Od kapetana do selektorja: Osemdeset minut živčne vojne na klopi #video

Sportal Z novim selektorjem encijani zmagali še drugič

Danes 43-letni Peter Kavčič je za slovensko reprezentanco odigral 66 tekem. Nedavno je prevzel selektorsko vlogo in Encijani, kot imenujemo slovensko ragbijsko reprezentanco, so zmagali na obeh tekmah konferenčnega tekmovanja. Foto: www.alesfevzer.com Dolgoletni kapetan slovenske reprezentance v ragbiju Peter Kavčič je nedavno prevzel vlogo selektorja. Kljub pomanjkanju kadra in denarja so Slovenci z borbenostjo in srčnostjo premagali Madžare in Bosance in tako povedli v skupini D evropskega konferenčnega tekmovanja (četrta raven evropskega ragbija). V ragbiju je na zelenici 15 igralcev, selektor je imel za tekmo na Madžarskem na voljo samo 18 fantov (poškodbe in odsotnosti zaradi službenih obveznosti). Čeprav je zveza pri zbiranju finančnih sredstev zelo aktivna, pa je njen proračun vseeno tako majhen, da morajo igralci marsikdaj sami kriti stroške prevozov na tekme ali celo opreme. Kavčič je za reprezentanco nastopal od svojega 18. leta (namesto na maturantski ples je raje odšel na tekmo reprezentance, pa čeprav je takrat kot novinec dobil le pet minut) in v več kot 20-letni reprezentančni karieri odigral 66 tekem. To je v ragbiju zelo zavidljiva številka, če vemo, da na leto odigrajo štiri, pet tekem. Na stadionu Oval v ljubljanskih Guncljah smo se s 43-letnikom pogovarjali o čarih in izzivih ragbija v Sloveniji. In seveda o ragbiju na najvišji ravni, to soboto zvečer se namreč v Parizu igra veliki finale svetovnega prvenstva, kjer se bosta za četrti svetovni naslov udarili najuspešnejši reprezentanci na svetu, Nova Zelandija in Južna Afrika. 

Peter, nova funkcija, nova reprezentančna akcija in še več starih težav in izzivov, pa vendarle dve zmagi. Zagotovo lepa nagrada, kajne?
Na začetku se mi je vse skupaj zdela kar mala misija nemogoče. Po nekaj dneh treningov sem videl, da bodo zelo zelo velike težave s sestavo ekipe. Na Madžarsko smo potovali z 18 igralci od 23, s katerimi bi lahko. Bilo je zelo zelo pesimistično vzdušje. Mogoče pa je bil ravno to odziv fantov in smo to nadomestili z borbenostjo, srčnostjo. In na tej tekmi smo presenetljivo zmagali. Po tekmi smo se poveselili, a smo hkrati vedeli, da nas čez en teden doma čaka Bosna, ki je vedno težek nasprotnik. Zavedali smo se, da bomo vse, kar smo naredili v Budimpešti, pokvarili, če tega ne potrdimo doma. Zato smo tekmo vzeli še bolj resno, tudi kadrovsko je bilo lažje, saj se je pridružilo še nekaj igralcev. Je bilo pa toliko težje, ker je Bosna prišla z vsemi svojimi okrepitvami iz tujine. Bili so zelo zelo trd nasprotnik, a nam je na koncu tudi z malo sreče uspelo zmagati. Začetek, kot bi si ga vsak trener samo želel.

Po zmagi na Madžarskem Foto: Rugby Slovenija Kako ste se znašli v novi vlogi, s številnimi fanti ste igrali skupaj?
Zelo težko. Nekaj je bilo vprašanj, kako bo z avtoriteto, saj smo tudi veliki prijatelji. A moram pohvaliti fante, da so me vzeli resno, da smo delali dobro. Kot trener na vse gledaš zelo drugače. Dan pred tekmo v Budimpešti sem fantom še razlagal, da mi je lažje v vlogi trenerja, da ni tiste nervoze, treme, ampak tik pred tekmo mi je bilo pa dosti težje. Osemdeset minut živčne vojne na klopi, medtem ko se na zelenici samo osredotočiš na delo, ki ga moraš opraviti. Ko si na klopi, je pa vse odvisno od drugih. Lahko kričiš, jih usmerjaš, a dejansko je to precej bolj naporno kot igrati.

