SiolNET. Sportal Drugi športi
8,33

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju z Bojanom Tokićem

Vročekrvni Slovenec, ki se nerad vrača v Bosno

8,33

termometer

Bojan Tokić
Foto: STA

Bojan Tokić je eden najboljših slovenskih športnikov, a nima sreče, saj njegov šport ne spada med najbolj priljubljene. Redko se pojavlja na naslovnicah, a ga to ne moti. Z dobro voljo, ki pogosto meji na šalo, in spretno nabrušenim jezikom nam je 36-letni velemojster namiznega tenisa pojasnil pogled na svet. Vse od rojstnega Jajca do nepričakovanega srečanja v New Yorku, ki ga je vrglo na zadnjico.

Čeprav ni rojen v Sloveniji, niti slovenskim staršem, njegovo srce utripa za Slovenijo tako močno, da je lahko vzgled marsikateremu drugemu športniku. ''V bistvu se počutim bolj Slovenca kot marsikdo drug, ki je rojen v Sloveniji. Rad imam Slovenijo, vse, kar je naredila zame. To ji skušam vračati s kolajnami,'' rad poudarja.

Pred leti je bil že 25. igralec namiznega tenisa na svetu, kar je ob poplavi imenitnih igralcev iz Azije izjemen uspeh. Je dobitnik štirih odličij na evropskem prvenstvu, tudi bronaste ekipne, ki jo je osvojil letos v Luksemburgu in skupaj z mlajšimi soigralci Darkom Jorgićem, Denijem Kožulom in Janom Žibratom poskrbel za odmevno senzacijo. Poplačan je bil dolgoletni trud, ki mu je pomagal do tega, da je uresničil svoje sanje in postal uspešen v športu, ki mu pomeni vse. Zvest mu namerava ostati tudi po koncu igralske kariere.


Nastopil je na treh olimpijskih turnirjih, največji uspeh pa dosegel leta 2016 v Riu, ko se je uvrstil med najboljših 16 igralcev. Nastopil je na treh olimpijskih turnirjih, največji uspeh pa dosegel leta 2016 v Riu, ko se je uvrstil med najboljših 16 igralcev. Foto: STA Leta 2011 ste dosegli mejnik, ko ste osvojili prvo moško kolajno na evropskem prvenstvu v namiznem tenisu med posamezniki. Zdaj ste bili tretji še ekipno. Kateri uspeh je večji?
Nobeden. Oba sta enaka. Ekipna medalja je bolj sveža in je bolj zanimiva, drugače pa ju je težko primerjati. Bi pa rekel, da je bilo leta 2011 bolj realno, da se povzpnem na zmagovalni oder kot pa letos z ekipo. Naša pot je bila popolnoma nerealna.

Ubrali smo najtežjo pot. Žreb nam ni šel na roko, a nas to ni zmotilo. V kvalifikacijah smo premagali Poljsko, ki spada med šest najboljših reprezentanc, potem aktualne evropske prvake Avstrijce, pa Slovake z dvema Kitajcema, nato v četrtfinalu še Švede, ki imajo največ evropskih naslovov. To še ni bilo vse, potem smo v polfinalu namučili Nemce. Edini na prvenstvu.

Vas po takšnih uspehih še bolj zabolijo predsodki, da je namizni tenis vse prej kot zahteven šport?
Še danes se bojujemo z njimi. Kaj bi skrival. Večina misli, da je to šport, ki spada na plažo. Da imaš tam betonsko mizo, potem pa si lahko vsak turist vzame pet minut in odigra lahkotno partijo. Zato sem zelo vesel in motiviran, ko nastopi čas za olimpijske igre. Že tako ni veliko prenosov na televiziji, ko govorimo o namiznem tenisu, med olimpijskimi igrami pa so. Takrat ima vsak državljan, ljubitelj športa kaj videti.

Lahko se prepriča, kaj je sploh vrhunski namizni tenis. Kakšni so hitrost, rotacija žogice, natančnost, agilnost, odzivi. Takrat sem najbolj motiviran, da pokažem vse, kar znam. Da se gledalci prepričajo na lastne oči. Stereotipov, da je to šport za vse in se igra na zabavah pri otrocih bogatih staršev, se žal ne bomo nikoli znebili. To moramo sprejeti.

Je eden izmed igralcev, ki težko prenesejo poraz. Zlasti, če izgubijo po lastnih napakah in na igrišču premagajo samega sebe. Je eden izmed igralcev, ki težko prenesejo poraz. Zlasti, če izgubijo po lastnih napakah in na igrišču premagajo samega sebe. Foto: STA

Ste se kdaj na morju prelevili v turista in naključno odigrali kakšno tekmo namiznega tenisa?
Sem. Bilo je v Dominikanski republiki. Izzval sem nekega turista, mislim, da je bil iz Nizozemske, a sem se uštel. Pihal je tako močan veter, da sem izgubil dvoboj. Takrat mu nisem povedal, kdo sem v resnici, bilo me je preveč sram. Naslednji dan sem se vrnil. Znova je igral. Bilo je boljše, manj vetrovno. Takrat sem zmagal.

