SiolNET. Sportal Drugi športi
1,50

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Dvojni intervju - Ema Kozin in Rudolf Pavlin

Slovenska boksarska senzacija Ema Kozin. "Tako nevarna, da lahko ogrozi kogarkoli!"

1,50

termometer

Ema Kozin Rudolf Pavlin
Foto: Vid Ponikvar

Nova slovenska boksarska senzacija sliši na ime Ema Kozin. S simpatično Ljubljančanko, najmlajšo svetovno prvakinjo v zgodovini profesionalnega boksa, smo spregovorili o njenih začetkih in načrtih za prihodnost, veliko zanimivega pa je povedal tudi njen trener Rudolf Pavlin. Ema Kozin v profesionalnem boksu po 12 borbah še ne pozna poraza.   

19-letna boksarka Ema Kozin je ena tistih slovenskih športnic, ki so zaznamovale športno leto 2017. Ljubljančanka, ki je med profesionalke prestopila septembra 2016, je lani kar 11-krat stopila v ring in ima zdaj v srednji kategoriji 12 zmag. Na zmagoviti poti je pobrala štiri šampionske pasove, postala je svetovna prvakinja organizacij WBU, WBC, WBF in nazadnje še Wiba. Letos lahko poseže po zvezdah, že 10. marca jo čaka dvoboj v ZDA. V Remington Parku v Oklahoma Cityju se bo pomerila z Južnoafričanko Mapule Ngubane. Kozinova bo branila naslov svetovne prvakinje po različici Wiba, zmagovalki pa bo šel tudi naslov po različici GBC (Global Boxing Council).

Emo in njenega trenerja Rudolfa Pavlina smo obiskali na treningu v Ljubljani, začela sta že sklop priprav na marčevski dvoboj. Kozinova je z odgovori natančna in gospodarna, kot z udarci v ringu, zato pa je toliko bolj gostobeseden Pavlin, ki je obenem tudi Emin največji navijač. "Mala je legenda," je med zanimivim pogovorom, v katerem smo mi bolj ali manj dajali samo iztočnice, ušlo trenerju, ki preprosto ne more skriti navdušenja nad svojo varovanko. 

"Najprej je bila prestrašena kot zajec. Prav zato jo je oče tudi pripeljal, da bi si nekoliko dvignila samozavest," pove Rudolf Pavlin. "Najprej je bila prestrašena kot zajec. Prav zato jo je oče tudi pripeljal, da bi si nekoliko dvignila samozavest," pove Rudolf Pavlin. Foto: Vid Ponikvar

Videti je, kot da se je Ema na sceni pojavila praktično čez noč, a to ni res, kajne?

Rudolf Pavlin: Ema je začela, ko je bila stara 12 let, in ne z ničle, pač pa z minus deset, kajne, Ema?

Ema Kozin: Tako je.

Rudolf: Graditi smo jo začeli pred sedmimi leti in res jo je bilo treba zgraditi, ker je imela velik deficit pri motoričnih sposobnostih. A ko sem jo že po osmih mesecih poslal na prvo tekmo, je zmagala.

Torej gre za nekakšen skriti talent?

Ema: To ni skriti talent. Imela sem močno željo ali srce, kot se reče. Že na prvi borbi sem rinila naprej, čisto vseeno mi je bilo, koliko udarcev dobim, le da jih tudi jaz čim več sprožim.

Pa ste to željo čutili že prej?

Ema: Čisto na začetku ravno ne. Na trening me je peljal ati, ki je mislil, da bi mi utegnilo iti dobro v tem športu. Ravno sem nehala rokomet in sem šla. Že po nekaj treningih pa me je čisto potegnilo. Ko sem videla, kako kompleksen šport je to, sem bila čisto navdušena.

Rudolf: Najprej je bila prestrašena kot zajec (smeh, op. p.). Prav zato jo je oče tudi pripeljal, da bi si nekoliko dvignila samozavest.

Ema: Na začetku sem skakala s kolebnico in opazovala druge, nato me je hitro zagrabilo. Po prvih tekmah sem videla, da to ne bo samo rekreacija, da bi se rada bojevala.

