstvo, ki se je začelo v tretjem razredu osnovne šole, sta lani zaznamovali z ujemajočima tatujema sonca in lune. "Od nekdaj prihajava v paketu," se pošali Janja.
Dekleti – ena iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu, druga iz Velenja – sta se spoznali leta 2008, ko je Janja Garnbret svojo bleščečo plezalno zgodbo začela pisati v Velenju. Imeli sta devet let.
"Ker sem v Slovenj Gradcu ostala brez trenerja, sem začela trenirati v Velenju. Najini mami, ki sta se spoznali na eni od tekem Vzhodne lige, sta se dogovorili, da me Tjaša v Velenju počaka na avtobusni postaji, potem pa se skupaj odpraviva na trening. In tako je tudi bilo," se spominja Janja.
"In tako sem jo vsak dan čakala na avtobusni postaji," se nasmeje Tjaša Slemenšek, ena največjih opor, če ne kar skal v življenju olimpijske prvakinje v športnem plezanju. "Ja, na avtobusni postaji me je čakala šest let, če ne celo več," se pošali Janja. "Dokler nisva opravili vozniškega izpita," doda.
Njuno prijateljstvo se je začelo na avtobusni postaji v Velenju.
Z bolj zgodnjim avtobusom sta si kupovali dodaten čas
"Takoj sva se ujeli," pravi Tjaša, zato se je njuno druženje iz tedna v teden podaljševalo.
Janja in Tjaša leta 2010 na plezalnem taboru v Italiji. Na fotografiji v družbi Chrisa Sharme, legende plezanja.
Janja je v Velenje, kjer sta trenirali pod budnim očesom Gorazda Hrena, danes trenerja in selektorja slovenske članske reprezentance v športnem plezanju, hodila celo prej, kot bi to bilo potrebno.
"Še danes se spominjam. Namesto da bi šla na 'bus' ob 16.08, sem se proti Velenju odpravila že ob 15.33. Tako sva imeli več časa za pogovor, včasih sva šli tudi na igrišče." In včasih, ali pa skoraj vedno, sta si zamenjali tudi čevelj, jakno in kapo.
"Res je, včasih sva si zamenjali čevelj – Tjaša je nosila mojega, jaz pa njenega. Zamenjali sva si tudi vetrovko in kapo (smeh, op. p.). Ne vem, zakaj, ampak to sva počeli," razkriva Janja. "Res ne vem, v čem je bil smisel, ampak ja, to sva počeli," se simpatični menjavi obutve in obleke še danes čudi Tjaša.
Njuni pogovori so se vrteli okrog vseh mogočih stvari, nikakor nista bili omejeni zgolj in samo na debate o plezanju.
"Včasih sva si zamenjali čevelj – Tjaša je nosila mojega, jaz pa njenega. Zamenjali sva si tudi vetrovko in kapo. Ne vem, zakaj, ampak to sva počeli," se krohota Janja.
"Tjaša je jutranji človek, jaz pa nikakor ne. To je edina stvar, v kateri se razlikujeva," pravi Janja.
Tjaša je jutranji človek, Janja daleč od tega
Pravita, da sta si karakterno zelo podobni. "Edina stvar, v kateri se razlikujeva, je ta, da je Tjaša jutranji človek, jaz pa nikakor ne," pravi Janja. "V ostalih stvareh sva skoraj povsem enaki. Sicer pa sva bili od nekdaj v paketu. Ko smo na primer izbirali ekipi za nogomet, sva vedno dali vedeti, da naju ni mogoče ločiti, saj prihajava v paketu."
Tudi na treningih sta bili vedno enako zagnani. "Ko nam je Gorazd pokazal ogrevalni trening, smo vsi tekmovali, kdo bo prvi splezal bolder. Vedno smo se prepirali, kdo bo plezal prvi," se spominja Tjaša, Janja pa hitro doda, da ima doma kar nekaj slik iz Vzhodne lige, na katerih sta skupaj na najvišji stopnički zmagovalnega odra.