Ste zelo tekmovalni? Tako, da ne bi prepustili zmage celo lastnemu otroku?
Sem. V sebi imam zmagovalni naboj. Težko mi je izgubljati. Res težko sprejmem poraz.

Ste takrat zelo jezni?
Uf, s tem vprašanjem ste pa zadeli. Pri porazih sem zelo vročekrven, to vam povem kar takoj. Bilo je veliko izbruhov, ko sem razbijal vse, kar mi je prišlo pred oči, če sem izgubil. Nobeden od soigralcev takrat ne sme priti v garderobo, saj je zanj nevarno! Počakati mora, da se vse umiri. Ti prizori mi res niso v čast, saj letijo naokrog vse stvari, ki jih dobim pod roko.

To delam zlasti takrat, ko premagam sam sebe in zaradi tega izgubim. Veliko je takšnih porazov. Povzročil sem že škodo, tako da je moj klub prejel račun za razbita vrata. Nič groznega (smeh, op. p.). So že vedeli, s kom imajo opravka, tako da mi ni bilo treba nič plačati. V klubu imam tak sloves, da se soigralci vedno, ko izgubim, raje razbežijo, ko pridem iz ringa.

Ste po porazih takšni tudi do novinarjev?
Ne, to pa ne. In nikoli tudi ne bom.

Na evropskih prvenstvih je osvojil štiri bronaste kolajne. Leta 2009 (Stuttgart) in 2011 (Gdansk) v moških dvojicah, leta 2011 (Gdansk) v posamični, leta 2017 (Luxembourg) pa v ekipni konkurenci. Na evropskih prvenstvih je osvojil štiri bronaste kolajne. Leta 2009 (Stuttgart) in 2011 (Gdansk) v moških dvojicah, leta 2011 (Gdansk) v posamični, leta 2017 (Luxembourg) pa v ekipni konkurenci. Foto: STA

Pa ste zadovoljni s statusom, ki ga ima vaš šport v domačem medijskem okolju?
Tega ne bi kritiziral. Ne. Vsak rezultat je korektno ovrednoten. Ne pričakujem, da bo drugače, saj je veliko športov bolj priljubljenih. Imamo nogomet, košarko, rokomet … Sicer se nimam kaj pritoževati, vso 15-letno kariero, odkar sem prisoten na prizorišču, je bilo vse korektno. Še rumeni tisk me je pustil na miru!

Ko ste dosegli ekipni reprezentančni uspeh kariere, nekateri so ga poimenovali kar uspeh desetletja slovenskega namiznega tenisa, je bilo to ravno v obdobju, ko je vladala prava košarkarska vročica. Vaš uspeh je bil zaradi Gorana Dragića, Luke Dončića in preostalih izbrancev Igorja Kokoškova kar prezrt.
Imeli smo nekaj smole, da se je vse zgodilo ob istem času. A tako je tudi prav. Mislim … Fantje so bili evropski prvaki. Kapo dol košarkarjem. Nismo prav nič ljubosumni na njih, da so nam ukradli pet minut slave. Se pa letos v Sloveniji dogaja nekaj zanimivega. Vemo, da smo dosegli krasen rezultat, a se bojimo, da sploh ne bomo povabljeni na prireditev za športnika leta (smeh, op. p.).

Lahko bi bili ekipa leta, a rokometaši dosežejo tak rezultat. Pa potem košarkarji postanejo evropski prvaki. In ne moreš verjeti, še NK Maribor se uvrsti v ligo prvakov. To so vsi najbolj priljubljeni moštveni športi v Sloveniji. Upam, da vsaj prejmemo povabilo na podelitev.

Boji se, da z namiznoteniško bronasto reprezentanco po silnih letošnjih uspehih slovenskega športa sploh ne bo povabljen na letošnjo prireditev Športnik leta. Seveda se šali. Boji se, da z namiznoteniško bronasto reprezentanco po silnih letošnjih uspehih slovenskega športa sploh ne bo povabljen na letošnjo prireditev Športnik leta. Seveda se šali. Foto: Vid Ponikvar Ste v Luksemburgu kaj spremljali dogajanje na Eurobasketu?
Če se ni prekrivalo z našim urnikom, prav vedno. Ko smo se z avtom vračali v domovino, smo spremljali finale in divje navijali. Vladal je ogromen adrenalin, takrat sploh nismo razmišljali o svojem bronu. Bilo nam je zelo toplo pri srcu, ko smo se uvrstili v četrtfinale, nato pa smo izvedeli, da v polfinalu evropskega prvenstva v košarki vodimo pred Španci za 20 točk!

