Petek, 27. 11. 2015, 18.27
7 let, 2 meseca
V ringu neizprosen borilni stroj, zunaj njega pa človek z velikim Č
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0
"V boksu ni skrivalnic. Telo borcu pove, kdaj pride čas … 23 let je bilo dovolj. Čas je za nove zmage, tokrat zunaj ringa," je iz Miamija, kjer je v četrtek zjutraj odboksal zadnji dvoboj kariere, sporočil 39-letni Haložan Dejan Zavec in tako končal izjemno kariero poklicnega boksarja.
V Sloveniji, državi, ki se ne more pohvaliti s prav imenitno boksarsko tradicijo, je oral ledino. Res ni bil prvi. Niti edini. Z boksom so se Slovenci ukvarjali tudi pred njim in v amaterski konkurenci tudi dosegali izjemne rezultate. Zavec pa je bil tisti, ki je šport, s katerim se je dotlej ukvarjala le peščica "čudaških zanesenjakov", povzdignil, populariziral tudi v deželi na sončni strani Alp. Z njim s(m)o se veselili in trpeli tisoči Slovenk in Slovencev, ljubiteljic in ljubiteljev borilnih veščin. S svojim delom, filozofijo in pristopom do športa, ki je v širši javnosti pogosto nerazumljen in velja za krvoločnega, barbarskega, nas je na nek način osvobodil. Razbijal je stereotipe o boksu kot športu primitivizma in nizkih strasti. Pokazal nam je, da v ringu spoštovanje, veščina in pogum prevladajo nad nasilnostjo, jezo in zaničevanjem.
V boksu in borilnih veščinah na splošno je plemenitost in poštenosti, ki se v primerjavi z mnogimi drugimi športi kaže zelo neposredno. Pri vseh gre za premagovanje tekmecev in samega sebe, iskanje popolnosti, izpopolnjevanje veščin. "Boksarski ring je najbolj samoten kraj na svetu," je nekoč dejal angleški boksar Frank Bruno in težko bi ta šport povzeli lepše. Nasilje je del človeške nravi, priznati si to dejstvo, je pošteno. Plemenitost pa se kaže v tem, kako se s tem dejstvom spopasti, ga usmerjati in obvladovati tako, da se ne sprevrže v izživljanje močnejših nad šibkejšimi. Organizirano tekmovanje z jasno začrtanimi pravili in z v izhodišču enakovrednimi nasprotniki je točno to. Pošteno soočenje z nasilno človeško nravjo in njeno obvladovanje. V poštenem in reguliranem boju moža na moža štejeta pogum in znanje, tepena sta skoraj vedno oba. Zmaga tisti, ki je nekoliko manj.
To je vedno poudarjal naš šampion Zavec. Poskušal je demistificirati svet, ki ga marsikdo še vedno vidi kot temnega in primitivnega. Kot nekaj, česar bi se morali sramovati in ga ignorirati. Zavec je človek, ki bi bil le stežka dlje od nasilnega razbijača, torej borca, ki bi potrjeval predsodke nepoznavalcev. Vselej prijazen, nasmejan in spoštljiv, poln pozitivne energije, je pisal imenitno športno zgodbo. Sam. V surovem profesionalizmu je oral ledino.
V boksu se je znašel po naključju, pri 16. letih je bil namenjen na trening nogometa, pa je zamudil in nato odtaval v telovadnico, kjer je potekal boksarski trening. Bila je ljubezen na prvi pogled. V amaterski karieri ni dosegal večjih uspehov, ampak je vsrkaval znanje in nabiral izkušnje, nato pa se je prek boksarsko mnogo bolj razvite Nemčije podal med profesionalce. Prvi poklicni dvoboj je odboksal 1. marca leta 2003 in s tehničnim nokavtom v prvi rundi pospravil Madžara Zoltana Totha. Začel se je vzpon.
