Tina Lipicer, odbojkarica, ki ji za prihodnost slovenske ženske odbojke ni vseeno

Odbojkarica brez dlake na jeziku nam je zaupala, kako je hotela navezati stik z vodilnimi pri Odbojkarski zvezi Slovenije in jim predstaviti dobitno kombinacijo, a se je vse skupaj zaradi takšnih in drugačnih zadev ustavilo in na koncu padlo v vodo. O čem govorimo? Preberite v spodnjem intervjuju.

Ste ena redkih oseb v Sloveniji, ki vam za žensko odbojko ni vseeno. Menite namreč, da jo Odbojkarska zveza Slovenije nikoli ni podpirala do te mere, kot si dekleta zaslužijo. Letos se je vendarle naredilo korak naprej in dekleta bodo letos končno debitirala v evropski ligi. To, da mi ni vseeno, je zelo milo rečeno, pa vendar ostanimo skromni. Menim namreč, da ni pametno živeti v preteklosti, pustimo preteklost za sabo, saj nam to, vsaj kar zadeva to temo, ne prinese pozitivnih spominov. Lahko začnemo s sedanjostjo, bo pametneje in koristneje. S prijavo ženske ekipe in evropsko ligo se je naredil namišljen korak naprej, kot sami pravite. To nekatere ljudi zadovolji do te mere, da bi skoraj priredili praznovanje. Pa vendarle te stvari ne gredo tako gladko, sploh če hočemo biti ob tem organizacijsko in rezultatsko uspešni. Seveda smo lahko naslednjih deset let perspektivni in delamo z najboljšo generacijo do zdaj, samo srčno upam, da ne se ne bo ponovil scenarij moških. Ko gre polito mleko čez pult, je prepozno hiteti in brisati tla.

Da preidem k stvari, selektorja ženske reprezentance smo izbrali prve dni februarja, zanima pa me, na čem bo temeljil spisek vabljenih igralk. Na internetni statistiki? Poznanstvu? Fotografijah na Facebooku? Upam in želim si, da bo ocena podana po tem, ko se igralko vidi vsaj na eni tekmi v živo. Tukaj se mi porajajo še druga vprašanja. Katere bodo nosilke? Katere bodo tudi v prihodnosti prisotne v slovenski odbojki in bomo stavili na njih? Kje bodo priprave? S kom bomo igrali pripravljalne tekme? Čakam novinarsko konferenco, na kateri bodo te stvari predstavljene. Upam, da se bo to uskladilo že do prvega maja, ko je treba začeti priprave. Rada bi slišala tudi, kakšni so cilji. Kdo bo odgovarjal za njih?

Če pa dotično situacijo preprosto skrajšamo, če se bo šlo po bližnjici, brez prave organizacije, se bo zgodila do zdaj že velikokrat videna zgodba. Vzamemo domačega strokovnjaka, do katerega finančnih obveznosti ni, ciljev si ne postavimo, rečemo samo, da imamo mlado reprezentanco, ki nima obvezujočih ciljev, in se tako izognemo marsikateri konfliktni situaciji kdo, kako, zakaj je kriv. Odisejada ženske reprezentance pa se bo nadaljevala. To nikoli ni bilo dobro in tudi ne bo.

Dejali ste, da si pri dekletih ne želite podobnega scenarija, kot se zdaj že vrsto let ponavlja fantom. Kaj mislite, da je šlo narobe, da se že nekaj časa prestopa na mestu? Situacijo pri fantih lahko komentiram le delno, ker nikoli nisem bila neposredno vpletena. Ko se pri majhnih državah, kot smo mi, vsake toliko pojavi nadarjena generacija, je okoli tega ogromno govora. Projekti se začnejo kopičiti in kar so bile nekdaj samo tihe želje, se hitro prelevi v obveze. Če se vrnem nekaj let nazaj. Nepozabno, ACH Volley se je uvrstil na zaključni turnir lige prvakov. Takrat sem sama pri sebi dejala, da bodo naslednje leto reprezentanti odšli v vrhunske klube, vrhunsko ligo, kjer bodo imeli vse pogoje, da bi lahko tlakovali pot naslednjim generacijam slovenskih odbojkarjev, ki bodo odšli v tujino. Kaj se je res zgodilo, vemo vsi.