So vam košarkarji s svojim uspehom dali dodatnega zagona?
Ne vem, ali je to ravno povezano, košarko in namizni tenis je težko primerjati. Je pa res, da smo tudi mi podobna super klapa. Pa čeprav je med nami toliko let razlike. Nekateri fantje so stari komaj 17, 18 let. Tudi Jan je 11 let mlajši od mene. A to nas ne moti. Odlično delujemo in se krasno razumemo. Vzdušje v reprezentanci je ponudilo dovolj spodbude za naše dokazovanje.

Vedno sem se bal in govoril, da smo z reprezentanco že zamudili vlak za kak vrhunski rezultat, saj se bližam koncu kariere. Če bi se fantje pojavili pred 10 leti, bi bilo veliko boljše. So zelo obetavni, sam pa še vedno vzdržujem določeno raven, tako da gre.

Nemci tako cenijo namizni tenis, da je Timo Boll nosil zastavo na otvoritveni slovesnosti OI 2016 v Riu. Nemci tako cenijo namizni tenis, da je Timo Boll nosil zastavo na otvoritveni slovesnosti OI 2016 v Riu. Foto: Reuters Selektor Jože Urh je dejal, da ste ga pozitivno presenetili in igrali najboljše, kar ste lahko.
Najboljše rezultate sem dosegal po 30. letu. Ko sem leta 2011 osvojil medaljo med posamezniki. Najboljše tekme sem odigral na olimpijskem turnirju v Riu. Nekdo je najboljši z 19, nekdo s 25 leti, nekdo pa nikoli. V mojih letih je težje tempirati formo, tudi zdravje prihaja do izraza. Ugotovil sem, da zdaj lažje igram ekipne tekme, ker stoji za menoj vsa ekipa.

Smo kot bratje. Sam sem daleč najstarejši brat, a se držimo tega, kar je rekel selektor Urh. Da brez prave harmonije in razumevanja ne bi šlo. Eden za enega, vsak za vsakega.

Z novim tretjim mestom ste nadaljevali bronasto dobo. To je že vaša četrta kolajna s takšnim leskom na evropskih prvenstvih.
Malce v hecu bi lahko dejal, da mi je Nemec Timo Boll uničil kariero. Če ga ne bi bilo, bi bila moja kariera veliko bolj svetleča kot pa bronasta. Če se spomnim za nazaj, kolikokrat me je premagal v izločilnih bojih … Vedno on. Če ga ne bi bilo, bi imel zagotovo več žlahtnih medalj. Podobno je bilo v Luksemburgu.

Ta Nemčija, ki je bila evropski prvak in vse premagala s 3:0, razen nas v polfinalu, ko smo jo dodobra namučili in izgubili z 2:3, ta Nemčija je tako močna, da je na zadnjih treh olimpijskih igrah vedno osvajala odličje. Mi pa smo se ji odlično upirali, a kaj, ko je moj prijatelj Boll znova dobil dve tekmi in osvojil dve točki. Spet on.

Je prerasel v vaš kompleks? Nočno moro?
Ne še. Manjka samo še en poraz, pa bo (smeh, op. p.). Lahko pa povem, da je sicer zelo korekten športnik. Sem se pa zdaj spomnil še na nemško prvenstvo. Tudi tam mi je preprečil marsikatero lepšo uvrstitev.

Morda vas odreši in se poslovi od tekmovanj pred vami.
Ne verjamem. Sva sovrstnika, dva meseca sva narazen, a ne vem, kdo se bo prej poslovil. Vsekakor se mi zdi, da imava oba še željo nastopiti na naslednjih olimpijskih igrah. Leta 2020 v Tokiu. To je moja velika, a tudi realna želja. Rad bi pokazal, kar je mogoče.

Če bi me kdo vprašal, kaj bi raje želel v prihodnosti, še eno evropsko medaljo ali pa olimpijski nastop v Tokiu, bi takoj izbral drugo.