Rudolf: Malo se je zgledovala po Mateji Rajterič, eni najboljših slovenskih boksark.

Ema: Ja, res sem imela super vzgled.

Rudolf: Zdaj lahko že rečem, da sta Ema in Mateja Rajterič najboljši boksarki v Sloveniji, morda tudi na Balkanu.

Ema: Res mi je veliko pomagala.

Z boksom se je začela ukvarjati pri 12 letih. Z boksom se je začela ukvarjati pri 12 letih. Foto: Vid Ponikvar

Kako je bilo vse to videti? Prišli ste v telovadnico k Rudolfu, kaj se je nato dogajalo?

Ema: (smeh, op. p.) No …

Rudolf: Lahko jaz povem?

Ema: Kar povej, vidim, da bi zelo rad (smeh, op. p.).

Rudolf: Ko sem prvič videl Emo, sem si rekel le, kdo pa je to zdaj prišel. Njena motorika je bila res porazna (smeh, op. p.). Na prvem treningu sem ji ukazal, naj naredi počep, pa je padla na hrbet. Zelo hitro pa se je pokazal njen karakter. To, kar moraš imeti, samodisciplino, pripadnost, zaupanje v trenerja. Niti enega negativnega aspekta nisem našel. Navezala sva prijateljski stik, kar je najpomembneje. Na treningu sem hudič, to priznam, okoli pa sem vse uredil. Ema se je držala vseh zahtev, na začetku pa je res bila videti smešno. En mesec je morala samo kolebnico vrteti. Ampak kjer je volja, tam je tudi pot. Če ni garanja, ti talent nič ne pomaga.

Omenili ste rokomet. Ste ga trenirali?

Ema: Ja, tri leta v osnovni šoli. Veliko nas je bilo, zato si dobil malo priložnosti za igro in tam se ni dalo razvijati. Z boksom sem začela pri 12 letih.

Katero šolo obiskujete danes?

Ema: Obiskujem fakulteto za matematiko in fiziko. Izbrala sem smer finančna matematika. Matematika mi je bila od nekdaj všeč.

Rudolf: Ema je neverjetna. Vegovo gimnazijo je opravila z odliko, danes pa njen dan poteka tako, da gre zjutraj na trening, potem na faks, popoldne spet na trening, ob petih pa spet na faks, kjer ima kolokvije. Vmes doma še skuha kosilo za družino. Ampak je ne smem preveč hvaliti (smeh, op. p.).

Ima analitični um, kar se pozna tudi pri boksu. Tudi pogovarjava se v nekakšnih šifrah, takoj me razume.

[video: 67364 / ]

Profesionalka ste šele dobro leto ...

Ema: Nekaj takega, da. Med profesionalke sem prestopila, ko sem bila stara 17 let.

Rudolf: Dve leti smo čakali. Pri njenih 15 smo šli na testiranje v Avstrijo, kjer je nokavtirala njihovo prvakinjo. Potem ni bilo nič. Bilo je veliko borbe, saj se nič ne da urediti zlahka. Hvala bogu, da smo tam spoznali Mirka Skoka, Hrvata, ki že 40 let živi v Nemčiji, in v Emi je videl velik talent. On je menedžer, strokovnjak, naredil je že 23 svetovnih prvakov. Tudi Emo je vzel za nekakšno hčerko. Ne gleda samo skozi denar, verjame v to zgodbo. Rekel mi je: "Veš, če bomo pravilno delali, bo Ema kariero končala neporažena. Osvojila bo vse." Na svojo spletno stran je dal fotografijo Laile Ali (hčerka legende Muhammada Alija, op. p.) in zraven Emo Kozin.

Imate kakšno boksarsko vzornico?

Ema: Seveda je to Mateja Rajterič. Poleg nje še Laila Ali, navdušuje pa me tudi Lomančenko (Vasil Lomačenko, op. p.). Kakšnih obsesij nimam, občudujem njihove stile. Pri Mateji sem občudovala delovne navade. Gledam in poskušam vzeti kakšno dobro stvar od vsakega. Na treningih nato poskušamo vpeljati kakšno novost.