Evropski sistem reprezentančnega ragbija je precej zapleten oziroma ga krovna zveza Rugby Europe pogosto spreminja.
Ko smo dosegali največje uspehe, smo se prebili v višjo divizijo. Potem sta sledila covid in nastopanje s samimi domačimi igralci, brez tujih okrepitev, in smo videli, da je to previsoka raven za nas. Igrali smo proti ekipam, ki imajo desetkrat večjo bazo in klube v treh ligah. Zdaj smo na tretji ravni, Six Nations je povsem ločen, ne spada pod Rugby Europe. Vem, da smo sposobni priti v višji kakovostni razred, seveda s pomočjo tistih igralcev, ki igrajo v tujini. Res si želim, da jih na naslednjem zboru vidim v ekipi. Je pa nekaj priti na višjo raven, drugo pa tam igrati. Ne smemo gledati kratkoročno, ampak moramo na dolgi rok zagotoviti kakovost in kontinuiteto nastopov. Da bomo lahko gradili mladinske selekcije in z njimi dopolnjevali ekipo. In mogoče nekoč upali tudi na kaj več kot samo na raven višje.

V skupini B konferenčnega tekmovanja ste torej po dveh zmagah vodilni. Aprila vas čakata še tekmi z Avstrijo doma in Luksemburgom v gosteh. Štiri zmagovalke skupin konferenčnega tekmovanja bodo dobile priložnost za napredovanje raven višje, v evropsko trofejo. Napredovala bo lahko samo ena od teh. Že prvo mesto v skupini bi bil lep uspeh?
Proti Avstriji 13. aprila bo velik test. Avstrijce dobro poznamo. Pred leti so se zaradi menjave generacij umaknili iz tekmovanj. Zdaj je mlada ekipa dozorela in igra zelo dobro, kar smo videli že lani, ko smo igrali z njimi. A je premagljiva ekipa. Odločala bo zadnja tekma z Luksemburgom. To je zelo kakovostna ekipa, saj ima igralce, ki igrajo v francoskih ligah. Prepričan sem, da smo jim z zaletom, ki smo ga zdaj dobili, z dobrimi treningi in s pridružitvijo še nekaj igralcev lahko kos. 

Foto: Rugby Slovenija Omenila sva že 18 igralcev, ki ste jih imeli na prvi tekmi. V Sloveniji so le trije klubi. Imate res nabor samo 30 igralcev?
Registriranih igralcev je sicer več, a tistih, ki lahko glede na kakovost igrajo za reprezentanco, je okoli 30. Ampak potem so bolezni, poškodbe, odsotnosti. Večina je zaposlenih, delodajalec jim ne da prosto, da bi prišli na treninge in tekme. S tem moramo živeti. Kar imamo, s tem gremo na tekmo. Zdaj smo kljub slabim obetom dobro izpeljali. Upam, da bo ta prepoznavnost, ki smo je spet malo dobili, prepričala kakšnega od drugih deležnikov, da je treba te fante podpreti. Igrajo za svojo državo, se borijo. Ni nobenega nadomestila, samo kakšna modrica po tekmi. Ampak šteje pa ponos in ti fantje pustijo srce na igrišču.

Tudi vi vzamete dopust v službi?
Ja, vsekakor. Za večdnevna gostovanja imam dopust v službi. Namesto kak dan več poleti na morju si rezerviraš dva, tri dni za jesenske in zimske termine tekem.

Bratje Skofič Foto: Sportida Večina reprezentantov trenutno prihaja iz slovenskih klubov. V tujini igra samo Niko Rezelj, ki je sicer rojen v Argentini. Kakšno je trenutno stanje s fanti iz tujine, ki imajo slovenske prednike? Vemo, da lahko za reprezentanco igrajo tisti, ki imajo starše ali stare starše iz Slovenije. Vrhunec slovenskega ragbija se je tako pred leti zgodil ravno s prihodom petih bratov Skofič iz Velike Britanije.
Takšnih, ki bi lahko zaigrali za Slovenijo, je trenutno pet, šest. Z brati Skofič smo znova v stiku. Prosili so že za aprilske datume, da si bodo skušali rezervirati termine. Prihodnje leto bo namreč deset let, odkar so bratje Skofič prvič zaigrali za Slovenijo. To bo lepa priložnost, da jih spet povabimo, čeprav vsi ne igrajo več aktivno. V reprezentanci imamo res odlično vzdušje, s tem pa bi vse skupaj samo še nadgradili.