Na olimpijskem turnirju v Braziliji je lani poskrbel za enega največjih maratonov, ko je v osmini finala izpadel proti favoriziranemu Nemcu Dimitriju Ovčarovu. Na olimpijskem turnirju v Braziliji je lani poskrbel za enega največjih maratonov, ko je v osmini finala izpadel proti favoriziranemu Nemcu Dimitriju Ovčarovu. Foto: STA

Lani ste v Riu blesteli in se uvrstili med 16 najboljših. Nase ste opozorili tudi z najdaljšim nizom in ga proti Dimitriju Ovčarovu v osmini finala olimpijskih iger izgubili z 31:33.
Bodimo realni. Atletika in plavanje. To sta športa za kopičenje rekordov. V namiznem tenisu tega ni. Je bilo pa res čudno, da sva igrala do 33:31. Igrala sva tri nize v enem! Ta podatek je pritegnil novinarje, začudeni so bili tudi preostali teniški igralci. Takrat sem opravil pogovor za danske in še nekatere medije. Če ne bi bilo tega maratonskega niza, ne verjamem, da bi se toliko zanimali zame. Na zadnjih olimpijskih igrah sem res skrbel, da sem predstavil svoj šport v lepi luči.

Pred dvema tednoma ste osvojili zgodovinsko bronasto odličje na evropskem prvenstvu v Luksemburgu. Ste s soigralci, mlajšimi fanti, nato še kdaj skupaj podoživljali trenutke sreče?
Ne, ker so fantje takoj po evropskem prvenstvu odpotovali na turnir v Avstrijo, sam pa sem odšel na dopust v ZDA. Tam sem bil teden dni in se vrnil šele v sredo. Tako sem se srečal le z Denijem Kožulom, ki igra v mojem klubu, le da za B-ekipo, Darka Jorgića kmalu pričakujem na tekmi nemškega prvenstva, blizu nas pa je tudi Jan Žibrat. Igra v tretji nemški ligi, a je oddaljen le okrog 100 kilometrov. Tako smo kar blizu in se bomo pogosto videvali. Seveda bomo podoživljali trenutke sreče.

Kako je na EP v Luksemburgu v četrtfinalu premagal Šveda Kallberga?

Ste v ZDA odpotovali za nagrado po tako uspešnem prvenstvu?
Ne, to potovanje sem načrtoval že prej. Ker sem vendarle že v letih, saj sem star 36 let, sem menil, da bi bilo zame vendarle preveč, če bi šel na odprto prvenstvo Avstrije v Linz neposredno iz Luksemburga. Raje sem se odpravil v New York in ga malce odkrival. Tam se je izkazalo, da je svet res majhen.

Kaj se je zgodilo?
Hodil sem po Manhattnu. Gneča je bila ogromna, ljudi nepopisno veliko, nato pa me je sredi belega dne na prehodu za pešce ustavil slovenski fotograf in mi čestital za bronasto medaljo! Si mislite? Odšel sem v ZDA, kjer me nobeden ne pozna, pa sem sredi New Yorka kar na ulici prejel čestitko za nastop na evropskem prvenstvu. Noro! Izkazalo se je, da je fotograf, ki sem ga poznal od prej, v New Yorku spremljal predsednika vlade Mira Cerarja ob srečanjih v Združenih narodih.

Tekmovati namerava vsaj še nekaj let. Veliko željo predstavljajo OI 2020 v Tokiu. Tekmovati namerava vsaj še nekaj let. Veliko željo predstavljajo OI 2020 v Tokiu. Foto: STA Obožujete ZDA?
Rad grem čez lužo. Če je Krištof Kolumb odkril Ameriko z ladjo, jo jaz odkrivam namiznoteniško. Bliža se konec moje kariere, pa malce raziskujem. Verjetno bom kariero končal čez nekaj let, zato me zanima, ali bi lahko kaj počel tudi na ameriškem trgu. Lahko bi na primer organiziral kak trening kamp. To sem že počel v preteklosti.

Bi se po koncu kariere preselili v ZDA?
To pa ne. To ne bi bilo pravo življenje zame. Kakšen trening kamp bi rad organiziral tu in tam ali pa vodil kakšne tečaje. Več pa ne. Namizni tenis je v ZDA, ki premore ogromen športni trg, na zelo grobi amaterski bazi, če primerjamo z Evropo. Tam je veliko "kvazi" Kitajcev, ki jim ni uspelo doma ali pa v Evropi in zdaj prodajajo meglo Američanom. Meglo bi jim rad prodajal tudi sam, le da bi to delal malce bolj kakovostno (smeh, op. p.).

Veliko potujete?
Obiskal sem že vse celine. V ZDA sem bil v večjih mestih. V Miamiju, Los Angelesu, Chicagu, New Yorku … Bil sem tudi v Kanadi. Naredil sem spoznavni krog pri klubih in se prepričal o tem, kaj bi lahko naredili tam. Vsekakor pa je o tem še prezgodaj razmišljati, saj bom igral vsaj še tri ali štiri leta.