Boksate v srednji v kategoriji. Namenoma? Je to vaša optimalna kategorija?

Ema: V tej sem že ves čas.

Rudolf: Od začetka je v srednji. Že pri 12 letih je tehtala podobno kot zdaj, le da je zdaj razvita. To je bil kar velik projekt, bile so kar velike muke, a če pogledamo zdaj, je ena njenih največjih prednosti dobra fizična pripravljenost. V deseti rundi dela še bolje kot v prvi.

"V ZDA pričakujem šov, pričakujem, da bom imela velike oči že, ko bom stopila v dvorano." "V ZDA pričakujem šov, pričakujem, da bom imela velike oči že, ko bom stopila v dvorano." Foto: Vid Ponikvar

Kako pa je to čutiti v ringu? Proti koncu dvoboja vam verjetno ostane nekaj več moči.

Ema: Velikokrat čutim noge, ki mi včasih odpovejo. A to je odvisno od tega, kako se pripravim prej. Poskušam poskrbeti, da noge zdržijo, ker je potem vse lažje. Roke tudi čutiš, odvisno pa je od tega, kakšna borba je. Če te nasprotnica veliko drži v klinču, kakšen tempo je … Poskušam poskrbeti, da zdržim do konca in celo stopnjujem delo v ringu.

Rudolf: Zadnjih nekaj dvobojev smo boksali osem in trikrat po deset rund, kar je veliko. Moram reči, da je bila vedno – a ne, Ema – sveža do konca. Ema na treningih sparira samo s fanti in je nekateri sploh ne "šparajo", kar jaz zagovarjam. To ji kondicijsko tako pomaga, da je za korak, v nekaterih pogledih pa celo za dva, pred tekmicami. To je dobro orožje. Če nisi dobro fizično pripravljen, ne moreš nič.

Kateri dvoboj do zdaj je bil za vas najtežji?

Ema: Hm. Najtežji? Profesionalni bi bil mogoče ta v Nemčiji, kjer sem šla samo na moč …

Rudolf: … v Augsburgu, kjer je osvojila prvi naslov svetovne prvakinje. Boksala si na drugem terenu, malo te je adrenalin …

Ema: … malo me je poneslo vzdušje. Vse prej so bile navadne tekme, tam pa himna, ljudje … Kar malo trd postaneš. A v zadnjih treh rundah sem se le sprostila. Glava mi je malo ponagajala. Tudi tekmica je bila močna in veliko višja od mene.

Zato sem spraševal o kategoriji, mnogi se odločajo za nižjo, potrpijo na uradnih tehtanjih, da bi nato uveljavili višino in večjo naravno težo …

Rudolf: Ja, to počnejo. Mi smo po analizi vseh 12 uradnih dvobojev ugotovili, da je to njena kategorija. Tudi v kategoriji nižje, se pravi do 69 kilogramov, so dekleta, ki so enako visoka kot Ema. Tudi v višji kategoriji so dekleta nižja in višja. Če hočeš biti svetovni prvak, moraš tako ali tako premagati vse. Vse! Vse enkrat pridejo na vrsto. Kalkulacij tu ni, ta njena kategorija …

Ema: … ki mi najbolj leži …

Rudolf: … je optimalna. In tudi Christina Hammer bo enkrat padla.

[video: 67365 / ]

Najbrž je tudi lažje vzdrževati težo, da se ne izčrpavate na tehtanjih …

Ema: Tako je. Približno težo imam že na treningih, zato ni treba, da si s tem belim glavo. Za tehtanje moram izgubiti samo kakšna dva kilograma.

Včasih vidimo, predvsem v MMA, da je to lahko hudo trpljenje.

Rudolf: Za to so krive organizacije, ki na vse skupaj gledajo izključno iz marketinške perspektive. Tega ne zagovarjam. Na tehtnici sta borca podobna, naslednji dan pa na tekmo eden pride osem kilogramov težji. Videti sta kot iz različnih filmov.