Poglejmo, kje so ti fantje danes. Igrajo v tujini. To je pa tudi vse. Če stremimo k vrhunskosti, je to premalo. Če gledamo z domačega dvorišča, kavča, kapo dol, a to je slaba tolažba. Mogoče bi potrebovali vrhunskega selektorja, ki bi iz teh super perspektivnih fantov sestavil celoto. Če se vrnem k dekletom … Nekaj deklet imamo, ki bi se tej zgodbi lahko izognile. Če se ukrepa danes in se jih pravilno usmeri, lahko imamo čez pet let žensko reprezentanco, ki bo presegla moško. Veliko vprašanje pa je, ali si OZS to sploh želi. Osebno se bolj nagibam odgovoru ne.

Torej trdite, da bi dekleta, seveda s pravim delom, lahko v bližnji prihodnosti presegla fante? V zadnjih letih se je ženska reprezentanca udeležila zgolj Sredozemskih iger, kar se ne enači ravno z vrhunsko odbojko. Kadar imaš perspektivno generacijo, se ne smeš obotavljati, ampak moraš narediti vse, da to naravno danost izkoristiš. Narediti moraš vse, ne glede na sredstva, da ne ostane zgolj pri perspektivi, in vse skupaj nadgraditi še z nekaj več. To je šport, kjer ni nobenega zagotovila, a lahko gradiš in pravilno usmerjaš. Še vedno so se, prej ali slej, pokazali rezultati. Vsaj v moji karieri je bilo tako. Prepričana sem, da se lahko ogromno naredi s pravilnim delom in vizijo za naprej.

Menite tudi, da je ženska odbojka v Sloveniji zgolj obveza, ki pa ne pomeni veliko. Po vaših besedah vsakršen vložek v ženske izbrane vrste ne bi bil stran vržen denar. Dekleta, ki so v tujini in so izkusile to na lastni koži, vedo, da ni tako. Prepričana sem, da bi rade to dokazale in enkrat za vselej slovensko žensko odbojko postavile na evropski zemljevid. Dokler si doma pri mami in te vsi trenerji trepljajo po rami in ti govorijo, da super igraš, je to odlično. Ko pa enkrat izkusiš drugačno situacijo, ko te enačijo z igralkami Škotske, Norveške ali Islandije … Težko je govoriti o tem, kdor tega ni doživel, ne bo razumel.

Ni skrivnost, da se že več kot pol leta trudite za sestanek z vodilnimi pri slovenski zvezi, na čelu s predsednikom Metodom Ropretom, a z "zmenkom" ni bilo nič. Kako to? Lani aprila sem se dobila z gospodom Markom Zadražnikom, ki je bil zelo navdušen nad mojim zanimanjem za žensko reprezentanco in njenim videnjem. Sledil je tudi pogovor z gospodom Ropretom, kjer sva se dogovorila, da čez poletje pripravim projekt, o katerem bi se morala pogovarjati na naslednjem sestanku. Čakala sem na telefonski klic, a ga žal ni bilo. Sicer moram povedati, da se je pred enim mesecem opravičil, ker je zelo zaseden. Mogoče me pa ni vzel dovolj resno? Ne vem …