Kar pa zadeva potovanja … Imam tako službo, da so potovanja njen neizogiben del. Ni slabo, a se človek počasi nasiti tudi tega. Hoteli, taksiji, dvorane, prtljaga. Ni tako lepo življenje, kot bi marsikdo najprej pomislil. Marsikateri laik, ki ne potuje, je malce ljubosumen na nas športnike, ki smo vedno na poti. A vse ima svojo ceno. Potovanje, pakiranje … Tudi to ni tako čudovito. Sploh če greš večkrat na isto destinacijo in postane monotono.

Smo pa navajeni potovati, to je res. Če dolgo ne grem nikamor, me začnejo srbeti podplati. Pravzaprav je težko najti srednjo mejo.

Ste član nemškega kluba Saarbrücken. Se do države, kjer služite športni kruh, odpravite z avtom ali letalom?
Kakor kdaj. Če sem iskren, v bistvu več z avtom. Igram v kraju, ki je od Slovenije oddaljen slabih tisoč kilometrov, tako da se z avtom brez težav odpeljem tja ali nazaj.

Pogosto je dobro volje, s humorjem pa je nasmejal že marsikaterega športnika, navijača ali novinarja. Pogosto je dobro volje, s humorjem pa je nasmejal že marsikaterega športnika, navijača ali novinarja. Foto: Vid Ponikvar

Ste dobre volje, šaljivec, vedno polni energije, se takrat med vožnjo pogovarjate tudi sami s seboj?
Seveda. Ne le v avtu, ampak tudi na splošno. Prihajam v leta, ko je tega vedno več. Včasih so me pri tem že zalotili v javnosti, a mi ni več nerodno. Saj s tem ni nič narobe.

Kot tudi z namiznim tenisom. Bi ga sploh zamenjali za kaj?
Nikakor, združuje vse, kar imam rad. Če bi lahko še enkrat izbiral svojo pot, bi se odločil enako. Bil bi profesionalni igralec namiznega tenisa. Veliko mi je dal. Veliko poznanstev, sreče, potovanj … Nihče ti ne more plačati tistega občutka, ko zmagaš. To je za športnika nekaj najlepšega. Šport mi je dal adrenalin, stres pred tekmami. Ko se bom upokojil, ga bom zelo pogrešal. Manjkal mi bo, že zdaj vidim. Zelo ga bom pogrešal.

Niste se rodili v Sloveniji, ampak v Bosni in Hercegovini, nato pa zaradi vojnih grozot v Jajcu z družino pripotovali v Novo Gorico. Takrat ste bili stari 11 let. Ste bili zaradi tega kdaj deležni dvojnih kriterijev, je kdo podvomil o vaši pripadnosti Sloveniji?
Ne. S tem imam zelo pozitivne izkušnje. Nikoli nisem bil deležen kakšnih opazk o mojem izvoru ali koreninah. Nikoli z mano niso ravnali, kot da sem le iz Bosne in Hercegovine. V bistvu se počutim bolj Slovenca kot marsikdo drug, ki je rojen v Sloveniji. Tu mi je zelo všeč. Lahko rečem, da se doživljam kot čistega Slovenca, čeprav se nisem rodil slovenskemu očetu in slovenski mami. Ko sem prišel z družino v Slovenijo, smo prišli sami in smo si morali vse izboriti. To nas je še bolj povezalo. Zame obstaja le Slovenija. Hvaležen sem ji za vse, kar mi je ponudila.

Še vedno upošteva nasvete, ki mu jih daje oče Miroslav Tokić, izkušeni trener in strokovnjak namiznega tenisa. Še vedno upošteva nasvete, ki mu jih daje oče Miroslav Tokić, izkušeni trener in strokovnjak namiznega tenisa. Foto: Vid Ponikvar

Imate dvojno državljanstvo?
Ne. Imam le slovensko državljanstvo. Že deset let nimam bosanskega državljanstva. Odpovedal sem se mu, saj ga, odkar sem dobil slovensko, nisem veliko uporabljal. Je pa bilo težko dobiti slovensko državljanstvo. Pot ni bila preprosta, vam povem.

Ko sem nastopal v kadetski reprezentanci za Slovenijo, sploh še nisem imel slovenskega državljanstva. Takrat je evropska zveza to dovolila, saj so bili to časi vojne v BiH. Sicer pa je bila procedura za pridobitev državljanstva zelo dolga, tako da smo se kar načakali.

O tem obstaja luštna anekdota. Bolj slovenska ne bi mogla biti. Moj oče, ki bi moral prvi dobiti državljanstvo, je odšel na Triglav. Bila je sobota in prišlo je pismo z urada, da je prejel slovensko državljanstvo. Mamo je poklical domov s Kredarice, ta pa mu je dejala, da lahko pride po potni list. Bilo je pred 20 leti.