Obstajajo kakšne ideje, da bi to vprašanje vendarle normalizirali? Nekakšne biološke potne liste morda, v katerih bi se po povprečju izračunala naravna teža?

Rudolf: Ne. Rešitev je preprosta, dvojno tehtanje. Eno tehtanje večer prej in drugo dve uri pred dvobojem, razlika pa bi morala biti največ tri kilograme. Vsaj za začetek, da se to malo ustavi.

Čaka vas pot v ZDA. Se že kaj veselite?

Ema: Seveda! Že ko sem izvedela, da gremo v Ameriko, sem si rekla: "Joj. Ja!" Pričakujem šov, pričakujem, da bom imela velike oči že, ko bom stopila v dvorano. Upam samo, da ne bom imela treme, da bom imela v glavi samo ring.

"Tivoli se mi je zasidral v spomin in bo tam ostal za vedno. To je bila najlepša tekma." "Tivoli se mi je zasidral v spomin in bo tam ostal za vedno. To je bila najlepša tekma." Foto: Vid Ponikvar

Nekaj izkušenj s premagovanjem treme pa menda že imate …

Ema: Nekaj, ja. Saj bo …

Rudolf Emi: … ti moraš samo svojo integriteto prinesti v ring. Ti si svetovna prvakinja, ona je izzivalka. Ne ti. A veš? Ti moraš samo pokazati, zakaj si svetovna prvakinja. Nič več. Pa uživati moraš. To sem ti že povedal. Tistih ljudi, ko greš v ring, preprosto ni. Samo ti si. Kot na treningu. Še lažje ti mora biti kot na treningu. Na treningu boš trpela, tam pa boš samo pokazala, kaj znaš. Štiri mesece se boš pripravljala za tistih 20 minut. To je to. Nimaš kaj gledati okoli, samo mene poslušaj.

Ema: Ja (zamišljeno).

Vidim, da je to proces …

Ema: Ja.

Rudolf: Midva se včasih pogovarjava kar v šifrah (smeh, op. p.).

Kako pa med dvoboji slišite trenerja?

Ema: Ko sem povsem osredotočena, slišim vse. Poslušam in mi tudi zelo pomaga. Naredim, kar mi svetuje, in to uspe, potem lahko še sama naprej razvijam. Zelo se pozna, ali ga poslušam zelo dobro ali malo bolj površno. Razlika je lahko zelo velika.

Rudolf: Aha, torej me včasih tudi ne poslušaš (smeh, op. p.). No, saj vedno ne more. Včasih te nasprotnik pritisne in ne slišiš nič. Iz krize se moraš izkopati povsem sam.

Ema: Včasih pod pritiskom res kar malo odplavaš.

Rudolf: S koncentracijo nima težav. Na zadnjih tekmah ni bilo nobenega odstopanja. V Tivoliju, recimo, ko se je borila za naslov, je bilo veliko ljudi, prvič je boksala doma, za naslov WBF-prvakinje, plus WBC Internacional, ki ga ni osvojil še nihče, proti Afričanki, ki je nismo poznali, bilo je kakšnih 50 domačih navijačev ... Torej ogromno dejavnikov ... Boksala je ob pol dvanajstih zvečer, stara 18 let. Vau! Vse je zdržala brez težav. V šesti rundi je že uživala, prav videlo se je.

[video: 67366 / ]

Kako ste vi doživljali to veliko domačo tekmo?

Ema: Tivoli se mi je usidral v spomin in bo tam ostal za vedno. To je bila najlepša tekma. Res sem uživala, odlično je bilo. Na koncu sem vedela, da je zmaga moja, le še do konca sem morala zdržati. Vsi so me hvalili, doma so bili navdušeni, uživali so v tekmi. Doma me je čakal sprejem …

Rudolf: Pred hišo jo je čakalo več kot 300 ljudi, za kar ni vedela. Ko sem jo pripeljal, je zadonela harmonika (smeh, op. p.). Vsi so jokali, oče, sosedje. Lepo je bilo.