Imeli ste izjemno zanimiv načrt. Dejali ste, da je bil slovensko reprezentanco pripravljen prevzeti italijanski strateg, zdajšnji trener ekipe, ki je na vrhu lige prvakov in bo nastopila tudi na zaključnem turnirju. Kako in kdaj ste prišli v stik z njim in zakaj se je zanimal ravno za Slovenijo? Načrt je bil, a ta je žal že v smeteh. On je bil trener, ki je iz mene naredil vrhunsko igralko. V enem letu. To je bilo obdobje, ki se ga nerada spominjam. Bilo je malodane smrtno nevarno (smeh, op. a.). Kar zadeva njegovo zanimanje … On se je zelo intenzivno zanimal za vodenje naše reprezentance, vendar nisem hotela prestopiti odnosa trener–igralka in nisem šla prek tega. Sem mu pa predstavila situacijo in dala kontakte, naprej je moral sam. Vendar kot vedno, razpisa tudi tokrat ni bilo …

Njegovo znanje tako na mednarodni ravni kot v italijanskem prvenstvu je vrhunsko. On je med tremi najboljšimi trenerji na svetu. Vsa mlada generacija turških odbojkaric je iz njegove šole. Da o klubskih uspehih ne govorimo. Stik obstaja že od lanskega leta in je bil v jesenskem delu zelo intenziven. Če bi gospod predsednik septembra nameraval kaj storiti, bi bile stvari že takrat rešene. Žal je vlak odpeljal, to je kot maturantski izlet, se ne ponavlja. Greh ga je zamuditi.

Zakaj je hotel sesti na klop Slovenije? Izključno zato, ker je blizu njegovega doma in ker bi rad še enkrat dokazal, da samo delo v telovadnici prinese rezultat. Njegova ocena je, da je Slovenija tega zmožna.

Ko pri zvezi slišijo za tuje strokovnjake, če malce karikiramo, dobijo ošpice. Pravijo, da bi bil tuj strokovnjak predrag in se z omejenimi sredstvi ne bi znašel. Vi ste imeli rešitev tudi za to (sponzor …). Upam, da bodo te ošpice kmalu preboleli, saj to ni smrtno nevarna bolezen. Bom ponovila, saj se tako ali tako samo ponavljam. Poleg njega bi v Slovenijo prišli še kondicijski trener, skavt, videoman, želel pa je, da se k tej strokovni ekipi priključita še dva najperspektivnejša slovenska trenerja. Vsi bi delali zastonj. Upam, da je to zdaj jasno.

Kar pa zadeva sponzorja. O tem sem tudi z nekom govorila in mu vse skupaj predstavila. Očitno niti ni bilo od mene odvisno, ali se bo to vse skupaj uresničilo. Po tem si lahko mislim, zakaj kontakt iz odbojkarske zveze do mene nikoli ni prišel. Saj vem, večji projekt, več dela, več skrbi … V Sloveniji tega nihče ne bi sprejel. Sicer pa, ko pogledam iz drugega zornega kota, klubi svoje obveznosti do matične zveze redno plačujejo, torej poslovanje poteka v normativi. Le zakaj si delati dodatno delo. Zanima me, kdo bo v teh časih sponzor moške in ženske ekipe v evropski ligi? Kdo je sploh generalni sponzor zveze, poleg obubožanih klubov in davkoplačevalcev? Zanima me tudi, koliko predstavnikov ženskih klubov je imelo besedo pri izbiri selektorja, ali smo spet poenostavili, pa je zasedal strokovni svet in se odločil.

Se vam zdi, da je tuji trener vedno zagotovilo za uspeh? Slovenija je že imela tujega trenerja Veselina Vukovića, pa tudi ni bilo takšnih uspehov, kot smo si jih vsi želeli in pričakovali. S prihodom Veselina Vukovića se je v moški reprezentanci začelo delati profesionalno. Mogoče še ni bilo uspeha, ampak to je bil le začetek. Z njegovim odhodom je bila potrebna nadgradnja za te fante, nekaj več. Po eni strani mi je žal za Luko Slabeta, ker ga zelo dobro poznam in je bilo ogromno kritik na njegov račun. Mogoče so ga pa prehitro postavili na položaj za tako velik cilj?