Še sodelujete z očetom Miroslavom, nekdanjim selektorjem mladinske ženske reprezentance Jugoslavije, ki je bil svojčas tudi vaš trener?
Zdaj vodi mojo nečakinjo Saro Tokić, ki začenja pot v namiznem tenisu. Imava krasen starševski odnos. Občasno ga vzamem s seboj na kak turnir, če kdo od igralcev odpove. Zdaj je že malce v letih, trenira pa nečakinjo. Ima veliko možnosti, da gre po moji poti.

Kako je igrala Sara Tokić namizni tenis pred štirimi leti?

Bo v družini Tokić zasijala nova namiznoteniška zvezdica?
Presrečen bi bil. Tokići smo res povezani s tem športom. Naj tako tudi ostane.

Še kdaj obiščete rojstno mesto Jajce?
Sorodniki ga dvakrat na leto, sam pa morda enkrat na dve, tri leta. Mesto je čudovito. Naravne lepote, slapovi, jezera, reke, a me preveč spominja na vojno. Tam se ne počutim dobro, tako da ga ne obiskujem prav pogosto. Obiščem bližnje in to je to. Nikakor se ne počutim dobro. Tega me ni sram priznati.

Kot otrok sem doživel marsikatero vojno grozoto, zato se v Jajcu ne morem sprostiti. Zame ni tako čudovito, kot bi lahko bilo.

Jajce je od takrat doživelo prenovo, minilo je že več kot 20 let.
Če hočeš kaj videti, kar te lahko spomni na vojno, to takoj opaziš. Posledice vojne so na hišah, stavbah, cestah. Kak mimoidoči turist bi rekel, da je to samo stara hiša, sam pa bi takoj videl in se spomnil, kako je tam udarila granata. To je preveč zame. Nerad se vračam v Bosno.

Očetovo stanovanje v Jajcu je obnovljeno, a preživi v njem morda 20 dni na leto. Pa je lepo, a nihče nima želje, da bi se vrnili. Morda brat, ki je bolj sanjač in ima včasih takšne bolj nerealne želje.

V Jajcu se je 29. novembra 1943 na drugem zasedanju AVNOJ rodila nova Jugoslavija, ki je slabih 50 let pozneje neslavno in tragično razpadla. V Jajcu se je 29. novembra 1943 na drugem zasedanju AVNOJ rodila nova Jugoslavija, ki je slabih 50 let pozneje neslavno in tragično razpadla. Foto: Reuters

Ste se kdaj pomerili proti reprezentanci BiH?
Ne, le enkrat smo igrali kvalifikacije za ligo prvakov. Olimpija proti Tuzli, pisalo se je leto 1996. Takrat še nisem imel slovenskega državljanstva, a nisem čutil kakšne zmede. Bil sem še otrok, star 15 let, tako da ni bilo težav.

Zdaj je drugače. Zdaj ste že več kot 15 let na delu v Nemčiji. Slovenija je v Evropski uniji, se zato na delu v tujini počutite kot Evropejec?
Kaj pa vem. Dobro se razumem z vsemi reprezentancami, najbolj pa z nemško. Ni bilo še kakšnega pripravljalnega obdobja, ko ne bi treniral z njimi. Vedno sem njihov član. Potem mi govorijo, da imam nemško kri in bi moral biti njihov. Res sem veliko časa že preživel z njimi. Moram se jim zahvaliti, da so me tako sprejeli. Koristilo je njim, koristilo je meni. Obojestranski plus.

Že več kot 15 let si služi namiznoteniški kruh v Nemčiji. Že več kot 15 let si služi namiznoteniški kruh v Nemčiji. Foto: STA Ima Nemčija s svojim državnim prvenstvom v namiznem tenisu podoben status kot liga NBA v košarki?
Nemci zelo cenijo šport. Pa pustimo namizni tenis. Cenijo prav vse športe. Dvorana je polna, pa naj gre za tekme prve ali tretje lige. Pri nas pa so še kakšne tekme, na katerih niti starši ne pridejo pogledat svojih otrok. V Nemčiji vsi radi hodijo na tekme in dihajo s klubom v dobrem in slabem. Pri njih je vsak športnik cenjen.

V Nemčiji je na tekmah namiznega tenisa toliko ljudi kot v Sloveniji na nogometnih štadionih. Dobro, smo majhni in to razumem, a kakšne močne tekme v nemški bundesligi spremlja tudi po 4.500 ljudi! Povprečje je tisoč. Ljudje imajo radi šport. Ni jim težava dati 10 ali 15 evrov za vstopnico.

Šele v Nemčiji kot športnik spoznaš, da si cenjen. Da te imajo res radi. Da so ljudje radi prisotni na dogodkih. Pri nas so nekatere bundesligaške tekme res obiskane.