Vse to doživljate prvič, nimate še prav veliko kilometrine …

Ema: Ja, čeprav morda za svoja leta imam že kar nekaj tekem. Moram se samo osredotočiti na boks in paziti, da me ne odpelje. Samo osredotočiti se moram in bo vse v redu. To ni velika težava.

Rudolf: Ema je imela do 15. leta za sabo 35 amaterskih dvobojev. Bila je prvakinja Evropske unije, zmagala je v svetovnem pokalu, nekajkrat je bila državna prvakinja in tako naprej. Potem smo jo za dve leti umaknili s tekmovanj in jo samo pripravljali, da bo lahko, ko bo stara 17 let, prestopila med profesionalce.

Dve leti samo treninga in sparingov?

Ema: Ja. Večinoma.

Rudolf: Vmes sem jo poslal na evropsko prvenstvo v kickboksu. In je zmagala (smeh, op. p.).

Ema: Ja (smeh, op. p.).

Ste torej tudi brcali?

Ema: Samo na začetku in malo na koncu, vmes pa roke, roke, roke (smeh, op. p.).

"En mesec je morala samo kolebnico vrteti. Ampak kjer je volja, tam je tudi pot. Če ni garanja, ti talent nič ne pomaga." "En mesec je morala samo kolebnico vrteti. Ampak kjer je volja, tam je tudi pot. Če ni garanja, ti talent nič ne pomaga." Foto: Vid Ponikvar

Rudolf, vi izhajate iz mešanih borilnih veščin. Niste boksar.

Rudolf: Jaz sem delal vse. Prvotno sem bil judoist, bil sem drugi na policijskem svetovnem prvenstvu, državni prvak, še jugoslovanski. Potem sem se lotil ju-jitsuja, malo MMA, borilnih veščin na splošno. Sedem let sem bil glavni trener v slovenski vojski, res pa je, da nikoli nisem tekmoval v boksu.

Boks in MMA. Lani smo spremljali dvoboj Mayweather - McGregor, kjer se je izkazalo, da sta to skorajda druga svetova …

Ema: Ja, specifike so drugačne.

Rudolf: S tem se ne morem strinjati. Nista druga svetova. Poznam boks in poznam MMA, to je šport, kjer so določena pravila. Čisto ista zgodba bi bila v korist McGregorja, če bi se borila v oktagonu. Nikoli ne veš. Kaj pa, če bi Mayweatherja stresel z "lucky punchom"? Nikoli ne veš. Res se je pokazalo, da je v boksu Mayweather stopničko višje. Oba si zaslužita samo spoštovanje. Je pa potem poskušala nastati neka usmeritev, da bi zdaj kar vsi MMA-jevci izzivali boksarje. Zakaj? Zato, ker je tam denar. Tukaj je spet tista marketinška filozofija, ki ne spada v šport. Jaz bi to ločil. Bodi boksar, MMA-jevec, judoist … To prehajanje, ko se razmišlja samo o denarju, je brez veze. Pokvari športno estetiko.

Boks je vseeno izpiljena borilna veščina …

Ema: Res je. So detajli. Ničesar ne smeš zanemariti. Ves čas moraš razmišljati, res je zahteven. Ko sem prvič prišla in poskušala z vrečo, sem bila na smrt utrujena že po 15 sekundah, ker na njej delaš na moč. Res je naporno. Tehnika udarcev je zelo različna. Odvisno, kaj ti leži.

In kaj vam leži? Kako bi opisali svojo tehniko?

Ema: Ne vem. Če me opazujete, lahko vidite več stilov. Lahko delam distanco, lahko samo poldistanco, lahko samo presing, hodim samo notri, tudi klinč … Vse.

Rudolf: In lahko tudi samo kontriraš. Midva se nisva nikoli zatekala samo k enemu slogu. Levičarji so ponavadi obrambni boksarji. Ema je levičarka, a je nisem nikoli silil v obrambni boks. Hotel sem, da je drugačna, da je vedno pripravljena na odgovore. Že s tem, ko vidijo, da je levičarka, pričakujejo obrambo, a jih preseneti, da zna dobro napadati. Znati moraš vse.