Že kot otrok izvajala gibe, ki so se drugim zdeli nori
Kdaj je Janja začela odskakovati od konkurence? "Mislim, da zelo postopoma, je pa že na tekmah Vzhodne lige izvajala gibe, ki so se nam ostalim zdeli malo nori. Na primer, kako si sploh lahko tako postavila nogo, nas je zanimalo, še bolj pa se je to kazalo potem, ko smo na taborih začeli plezati v skali in je Janja kar takoj preplezala vse težke smeri," se dominantnosti svoje najboljše prijateljice že v otroških letih spominja Tjaša.
Dekleti sta bili nerazdružljivi tudi v šoli. Ko sta začeli obiskovati športni oddelek v Šolskem centru Velenje, sta praktično cele dneve preživljali skupaj. "Najprej sva bili zjutraj skupaj v šoli, popoldne pa še na treningu. Zagotovo so bili dnevi, ko sva si šli na živce, kar je razumljivo," pravi Tjaša.
"Lahko se zgodi, da se ne pogovarjava ves mesec, ko pa bova spet v stiku, bo isto, kot je bilo prej. Tudi kadar se spreva, se takoj pokličeva, ko se zgodi kaj pomembnega," razkriva Janja.
Janja Garnbret: Mislim, da imaš lahko samo enega najboljšega prijatelja
"Najin odnos se je z leti razvijal, nikoli pa se ni spremenilo dejstvo, da sva najboljši prijateljici. Lahko se zgodi, da se ne pogovarjava ves mesec, ko pa bova spet v stiku, bo isto, kot je bilo prej. Tudi kadar se spreva, se takoj pokličeva, ko se zgodi kaj pomembnega. Češ, še vedno sem jezna nate, ampak to in ono ti moram pa nujno povedati," se zasmeji Korošica, ki s(m)o jo člani Društva športnih novinarjev Slovenije že tretjič izbrali za slovensko športnico leta.
"Nekateri pravijo, da imaš lahko več najboljših prijateljev, vendar se s tem ne strinjam. Mislim, da imaš lahko samo enega najboljšega prijatelja. Takega, ki mu lahko poveš karkoli," pravi Janja. "In ga pokličeš ob tretji uri zjutraj, če ga potrebuješ," jo dopolni Tjaša.
Trepetata ena za drugo
Slišita se tudi pred tekmami. "Z drugimi niti ne, mi je pa najbolj pomembno, da se slišim s Tjašo. Ker vedno ve, kaj mi more reči, če slučajno dvomim vase."
Spremljanje plezalnih preizkušenj za obe predstavlja posebno poglavje. "Vedno mi je zelo stresno, ko Tjaša tekmuje. Res težko gledam oziroma sploh ne morem gledati. Preveč sem nervozna."
"Enako," pravi Tjaša. "Olimpijsko tekmo sem si morala ogledati doma, nikamor nisem želela iti, pa smo imeli na Bolder sceni organiziran ogled. Niti malo nisem dvomila vanjo, a kljub temu sem tekmo želela spremljati od doma. Še danes se spominjam, kako je Janji zdrsnilo v hitrosti, in kako se je potem k sreči vse dobro izšlo."
"Jaz sem bolj za traparije"
Katera izmed njiju v odnosu običajno prevzema pobudo? "Odvisno za kaj," namigne Tjaša.
"Kaj pa vem, Tjaša je bolj kreativen tip človeka. Ima super ideje, zna se organizirati, zna dati pobudo. Spomnim se, kako smo morali v šoli narediti animacijo iz plastelina. Morali smo narediti figure in jih slikati, medtem ko smo jih premikali, in iz tega izdelati video. No, Tjaša je to naredila res odlično.
Izdelala je črva in jabolko in zgodbo o tem, kako črv poje jabolko. Jaz se česa takega ne bi nikoli spomnila, niti tega ne bi znala izdelati. No, na koncu pa sem tudi jaz dobila petko, pa čeprav k izdelku nisem kaj dosti prispevala," se zasmeji Janja. "V čem sem dobra jaz? Jaz sem bolj za traparije. Bolj slab vzor sem," se zakrohota. "In jaz na traparije hitro pristanem," doda njena najboljša prijateljica. "In k temu še kaj doda," sklene Janja.
Ko ena nekaj rabi, ji druga takoj priteče na pomoč
In kakšno mnenje ima Tjaša o svoji najboljši prijateljici? "Janja je zelo vztrajna in res velik perfekcionist. Vse, kar ni na svojem mestu, jo zmoti. Že v šoli je bilo tako. Če je v zvezku kaj narobe napisala, je najraje kar celo stran iztrgala iz zvezka. Tudi doma ima vedno vse na svojem mestu.
Kar mi je še všeč, je tudi to, da je zelo osredotočena na tisto, kar počne, in da jo v tistem trenutku prav nobena stvar na svetu ne bo zmotila, tudi če se bo nekdo zraven postavljal na trepalnice. Vedno pa je pripravljena priskočiti na pomoč, tudi če ima za opraviti sto stvari."
"Pa saj glede tega sva obe enaki," vskoči Janja. "Če ena reče, da nekaj rabi, druga takoj vskoči. Kaj si me že zadnjič prosila? Če ti prinesem polnilec na faks. Ja, itak. Vse bom pustila, da ji pomagam. In Tjaša je enaka."
Tjaša je Janjo po prihodu z olimpijskih iger v Tokiu pričakala s plakatom z zelo zgovorno mislijo "My friend is better than yours" (Moja prijateljica je boljša kot tvoja, op. p.).
"Spominjam se, da enkrat nisem imela prevoza do Velenja, pa se je Janja iz Slovenj Gradca pripeljala pome v Ljubljano. Vprašala sem jo, kakšne obveznosti je imela v Ljubljani, pa je rekla, da nobenih, da je pač prišla pome. Iz Slovenj Gradca v Ljubljano! Noro!" se še danes čudi Tjaša.
"Tako je treba za prijatelje," navrže Janja.
Sonček in luna
Prijateljstvo sta lansko poletje zaznamovali na prav poseben način. Z ujemajočima tatujema.
"Tjaša je lani prišla na idejo, da bi si naredili tatu. Seveda sem bila takoj za. Predlagala je tudi idejo za motiv, ki mi je bila takoj všeč."
"Želela sem si nekaj, kar bi se dopolnjevalo, tako kot se dopolnjujeva midve. Izbrala sem sonce in luno," je razložila Tjaša.
Ena od njiju ima pobarvano lunico, druga sonce.
Zanimivo je, da sta tudi njuni mami dekleti vzeli kot za svoji. "Zgodilo se je že, da me je Tjašina mama Romana povabila na kosilo, pa Tjaše sploh ni bilo doma. A ni to zanimivo?"
"Tudi jaz se vsakokrat, ko sem pri Janji, počutim kot doma," pravi Tjaša. "Tudi z Janjino mamo sva že šli na morje."
Se zavedata dragocenosti takega prijateljstva? "Ja, 'priceless' je. Všeč mi je tudi to, da zelo čutiva ena z drugo. Kadar je Janja žalostna, sem tudi jaz slabe volje in obratno," pravi Tjaša.
"Ja, ona že ve, da sem slabe volje, preden sploh kaj rečem. Nikoli ne bom pozabila, ko sva sedeli v šoli, pa me Tjaša vpraša: 'Ej, zakaj ...' pa jaz: 'Ja, tudi jaz ne vem, zakaj je liga NLP v soboto.' Pa Tjaša pravi: 'Kako si vedela, da bom to rekla?' Enostavno sem vedela."
"Je, velikokrat dokončujeva stavke ena drugi, pa tudi sicer se mi večkrat zdi, kot da mi bere misli," pravi Tjaša. "Morda zveni smešno, ampak je res. Bilo je že par trenutkov, ko sem bila dobesedno šokirana, ko je nadaljevala stavek, ki sem ga začela."
3