Selektor reprezentance Peter Kavčič in predsednik zveze Rugby Slovenija Ivan Šček. Foto: Rugby Slovenija Domači fantje marsikaj sami plačajo, tudi tujci bi najverjetneje morali sami kriti del stroškov. Zvezi Rugby Slovenija primanjkuje denarja, pa čeprav vemo, da je predsednik Ivan Šček zares požrtvovalen.
Zveza se res trudi maksimalno. Slovenija je dežela športa. Imamo veliko kakovostnih športnikov, ekip. Zavedamo se, da ne moremo mi ustvarjati vrha ekipnih športov, ker je to povsem nerealno. Se pa borimo za drobtinice. Ne potrebujemo veliko, veliko znamo sami, veliko damo sami. Bi bila pa dobrodošla kakšna državna pomoč, pomoč sponzorja, da lahko fantom zagotovimo normalne pogoje: da gremo na gostovanje kot ekipa, da se ne vozimo z avtobusom po vsej Evropi, da spimo v dostojnih hotelih in da zveza ne zbira denarja, da si lahko kupimo drese. To je tisti minimum, ki bi nam zelo veliko pomenil.

Ostali ste še brez financiranja OKS oziroma fundacije za šport?
Ja, pogoj fundacije za šport je 400 registriranih igralcev. Za nas kot majhen šport je to nedosegljivo in zato se je to financiranje prenehalo. Ragbi nima veliko tradicije v Sloveniji, čeprav je minila že 60-letnica obstoja tega športa. Borimo se že 60 let. Številka 400 registriranih igralcev bi bila super, je pa v poplavi vseh športov in majhnosti države to res nerealno pričakovati. Pa najbrž je še nekaj športov, podobnih nam, ki se s tem ne strinjajo oziroma se borijo za svoj delež.

Kako hud udarec je bila za ragbi pandemija covida?
Covid nas je dobesedno presekal. Nismo bili na seznamu športnikov mednarodnega razreda, ki jim je bil dovoljen trening. Nismo vedeli, kako obdržati otroke. Imeli smo pet selekcij, 80 otrokov na treningih, po covidu se jih je vrnilo 20. Najbrž je bilo podobno tudi v drugih športih, a v ragbiju je to težko nadomestiti. Zdaj se že dve leti borimo z oglaševanjem, vabljenjem mladih. Počasi je zanimanja spet nekaj več. Ampak izgubljeni sta bili vsaj dve generaciji fantov. Generacija 18-letnikov, ki bi morala tvoriti jedro reprezentance, je nehala igrati. To je bila za nas velika škoda.

Peter Kavčič Foto: www.alesfevzer.com Kdaj ste se vi začeli ukvarjati z ragbijem?
Star sem bil 14 let. Imel sem to srečo, da se nas je ujelo 20 fantov, z večino smo še danes prijatelji. Ta šport nam je ogromno dal. Ta prijateljska vez se je zelo dobro poznala na igrišču. V tistem času, ko smo prestopili med člane, smo bili na območju nekdanje države nepremagljivi. Lepi spomini. 

Kaj vas je pritegnilo v ragbi?
Jaz sem treniral veliko športov: odbojko, tek na smučeh, nogomet. Nikjer se nisem našel. Dva prijatelja sta me prepričala, da sem prišel na trening. In po dveh treningih sem padel noter. Spoznal sem vrednote ragbija: timsko delo, spoštovanje do dela, trenerja, sodnika, nasprotnika. To je res neverjeten pojav: na igrišču stojiš nasproti nekomu, ki bi ga v tistem trenutku najraje nekam poslal, ampak po tekmi si daš roko, spiješ skupaj pivo in se nasmejiš prigodam s tekme. In ta prijateljstva ... Kamorkoli v Evropi grem, bom poznal nekoga, proti kateremu sem igral in ki me bo z veseljem gostil pri sebi doma. To je taka specifika ragbija, ki je drugje nisem videl.

Ni torej prepozno, če začneš šele 14 letih? Pa tudi fizičnih omejitev za igranje ragbija ni toliko kot v kakem drugem športu.
Ragbi je šport za vsakega. Igra se deli po določenih segmentih. Potrebujemo velike, močne fante, potrebujemo suhe in zelo hitre, pa tudi majhne in iznajdljive. Ni profila igralca, ki ga v ragbiju ne bi potrebovali. Zato se tukaj pojavijo tudi otroci z drugačnimi predispozicijami in vsak najde mesto v svoji ekipi. Vabljeni vsi, da se pridružite in preizkusite.

Argentina - Nova Zelandija Foto: Reuters Če je pri nas torej ragbi majhen šport, je v določenih državah zelo velik. Zanimivo, sploh na južni polobli.
Izvira iz Anglije in širil se je po angleških kolonijah, pozneje tudi po francoskih. Nova Zelandija, Južna Afrika, Avstralija ... tam se je ta šport najbolj prijel. Tam je to šport številka 1 in to daleč pred nogometom. Zanimivo, da je tudi na jugu Francije bolj gledan kot nogomet. Bil sem na Novi Zelandiji. Tam se vse vrti okrog ragbija. Oni imajo šport kot religijo. Ko igrajo All Blacksi, je vsa država oblečena v črn dres, prekinejo se službe. Če prideš v reprezentanco, si tam zapisan z zlatimi črkami za vse življenje. 

Če v Sloveniji komaj najdete dovolj igralcev za reprezentančno tekmo, pa imajo na Novi Zelandiji 520 klubov in več kot 141 tisoč igralcev ter 2.300 sodnikov.
In to pri petmilijonski populaciji. Ragbi ima na Novi Zelandiji posebno vrednost. Ko so pred štirimi leti izgubili v polfinalu proti Angliji, se je o tem razpravljalo v njihovem parlamentu. To pri njih presega šport, to zadeva celoten narod. Tam jim ni treba skrbeti, ali se bo nadaljeval. Tam so sanje vsakega otroka, da bo nekoč postal reprezentant Nove Zelandije. 

Anglija - Južna Afrika Foto: Reuters To soboto bo novozelandska reprezentanca igrala finale svetovnega prvenstva proti Južni Afriki. Videli smo dva zelo različna polfinala: Nova Zelandija je dominirala proti Argentini, Južna Afrika pa proti Angliji zmagala z enim samim zadetkom.
Že v četrtfinalu so bili zelo dobri dvoboji. Izpadli so Francozi, Irci, ki so bili veliki favoriti. Nova Zelandija je v polfinalu zasluženo premagala Argentino. Tukaj ni bilo dvoma. Tekma Južna Afrika - Anglija pa je šla mimo pričakovanj. Vsi so pričakovali gladko zmago Južne Afrike. Angleži gojijo slog igre, ki ni najbolj atraktiven. Temelji na obrambi in doseganju točk z nogo. Tudi na tej tekmi so vse svoje točke nabrcali, zamorili igro Južnoafričanov. A Južni Afriki je na koncu z menjavami in spremembo ritma uspelo doseči tisti zadetek in potem še točke iz kazenskega strela, da so se za eno točko prebili v finale. In celotni ragbijski svet se veseli, ker bomo gledali odprt, napadalen finale. Ob uspehu Anglije pa bi bilo to malo vprašljivo.

Torej bo finale z veliko zadetki? Na koga stavite?
Veliko zadetkov, če pa že ne zadetkov, pa vsaj atraktivna, napadalna igra, ki ne bo podrejena samo branjenju. Jaz sem predvsem nevtralen. A skozi vsa ta leta se vidi, da imajo številni proti Novi Zelandiji psihološko blokado, da nekdo v ključnih trenutkih popusti, ker mu nasproti stoji ena najboljših ekip na svetu. In nisem prepričan, da bo Južna Afrika temu kos. A pustimo se presenetiti, tudi oni so bili že trikrat svetovni prvaki, zato je napovedovanje nepredvidljivo.

Haka pred vsako tekmo Foto: Reuters Reprezentanca All Blacks in njihova haka pred začetkom tekem torej še vedno vzbujata neko strahospoštovanje?
Haka, bojni ples njihovih domorodcev, je njihov običaj. Ne samo v ragbiju, tudi v hokeju, košarki, drugih ekipnih športih. To je povezanost z njihovo zgodovino, je del njih. Nekateri gledalci se ji skušajo upreti in žvižgajo na stadionih. A to je neko spoštovanje, ki ga moramo vsi ceniti. Da nekdo spoštuje svoje prednike, kot jih oni, je občudovanja vredno. Zakaj jim ne bi pustili tega? Je pa res malo zastrašujoče, ko ti taki silaki pred obrazom izvedejo tak ples, to ti res nažene strah v kosti.

V vrhu svetovnega ragbija že vsa leta ostaja peščica reprezentanc. Se to sploh lahko kdaj spremeni?
To je sicer res, a prejšnje in to svetovno prvenstvo sta pokazala, da se širi krog favoritov. Na prejšnjem svetovnem prvenstvu je Japonska premagala Južno Afriko, zdaj smo videli, da so Portugalci premagali Fidži, Fidži je že premagal Avstralijo. Vse več je presenečenj, ki za ragbi res niso značilna. Pri nogometu se lahko ekipa zapre in iztrži neodločen rezultat, pri ragbiju pa je nekako pravilo, da bo boljša reprezentanca vedno zmagala. Ni taktike, kako bi neko svojo hibo pretvoril v dober rezultat. Sistem svetovnega ragbija zdaj končno malo tudi spreminjajo, da bodo ekipam z druge ravni omogočili nastop v večjih tekmovanjih. Na primer Gruzija igra fenomenalno in bi lahko igrala v tekmovanju šestih narodov, a je to zaprt sistem in do zdaj ni mogla. Upam, da se sistem res spremeni. Zato sem prepričan, da na naslednjem svetovnem prvenstvu ne bo istih štirih reprezentanc v polfinalu.