"Levičarji so ponavadi obrambni boksarji. Ema je levičarka, a je nisem nikoli silil v obrambni boks." "Levičarji so ponavadi obrambni boksarji. Ema je levičarka, a je nisem nikoli silil v obrambni boks." Foto: Vid Ponikvar

Pa pride to naravno, uživate v tem?

Ema: Seveda uživam, je pa lahko zelo težko, ko hočemo kaj spremeniti. Pet let recimo delaš nekaj in tega ne moreš spremeniti čez noč. Takrat je težko. Še vedno pa me marsikaj fascinira. Kakšen nov korak, na primer. Gledamo druge boksarje in se učimo. Kar dela Lomačenko, je neverjetno.

Rudolf: Zdaj se veliko posvečamo stilu, ki bi bil podoben Lomačenkovemu. Noge, noge, noge. On je tri leta plesal, ko ga je oče potegnil iz boksa. Tudi Emo krasi dobro delo nog. Ko to gledaš … To je neverjetno.

Gibi Lomačenkovega delujejo lahkotni in logični. Vprašaš se, zakaj tega ne počne nihče drug …

Ema: Ampak je težko. Lahko bi razmišljal samo o tem, kako boš stopal v ringu. To še gre, a moraš paziti še na roke in spremljati gibanje nasprotnice. Težko je nekaj na silo. Tega ne moreš usvojiti kar tako. Garati moraš za to, da se navadiš, stvar izpiliš na sparingih in nato uresničiš na tekmi.

Veliko truda je potrebnega za to, da je vse skupaj videti, kot da je brez truda ...

Ema: Tako je.

Rudolf: Lomačenko je tri leta namesto boksu posvetil plesu. Še zdaj pleše. Imaš tudi nasprotno pot. Poznam primer ruskega plesalca, ki na boks hodi dvakrat na teden, da bi izboljšal ples.

Povezava med boksom in plesom je zanimiva, tudi slavni ameriški prvak Floyd Patterson je za nekaj let prekinil boksarsko kariero in ta čas preživel kot profesionalni plesalec v Parizu …

Rudolf: Je povezava. Vse izhaja iz nog. Tudi Ema bo zdaj začela hoditi v plesno šolo (smeh, op. p.).

Ema: (smeh, op. p.)

Kako pa plešete, Ema?

Ema: Bolj tako, no. Nisem ravno lesena, tudi v moji družini plešejo. Brat pleše, sestra pleše, tudi starša rada plešeta, tako da nisem čisto brez občutka. Ampak zaradi boksa sem v zgornjem delu telesa trda, noge pa mi še kar gredo. Vmes bi se lahko malo bolj sprostila.

"Če bi izgubila, bi bila lahko tudi zadovoljna, če bi pokazala vse, kar znam. Če daš vse in te nasprotnica premaga, ji lahko samo čestitaš. Če pa ne bi dala vsega, te to potem žre." "Če bi izgubila, bi bila lahko tudi zadovoljna, če bi pokazala vse, kar znam. Če daš vse in te nasprotnica premaga, ji lahko samo čestitaš. Če pa ne bi dala vsega, te to potem žre." Foto: Vid Ponikvar

Kako se pripravite na tekmice. Jih natančno preučite?

Ema: Takrat, ko izvemo ime tekmice, gremo najprej preverit njene borbe, če kaj najdemo na YouTubu. Preučimo njen stil, kaj dela, kje jo lahko dobim, kakšne napake ima in na kaj moram paziti jaz. Je pa včasih kar problem, ker za nasprotnico izveš dva tedna pred borbo in je časa zelo malo. Včasih pa že dva meseca prej, kar je odlično.

Rudolf: To je lahko dobro, pa tudi slabo …

Ema: … ja. Če je časa več, te tudi ona lahko dodobra preuči.