Tenis ima zvezdnike, ki jih pozna ves svet, honorarji so bogati. Kako je s tem pri vas?
Kitajci imajo take številke, da se nam lahko zavrti v glavi. Timo Boll in Dimitrij Ovčarov sta v Nemčiji prava zvezdnika. In dobro plačana športnika. Tako je tudi prav, da niso to le športniki kolektivnih športov, ampak tudi namiznega tenisa.

Kar zadeva mene, lahko potrdim, da lahko normalno preživim in še kaj privarčujem do konca kariere. Ne bi rad preveč govoril o denarju, a nekaj sem privarčeval. Morda bo za hiško, da si lahko nekaj privoščim po koncu kariere in se izognem temu, da bi bil povsem prepuščen samemu sebi. Nekaj sem zaslužil. Ta šport ni preplačan, a ni niti podcenjen.

Nemčija, Poljska in Francija veljajo za najboljše lige v Evropi, Kitajska pa je razred zase. Najboljši igralci dobijo več milijonov na leto. Najboljši Kitajci, to so Long Ma, Zhendong Fan, Xin Xu in Jike Zhang, naj bi dobili kar nekaj milijonov evrov. Če lahko verjamemo uradnim podatkom. Na Kitajskem so zvezdniki podobnega ranga kot Ronaldo in Messi v nogometu. Ne morejo se normalno sprehajati po ulici. Ta športni boj na Kitajskem je nekaj posebnega.

Je lepo premagati najboljšega Kitajca?
Težko je priti do takega občutka. Do zdaj sem premagal le dva Kitajca iz A-reprezentance. Tekma med menoj in Ma Longom v Rotterdamu mi je leta 2011 dvignila popularnost. Vsi govorijo o tej tekmi. Dobro sem se boril proti svetovnemu in olimpijskemu prvaku. Težko je proti Kitajcem, saj imaš malo priložnosti, da jih premagaš ali pa ujameš na napačni nogi. So svetlobna leta pred nami.

Vrhunci dvoboja med Tokićem in Ma Longom na SP 2011 v Rotterdamu (2:4):

Spominjajo na robote. Delajo sploh še kaj drugega, kot da trenirajo in igrajo namizni tenis?
Mislim, da ne. Ne znajo uživati. Imajo samo namizni tenis. Karantena, centri in to je to. Dvomim, da je drugače. Razen če si s tistim denarjem privoščijo materialne dobrine in lahko v tem uživajo.

Je pa težko priti do informacij. Njihovo znanje angleškega jezika je skromno, zelo so zaprti. Vseeno bi leta 2015 skoraj prišel v njihov trening kamp. Tak je bil dogovor. Sem namreč fanatik v trenažnem procesu. Treniral sem z Japonci, Korejci, Nemci. Povsod, kjer je dober trening, rad koga pocukam za rokav. Tako sem tečnaril Kitajcem, da bi jih prišel obiskat pred svetovnim prvenstvom, ki je bilo ravno na Kitajskem.

Težil sem jim na vsakem koraku, pa so nato končno privolili in mi dejali, da bom prvi tujec, ki ga bodo spustili v kamp. Nato pa šok. Tri dni pred tem je v nemški ligi sledil play-off, sam tega nisem načrtoval, niti vedel. Tako sem se lahko le poslovil od tega, da bi obiskal kitajski kamp in se vrnil z obilico novih informacij. Videl bi, kakšno je njihovo življenje.

Res sem zafrknil, saj bi doživel ogromno čast. Mislim, da v prihodnosti ne bo več takšne priložnosti.

Ni manjkalo dosti, pa bi postal prvi Evropejec, ki bi se udeležil priprav na veliko tekmovanje s kitajsko izbrano vrsto. Ni manjkalo dosti, pa bi postal prvi Evropejec, ki bi se udeležil priprav na veliko tekmovanje s kitajsko izbrano vrsto. Foto: STA

Zakaj se ne bi z njimi dogovorili še enkrat?
Ne vem. Zdaj se je zamenjala njihova trenerska garnitura, imajo nekaj težav. Takrat je bilo tudi SP na Kitajskem in je bilo logistično izvedljivo, zadnje čase pa so svetovna prvenstva le v Evropi. Če bi bil deset let mlajši, bi poskušal to še enkrat izkoristiti, tako pa verjetno take priložnosti ne bo več.

Zakaj so Kitajci tako dobri?
Imajo pač najboljše trenerje, vodijo jih najboljši nekdanji igralci, svetovni in olimpijski prvaki. Imajo najboljši sistem dela, tudi največ jih je.