Foto: www.alesfevzer.com Svetovno prvenstvo se pravzaprav igra šele od leta 1987. Letošnje je šele deseto.
Včasih so bile te kolonije precej ločene od preostalega sveta. Prva tekmovanja so bila tako precej lokalna. A z leti ta šport raste. Zdaj pa je svetovno prvenstvo že tretji najbolj gledan športni dogodek na svetu. Tudi tekme v Franciji so bile razprodane že leto pred začetkom. Zanimanje raste, vse več držav se ukvarja s tem športom. Je pa res, da v nekaterih državah, tudi v Sloveniji, ta šport ni tako prepoznaven, ker je tradicija drugje. Imamo odbojko, košarko, nogomet, pozimi smučanje, skoke. In to so nekako naši športi. Zanimivo pa je, da je že nekaj kilometrov stran, v Italiji, ragbi številka tri po priljubljenosti med ekipnimi športi.

Ragbi 7 je bil prvič na olimpijskih igrah leta 2016. Foto: Getty Images Je ragbi 7 priložnost za dvig priljubljenosti ragbija? Postal je tudi olimpijski šport.
To je precej mlada športna panoga. Pravila so skoraj enaka, je pa na igrišču samo sedem igralcev, igra se dvakrat po sedem minut. To mogoča, da v enem ali dveh dnevih izpelješ celoten turnir. Tak format je idealen tudi za olimpijske igre. Atraktivno je tudi za gledalce, saj se izogibaš kontaktu, igra je hitra, dinamična, veliko je zadetkov. Je pa kljub le dvakrat sedmim minutam fizično zelo naporno. To je dvakrat sedem minut šprintanja, obaranja moči, dvigovanja. Ni mačji kašelj, da to zdržiš dva dneva zapored. Je pa to priložnost za manjše nacije, tudi za Slovenijo. Tudi mi smo se pridružili tekmovanju evropskega ragbija 7. Udeležili se ga bomo tudi prihodnje leto. Mogoče je to priložnost, da se z manjšim številom igralcem skuša doseči kakšen večji preboj.

Pa se ga sploh trenira posebej?
Načeloma se po končani sezoni ragbi 15 nadaljuje v ragbi 7. Trener izbere deset, 12 igralcev in ti se pripravljajo na te turnirje. So pa to isti igralci. Želeli bi si, da bi to trenirali ločeno, da bi lahko ekipo poslali še na kak pripravljalni turnir. Ampak tukaj so zadaj spet finance, ki nam to onemogočajo. Malo si pomagamo s sosedi Hrvati, oni organizirajo turnir, ki se ga udeležimo tudi mi, ali obratno, da drug drugemu pomagamo pri pripravi. 

Ragbi 15 pa je tako fizično zahteven, da svetovno prvenstvo traja skoraj dva meseca.
Tukaj je res tak napor, da je nemogoče igrati tekmo na vsaka dva dneva. Pet, šest dni je minimalno za regeneracijo. In tukaj je ta izziv, kako ekipo v izločilne boje pripeljati z najmanj poškodbami in najbolj spočitimi glavnimi igralci. Tista ekipa bo nato prišla v finalne boje. Ne toliko poškodbe, utrujenost je na koncu tista, ki povzroča tudi napake. Zato pa je prvenstvo precej raztegnjeno. A to je nuja zaradi karakteristik športa. 

Foto: www.alesfevzer.com Vaš primer – več kot 20 let med člani, 66 reprezentančnih tekem – se torej z vidika zahtevnosti športa zdi res zavidanja vreden.
Še sam sem bil začuden, ko sem slišal to številko. Nekaj časa vmes nisem nastopal, nekaj je bilo tudi odsotnosti zaradi poškodb. Pa igra se večinoma le po štiri tekme na leto. To je res lepa številka, ki pa bi bila nekoliko nižja, če bi se malo prej upokojil. A smo vsi malo potegnili, ker čakamo mlajše generacije. Jaz sem zelo ponosen na vsako tekmo, ko sem oblekel reprezentančni dres. In to tudi zdaj sporočam fantom, ki jih treniram. Nositi reprezentančni dres je čast, je največ, kar lahko dosežeš v športu. In zato vsa ta odpovedovanja, a moram reči, da nobene take tekme ne bi zamenjal za nič na svetu.

Sportal All Blacks zmleli Argentino, v finalu proti Južnoafričanom