Rudolf: Midva pogledava enkrat, dvakrat, pa potem še enkrat na dan tekme. Vmes ji samo še tri štiri stvari na novo osvežim, drugače pa je glavni cilj, da Ema vsili svoj stil že v prvi rundi. Če je Emin stil tako močan, potem tudi nasprotničin ne pride do izraza. To je moje pravilo in do zdaj je bilo dokaj uspešno.

Ema: Cilj je vsiliti svoj stil. Moram pa paziti na podrobnosti. Če ima na primer močan desni kroše, moram levo roko dvigniti nekoliko višje, da ni kakšnega presenečenja.

Povejte natančneje. Včeraj ste izvedeli ime tekmice, danes ste torej …

Rudolf: Zjutraj sva na hitro pogledala dve, tri runde …. Moja športna napoved? Kaj vedno zahtevam? Povej, Ema.

Ema: Da uživam. Da dam vse od sebe. Saj gre za zmago, a on mi vedno reče, "Uživaj, pokaži, kaj znaš." Če bi izgubila, bi bila lahko tudi zadovoljna, če bi pokazala vse, kar znam. Če daš vse in te nasprotnica premaga, ji lahko samo čestitaš. Če pa ne bi dala vsega, te to potem žre.

Rudolf: Rečem ji, naj da od sebe 110 odstotkov, če bo dovolj za zmago, super, če ne bo, gremo naprej. Ustavljali se ne bomo.

Kako je videti vaš tipičen dan v času priprav na dvoboj?

Rudolf: Včerajšnjega povej (smeh, op. p.).

Ema: Včeraj sem zjutraj imela prosto, trening sem imela šele popoldne, ker sva v soboto tako zelo delala, da me je še vso nedeljo vse bolelo.

Rudolf: To je bilo noro. Legenda je. Na koncu je strgala še elastiko (smeh, op. p.). Takšno za konja vpreči (smeh, op. p.).

Video z omenjenega treninga tukaj.

Vas na treningih pograbi bes, padete v t. i. zono?

Ema: Ja, poleg tega me še Rudi motivira, sploh ne razmišljam o tem, kaj vse me boli. Samo na polno (smeh, op. p.).

"Če vem, da nisem pripravljena, ne bom silila. To je trenerjeva naloga. On me najbolje pozna. Jaz samo treniram in boksam." "Če vem, da nisem pripravljena, ne bom silila. To je trenerjeva naloga. On me najbolje pozna. Jaz samo treniram in boksam." Foto: Vid Ponikvar

Kaj pravita o Južnoafričanki Mapule Ngubane? Kje prežijo nevarnosti?

Rudolf: Heh, nevarnost je Emica (smeh, op. p.). Nočem biti preveč samozavesten, Južnoafričanka ima močan desni kroše, a ne takšnega kot Ema. Kondicijsko ne more biti pripravljena tako kot Ema, izkušnje so podobne, ona je afriška prvakinja. Borila se je za naslov svetovne IBF-prvakinje z afriško prvakinjo Noni Tenge in deset rund bila dokaj enakovredna. Pripravili se bomo za deset, ne, 15 rund. Nokavta ne bom napovedoval. Če bo, bo to lepo presenečenje. Vseeno ne bo preprosto, lotili se je bomo brez vsakršnega podcenjevanja.

Že pogledujete naprej? Je kakšna boksarka, ki bi jo želeli v ringu?

Ema: Vedno je kakšna, ampak nočem prehitevati. Če vem, da nisem pripravljena, ne bom silila. To je trenerjeva naloga. On me najbolje pozna. Jaz samo treniram in boksam.

Rudolf: Nočem, da se obremenjuje s tem. Željo imajo vse, po drugi strani pa tudi ne, ker je Ema že tako nevarna, da lahko ogrozi kogarkoli. Mislim, da lahko že zdaj ogrozi tako Nikki Aldler kot Christino Hammer in Claresso Shields. Mogoče to deluje preveč samozavestno, a to lahko rečem, ker podrobno spremljam ženski boks. Nobena se ne javlja. Ampak Ema je stara 19 let, nikamor se nam ne mudi. V boksu bo uživala še najmanj deset let. Vse bodo prišle na vrsto. Vse.