Ne uporabljajo dopinga?
Dvomim. Kaj veliko niti ne pomaga v namiznem tenisu, saj ne moreš vrniti servisa. Pri servisu moraš imeti srečo, da prebereš to rotacijo in postaviš lopar pod svoj kot. To za navadnega smrtnika, ki se ne ukvarja z namiznim tenisom, ni preprosto. To je garaški šport, veliko je natančnosti, vračanja servisov, do izraza prihaja delo nog, eksplozivnost. Veliko je koordinat, ki jih je treba začutiti.

Po koncu kariere bi ga zelo veselilo delo z najmlajšimi. Po koncu kariere bi ga zelo veselilo delo z najmlajšimi. Foto: STA

Dejali ste, da se boste čez nekaj let poslovili. Kaj boste počeli potem?
Moj velik projekt so otroci. Kariera gre proti koncu, rezultati niso več tako pomembni, največja želja postaja starševstvo. In veselje, da bi se lahko posvetil otroku. To moram urediti prej ali slej (smeh, op. p.).

V prihodnosti bi se tudi rad ukvarjal z otroki. Veliko raje bi na kakšni akademiji sodeloval z njimi, saj so bolj preprosti in iskreni, kot pa vodil profesionalne igralce. To je moja velika želja.

Če ne bom postal trener, pa bi se želel ukvarjati z našo opremo. Z gumo, lesom, povezavo med igralci in namiznoteniškimi materiali. Trenersko licenco sem v Sloveniji že opravil. Najvišjo. Zdaj bi jo rad prevedel, da prejmem še priznanje nemške zveze.

Kako pa je z loparji? Jih tudi zamenjate tako pogosto kot teniški igralci ali celo lomite, ko napočijo najbolj stresni trenutki med dvoboji?
V namiznem tenisu se loparjev ne lomi. Samo tega ne, ker je zelo težko najti nadomesten lopar, ki bi ti tako dobro ustrezal kot prvi. Vsi loparji so namreč drugačni. Tudi če je narejen iz enakega lesa, ne moreš dobiti enakega. Sam igram z enakim loparjem tudi po pet ali šest let zapored. Zato pri loparjih zelo pazim in lepo ravnam z njimi. Nekateri igralci niti nimajo drugega loparja.

Je pa pri loparjih veliko malenkosti, ki odločajo. Kako so zalepljene gume, ne sme biti najmanjše praske. Sodniki pred tekmo vse preverijo. Vse praskice. Kot da greš k zdravniku. Lopar spraviš v vrečko, ki gre na kontrolo, potem pa ti ga sodnik prinese nazaj v vrečki. Tako je na vseh mednarodnih tekmovanjih.

Ali znate igrati tudi tenis? Z velikim loparjem in rumeno žogico?
Če je možnost, ga rad igram. Ne pokvari mi tehnike. Govorilo se je, da moramo biti previdni. Največjo razliko čutim pri ročaju, ki ni tako majhen kot pri nas. Pogosto se mi izmakne in uide.

Zaradi afere s psovko se lani ni smel udeležiti ekipnega svetovnega prvenstva. Zaradi afere s psovko se lani ni smel udeležiti ekipnega svetovnega prvenstva. Foto: STA

Lani vam je ušla grda psovka, s katero ste užalili predsednika Namiznoteniške zveze Slovenije Marjana Hribarja in poskrbeli za škandal. Za kazen niste odpotovali na svetovno prvenstvo. Kaj se je pravzaprav dogajalo?
Vesel sem, da ste me to vprašali. Imel sem razloge za to. Predsednik se ni držal dogovora, sam pa sem odgovoril v razburjenju. V elektronskem sporočilu, namenjenemu sekretarju zveze, sem napisal, da je predsednik pi*da, in mu še zagrozil. To sem napisal le sekretarju Danetu Šarlahu. Prijatelj pa mi je nato obrnil hrbet in to sporočilo pokazal predsedniku.

Ponavljam, to sem storil v afektu. Saj je že vsak od nas kdaj komu tako rekel. No, kaj je sledilo. Predsednik je izkoristil priložnost. Počutil se je užaljenega. Pa sem se mu takoj opravičil za dejanje, za katero sem imel tudi določene razloge. A ni pomagalo, zaradi tega je disciplinska komisija presodila, da ne smem odpotovati na svetovno prvenstvo.

Kako se zdaj razumeta s predsednikom Hribarjem?
Zdaj sva v dobrih odnosih. Ne čutim nobene zamere. Takoj po prvenstvu me je poklical, navezal stike. Pogovorila sva se, še enkrat sem mu povedal, da sem naredil napako. To sporočilo sploh ni bilo namenjeno njemu.

Kakšen odnos pa imata s sekretarjem? 
Tudi korekten. Nisva na smrt sprta. Nekatere stvari je mogoče oprostiti, saj vsi delamo napake. Mar ne?

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 153
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin