Namiznoteniški Srečko je kar sam sebi snel kapo

Najboljši slovenski namiznoteniški igralec Bojan Tokić je dodobra podaljšal tretji slovenski tekmovalni dan na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. Potem ko je svoje cilje presegel z uvrstitvijo med najboljših 16, je svojo kožo drago prodal proti nemškemu reprezentantu Dimitriju Ovčarovu, ki že lep čas spada v sam evropski in svetovni vrh. Navdušil je predvsem v uvodnem maratonskem nizu, ki ga je dobil s komaj verjetnim rezultatom 33:31. V nadaljevanju je ugledni tekmec le prevzel pobudo in tudi ob Slovenčevih težavah z bicepsom desne roke dobil štiri zaporedne nize (12:10, 11:5, 11:4 in 11:7).

Bojan Tokić se je od Ria poslovil po treh zmagah in porazu proti Dimitriju Ovčarovu.

Kapo dol

Ko je prejemal čestitke za pogumen nastop, se je spomnil slabih 17 let starih besed nogometnega selektorja Srečka Katanca. "Kapo dol," je kar sam sebi dejal Tokić in dodal: "Želel sem pokazati, kaj znam. Prišel sem predstavljat slovenski namizni tenis. Navsezadnje sem alfa in omega tega športa pri nas. Upam, da sem marsikaterega rekreativnega športnika ali otroka navdušil za ta šport."

Ovčarov, sicer bronasti z zadnjih olimpijskih iger v Londonu, je bil tokrat pač pretrd oreh. "Na tehnični in taktični športi ravni je Dima žival. Je edini evropski igralec, ki drži korak s Kitajci. Premagati takšnega nasprotnika je resnično težko. Razlika med tretjim in petdesetim igralcem sveta je prevelika," opozarja Tokić.

Pokazal je, kdo je šef  Nasvidenje v Tokiu 2020?

Pred tem je Toka, kot ga kličejo športni sopotniki, na mogočnem sejmišču Riocentro, ki na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru gosti dvigovalce uteži in namiznoteniške igralce, ugnal Iranca Noshada Alamyana, Kitajca s poljskim potnim listom Zengyija Wanga in Portugalca Tiaga Apolonoa. Ta zmaga (4:1) je imela za najboljšega slovenskega namiznoteniškega igralca še dodatno težo, saj gre za njegovega klubskega soigralca pri nemškem Saarbrücknu.

"Pokazal sem mu, kdo je šef v klubu. Verjamem, da se bo po olimpijskih igrah na delo vrnil s sklonjeno glavo. Res je, imel je glasno podporo s tribun. To je pač Brazilija. Če bi igrali v Sarajevu, bi se verjetno s tribun slišalo 'Bojan, Bojan'. A nič ne de, naj se derejo. Pomembna je zmaga," se je po odmevni zmagi smejalo v Jajcu v BiH rojenemu olimpijcu, ki je že vse od prihoda v Rio deloval odlično razpoložen.

Olimpijska zgodba še ni končana

Čeprav je nanizal tri zaporedne olimpijske nastope, pa se prvi slovenski lopar na turnirju pod petimi krogi vidi tudi čez štiri leta v Tokiu. "Če bom le zdrav," pravi in dodaja: "Star sem 35 let. Znova se bom uvrstil med najboljših 30 igralcev sveta. Zakaj ne bi poskušal še napredovati? Če je lahko 40-letni Mario Primorac v Pekingu nastopil v polfinalu olimpijskih iger, zakaj ne bi jaz izpolnil mednarodne norme? V Tokiu bi lahko sklenil svojo kariero."