So vse te zgoraj naštete zadeve pri zvezi vedeli ali ste jim to vse skupaj hoteli povedati na sestanku, ki ga ni bilo? Kaj na zvezi vedo, ni nikomur jasno. Je pa precej jasno, kaj predstavljajo v javnosti. Rezultatsko porazno, organizacijsko še krepko pod tem. Govorim o ženski članski reprezentanci. Sestanek, ki se nikoli ni zgodil, je imel odgovore in rešitve za zagato, v kateri smo se znašli. Vedno bolj menim, da ta situacija nekaterim ugaja.

Kot smo že rekli. V začetku februarja je nato OZS objavila vest, da bo na selektorskem stolčku ženske odbojkarske reprezentance Olega Gorbačova zamenjal Bruno Najdič. Kakšen je bil vaš odziv? Ni me presenetilo. To so njihove odločitve. Jaz bom vesela, ko bom videla naše mlade generacije napredovati. Upam, da bo to kmalu. Upam, da bom kmalu imela naslednico, ki bo lahko na lastni koži začutila, kaj pomeni igranje na visoki ravni. Potencial imamo, a to je le začetek.

Kako uspešna bo slovenska ženska članska odbojkarska reprezentanca pod taktirko Bruna Najdiča? Bruna kot trenerja ne poznam dovolj, da bi lahko karkoli ocenjevala. Odgovor na to, ali bo reprezentanca pod njim napredovala, bomo dobili v naslednjih letih. Upam, da bo, saj si želim, da bi te odlične generacije naredile korak naprej. Zdaj je pravi čas za uspeh.

Glede na to, da v Italiji igrate v odlični formi, bi v reprezentanci zagotovo lahko bili ne samo nosilka, pač pa tudi odlična mentorica marsikateri mladi igralki. Je Bruno z vami že navezal stik? Bruno me je poklical pred kakšnim tednom. Moram povedati, da sem bila presenečena, pa čeprav sva v dobrih odnosih. Pogovorila sva se, razložil mi je svojo vizijo …

Kakšna je ta vizija, kakšni so njegovi načrti in cilji? O konkretni viziji ženske odbojke nisva govorila, seveda je njegov cilj evropsko prvenstvo, zato bi rad zbral tudi starejše igralke. Igranja v evropski ligi pa naj bi bile deležne mlajše igralke, ki potrebujejo evropske izkušnje. Vendar konkretnega načrta še ni, mogoče je bil narejen v teh dneh, tega ne vem. Za te informacije morate povprašati vodstvo in trenerski štab.

Kaj bi se moralo zgoditi, da se Tina vrne v reprezentanco? Če bi že takoj dobila odgovore na vsa zastavljena vprašanja, mogoče, vsekakor pa bi o tem resno razmislila.

Že dolgo niste obleki dresa s slovenskim grbom. Kaj je bil razlog za vaš izostanek? Kakšne so zdaj vaše simpatije do nastopanja za izbrano vrsto? Če se ne motim, sem igralka z najdaljšim stažem v izbrani vrsti. Razlogi za moj izostanek v prejšnjih letih so bile poškodbe, ki so se morale pozdraviti.

Odnos? Mislim, da moj odnos ni nič drugačen kot odnos drugih igralk. V Sloveniji sem samo ena izmed mnogo slovenskih igralk, v tujini pa prva opeka pri gradnji marsikaterega vrhunskega okolja. Ampak pustimo tujino, saj vendarle pometamo pred svojim pragom.

Glede na to, da so pri OZS redni gostje tudi na naši strani, jim tale intervju zagotovo ne bo ušel. Se kaj bojite, kakšen bo njihov odziv, ali pa se ga morda celo veselite? Nisem razmišljala o tem. Vi ste mene vprašali, jaz sem vam odgovorila. Mislim pa, da na zvezi poznajo moje razmišljanje, vse, kar hočem, je, da bi slovenska ženska odbojka dobila mesto na zemljevidu. Poznam to pot in vem, da je dosegljiva. Verjetno sem res edina, ki se borim za prihodnost slovenske odbojke, vendar kot pravijo: Upanje umre zadnje.