V naslednjih 21 dvobojih je ring vselej zapustil kot zmagovalec, nato pa leta 2007 v Mariboru naletel na prvo večjo težavo. V obračunu z Argentincem Jorgejem Danielom Mirando je staknil poškodbo ličnice, dvoboj je bil prekinjen v tretji rundi in vknjižen kot neveljaven (no contest). Prvi poraz je doživel leta 2008, ko je na Poljskem moral po točkah priznati premoč domačemu asu Rafalu Jackiewiczu.
"Včasih moraš stopiti korak nazaj, da lahko narediš dva naprej," je takrat povedal na Ptuju rojeni boksar in imel je še kako prav. Le leto kasneje se mu je ponudila življenjska priložnost. V Johannesburgu v Južnoafriški republiki je 11. decembra za naslov svetovnega prvaka velterske kategorije ene od štirih najbolj prestižnih organizacij IBF izzval domačina Isaaca Hlatshwaya in z zmago v tretji rundi osupnil svet.
Slovenija je dobila prvega profesionalnega boksarskega svetovnega prvaka! Iz republik nekdanje Jugoslavije je bil to šele tretji – po hrvaški legendi Mateju Parlovu (svetovni prvak WBC v srednje težki kategoriji leta 1978) in Srbu Slobodanu Kačarju (svetovni prvak IBF v srednje težki kategoriji leta 1985). Naslov je ubranil trikrat, v Ljubljani je premagal Argentinca Rodolfa Ezequiela Martineza in se za prvi poraz oddolžil Poljaku Jackiewiczu, nato pa še dal lekcijo ameriškemu polprofesionalcu Paulu Delgadu.
Leta 2010 je bil Zavec izbran za slovenskega športnika leta in Slovenca leta, po dvoboju z Delgadom pa se je začel krhati odnos z njegovim nemškim menedžerjem Ulfom Steinforthom, ki je želel Zavčev šampionski pas unovčevati s čim večjim številom dvobojev s čim manj nevarnimi tekmeci, a Zavca so zanimali predvsem športni izzivi. Dokazati se je hotel v dvobojih z največjimi imeni, a je bil tudi v tej želji hendikepiran, saj je kot borec iz tržno nezanimive Slovenije spoznal tudi poslovno plat profesionalnega boksa. Ta pa je v mnogih pogledih še veliko bolj neusmiljena kot športna.
Na vsak način si je želel v Združene države Amerike, v meko boksa, kot jim pravi sam. Želja se mu je uresničila septembra 2011, ko se je v Biloxiju spopadel z Andrejem Bertom. Proti Američanu haitijskih korenin je imel lepe možnost za zmago, a je v peti rundi po trku z glavo staknil poškodbo veke in zdravniki mu niso dovolili nadaljevati boja.
V ZDA je boksal še dvakrat, obakrat proti veliko boljšima tekmecema. Leta 2013 je boksal v Brooklynu proti Keithu Thurmanu in v četrtek zjutraj proti Kubancu Erislandyju Lari. Obakrat je bil pošteno poražen in to tudi pošteno priznal. Priložnost za dokazovanje na najvišji ravni je zanj mogoče prišla prepozno, proti izjemno talentiranemu, hitremu in tehnično izpiljenemu Lari v zadnjem dvoboju ni imel nobenih možnosti. Pri 39. letih njegovo telo pač ni bilo kos izzivu.
Zavec se tako poslavlja s 35 poklicnimi zmagami, 19 jih je dosegel predčasno, in s štirimi porazi. Že nekaj časa je vpet v delo na Boksarski zvezi Slovenije kot svetovalec, saj kot aktivni boksar uradno funkcije še ne sme prevzeti. V njegovem klubu na Ptuju se že kalijo nove generacije bork in borcev, ki bodo imeli privilegij, ki ga sam ni imel. Z izkušnjami, ki si jih je pridobil v dobrih dveh desetletjih garanja v boksarski arenah, jim bo znal pomagati do velikih uspehov. Zavec bo torej pomagal zgraditi tudi svojega morebitnega naslednika. Letvico je postavil karseda visoko in mlajšim rodovom ponudil izziv. Kdo ga bo sprejel?