V svoji kategoriji ste na lestvicah že zdaj visoko …

Ema: Drži.

Rudolf: Lestvica boxrec ni relevantna, na Wibini pa je Ema pred Hammerjevo, je prva, na WBA-lestvici je že druga. Boxrec je čudno točkovanje. V Banjaluki je dobila dve točki, če pa bi isto tekmico premagala v Angliji, bi jih dobila 20. Nihče ne ve, zakaj. Pomembno je, da zmaguje in uživa. Prvih pet boksark na lestvicah je nevarnih, vse so brutalno dobre borke.

Bo v ZDA nastopila v eni od predborb?

Rudolf: Seznama dvobojev še nimam, vem pa, da bo šel prenos v šest držav. To ureja menedžer, veliko je birokracije, v ZDA je vse drugače, že vnaprej je treba plačati davek. Si je pa zelo želijo. Ema je najmlajša svetovna prvakinja v profesionalnem boksu sploh. Mike Tyson je prvak postal šele pri 20, Ema že pri 18. Na to tam nekaj dajo.

Domačega tabora, svoje telovadnice nimate ...

Rudolf: Doma res nimamo, tudi ringa nimamo. Glede določenih stvari smo v takem zaostanku, da je težko verjeti. Imeti telovadnico v Sloveniji je prevelik strošek, zato smo zadovoljni s tistim, kar imamo, in se poskušamo znajti po najboljših močeh.

Za seboj ima 35 amaterskih dvobojev, bila je prvakinja Evropske unije, zmagala je v svetovnem pokalu, nekajkrat je bila državna prvakinja ... Za seboj ima 35 amaterskih dvobojev, bila je prvakinja Evropske unije, zmagala je v svetovnem pokalu, nekajkrat je bila državna prvakinja ... Foto: Vid Ponikvar

Ema, v ringu čutite to pomanjkanje?

Ema: V bistvu si na treningih poskušamo približati ring s tem, da omejimo prostor gibanja, nekako simuliramo kvadraturo ringa, zato me vse skupaj niti ne moti. Ne čutim pomanjkanja. Verjetno bi bilo drugače, če bi redno trenirala v ringu. V vsakršnih razmerah smo že trenirali, a pomembno je, da imamo prostor za trening, potem se že znajdemo.

Rudolf: Nimamo hruške, nimamo spidi žoge … Žal. Kaj naj? Gremo pa za en teden v Banjaluko, kjer je ring.

Kako bo do marca potekal kamp za dvoboj z Južnoafričanko?

Ema: Najprej sva rekla, da bova delala na bazi, na moči in vzdržljivosti, da pridobim kondicijo, saj sem imela zdaj nekaj počitka. Potem taktika, sparingi in tehnika.

Rudolf: Že zdaj sva na 12 treningih na teden, zjutraj, popoldan, zjutraj, popoldan …Vmes so masaže in podobno. V zadnjih 14 dneh mora narediti 80 ur sparinga. Samo s fanti. V Banjaluki jo čaka približno 60 rund, v Nemčiji sledijo finese, različni sklopi s privajanjem na stil Južnoafričanke. V ZDA pa greva najmanj tri dni pred borbo. Morava biti tam, ker je tako določeno zaradi dopinške kontrole in tako naprej.

Pa privajanje na časovno razliko?

Rudolf: Kot sem rekel, najmanj tri dni prej bova tam. Ne vem še natančno, verjetno celo pet, šest, vsekakor pa tri dni prej. Moramo preveriti še letalske vozovnice in izbrati cenejše. Žal. Smo v položaju, ko je tudi to pomembno.

Ema: Ena ura razlike je bila do zdaj zame maksimalna. To bo zame res nekaj novega.

Komentarji

1

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • norimax / 13.01.2018. ob 08:50 0 0

    Kozin, ti tudi nisi prav pečen....... da si lastno hčerko v boks pripeljal....

    0 0
delitve: 166
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin