Peter Kauzer: Nikoli in nikdar nisem izjavil česa takega, da bi mi bilo žal

Najboljši slovenski kanuist Benjamin Savšek in kajakaš Peter Kauzer sta ena glavnih kandidatov za olimpijsko medaljo v Riu de Janeiru. Vrhunska športnika od glave do pet, oba pa že nekaj časa tudi v vlogi očeta. Priznavata, da brez prave podpore doma ne bi bila tisto, kar sta danes. Kot tekmovalca sta si podobna, kot sogovornika pa precej različna. Beni kot vedno bolj zadržan, medtem ko Petru jezik teče kot namazan. Za njima je zelo uspešna sezona. Savšek je aktualni evropski prvak, na nedavnem svetovnem prvenstvu pa se je okitil še s srebrom. Kauzer je po lanski hujši poškodbi uprizoril najboljšo mogočo vrnitev med najboljše. Zmagal je v skupnem seštevku svetovnega pokala, na svetovnem prvenstvu v Londonu pa za las zgrešil medaljo, bil je četrti. Z obema smo se v bližini kajakaške proge v Tacnu srečali na jutranji kavi. Vse skupaj se je razvilo v več kot uro dolg sproščen pogovor. Fanta sta povedala marsikaj zanimivega.

Se tudi sicer kdaj dobita na kavi? Peter Kauzer: Včasih se dobiva. Moj bratranec namreč živi zelo blizu njega, pa tudi po treningu si vzamemo čas za kakšno kavo. Ni prav pogosto, ampak Beni je ravno pravšnji za kakšno kavo, posebej če on na koncu plača (smeh). Ne pogovarjava pa se samo o veslanju, vendarle sva ob tem tudi očeta. Sezona je zdaj zares končana, kaj je bila prva stvar, ki sta jo naredila po zadnji tekmi? Benjamin Savšek: Najprej sem odšel na krajši dopust na morje, kjer sem prosti čas izkoristil tudi za deskanje na vodi. Dejansko sem pozabil na veslanje in najpomembneje mi je bilo, da sem preživljal čas s svojo družino. Sezona je bila namreč zelo dolga. Po svetovnem prvenstvu nas je čakalo še državno prvenstvo, tako da je bilo vse skupaj kar naporno.

Peter Kauzer: Vsekakor sem dal čoln na stran in ga nočem videti vsaj še kakšen teden. Zares sem se sprostil. Tudi jaz sem si vzel čas za družino. Ni bilo najprijetneje, ker je v tem času hčerka ravno zbolela, ampak pomembno je, da smo skupaj. Na dopust nismo šli, saj bomo veliko skupaj pozimi, ko bomo šli v Avstralijo, kjer bom imel dvomesečne priprave.

Sta že komaj čakala, da se vse skupaj konča? Kdaj vama ponavadi vse skupaj " pade dol"? Peter Kauzer: Mene je vse minilo po koncu svetovnega prvenstva. Državno prvenstvo je bilo nujno zlo. Kar zadeva formo, ni bilo težav, saj je bilo tekmovanje en teden po svetovnem prvenstvu. Tudi če teden dni ne bi sedel v čolnu, mislim, da bi lahko normalno odpeljal tekmo. V enem tednu ne izgubiš dobre forme. Ravno tako je v olimpijski sezoni. Po olimpijski tekmi te vse mine, sploh v mojem primeru, saj sem bil dvakrat razočaran. Ne razumite me narobe, ampak lani, ko sem se poškodoval, mi je kar nekoliko odleglo, saj sem lahko za dalj časa pozabil na kajak.

Benjamin Savšek: Pri meni je podobno. Moj glavni cilj v sezoni je bilo svetovno prvenstvo, tako da sem si oddahnil, ko je bilo vsega konec. Sploh nisem kaj dosti razmišljal o državnem prvenstvu, imeli smo še kar nekaj sprejemov, tako da nisem imel niti časa razmišljati o tem. Kot je že Peter rekel, je bilo tudi to zame nujno zlo. V prvem teku sem imel zaradi visokega vodostaja nekaj težav, v drugem teku pa sem se le zbral in odpeljal tako, kot je treba. ("To so ti mladi, samo da malo voda naraste, pa postanejo panični," je v smehu vskočil Kauzer.)

Ali kdaj pogrešata normalno življenje? Benjamin Savšek: Da, seveda. Med sezono si kdaj želim, da bi si vzel čas za pravi dopust. Vseskozi imam v glavi tekmovanja in lovim pravo formo. Žal si pravega dopusta ne morem privoščiti. Ves čas moram biti v pogonu, če želim imeti dobre rezultate.

Peter Kauzer: Jaz sem imel pravi dopust lani, ko sem bil poškodovan, in če se malo pošalim, me je imela žena po dveh tednih že čez glavo. Če si vse življenje navajen na takšen ritem, se moraš sprijazniti s tem, da je to tvoja služba. Če pa v tem zraven še uživaš, ni tako težko.

Oba imata za seboj nekaj izvrstnih uspehov. Kakšna so vajina praznovanja po največjih tekmovanjih? Peter Kauzer: Tudi mi smo krvavi pod kožo. Med sezono praktično ni časa za slavje, saj so ponavadi pred nami še najpomembnejše tekme. Dokler sezona ni končana, se ne moreš sprostiti. Ko je sezone konec in breme pade z ramen ter če dosežeš še dober rezultat, pa se znamo tudi mi poveseliti kot normalni ljudje.

Benjamin Savšek: Po koncu sezone se vsa reprezentanca nekoliko sprosti. Za tistih štirinajst prostih dni, kolikor jih imamo na leto. Po tekmah svetovnega pokala praktično ni nobenega časa, saj potujemo s tekme na tekmo in ni časa za slavje. Treba se je namreč pripraviti že za naslednjo tekmo.

Oba sta tudi očeta. Kako težko je usklajevati vlogo vrhunskega športnika in vlogo očeta? Benjamin Savšek: Precej težko je, ker sem veliko odsoten od doma. Včasih niti ne vidim, kako otroka rasteta. Po koncu sezone se zato še toliko bolj posvetim njima, čeprav imam tudi takrat veliko drugih obveznosti.

Peter Kauzer: Z leti greš zmeraj težje od doma. Sploh zdaj, ko imam doma hčerko, mi je še toliko težje. Hčerka je že toliko stara, da se zaveda, da sem eden pomembnejših ljudi v njenem življenju, in mi da to tudi vedeti. Včasih rečem, da grem samo na trening ali tekmo in da pridem takoj nazaj … Še dobro, da imamo na voljo moderno tehnologijo in se lahko vsaj slišimo in vidimo. Če je le možnost, jih vzamem s seboj na priprave in tekmo. To mi malo olajša okoliščine. Ko imaš družino, se prioritete spremenijo, vendar se da usklajevati oboje.

Kakšno breme pade na vajini boljši polovici? Verjetno morata biti kar precej potrpežljivi glede na to, da sta veliko odsotna od doma? Benjamin Savšek: Vesel sem, da imam ob sebi takšno partnerico, ki zmore vse sama. V bližini imam tudi svoje starše, ki ji lahko priskočijo na pomoč. Ob moji odsotnosti gre velikokrat v Maribor k svojim staršem. Je zelo sposobna, tako da imam res srečo, da lahko še naprej stremim k svojim športnim ciljem.

Peter Kauzer: Hvaležen sem, da imam ženo, ki me podpira že od samega začetka. Če veš, da imaš podporo doma, greš lahko s čisto glavo na tekmo. Lahko si brez skrbi, ker veš, da je doma vse tako, kot mora biti. Tudi moja žena obišče svoje starše v Tolminu. Jaz ji vedno pravim, da ji bom na stara leta vse vrnil (smeh).

Torej se strinjata, da večino vogalov v hiši podpirata vajini življenjski sopotnici? Peter Kauzer: Mislim, da kar vse štiri.

Benjamin Savšek: Da, se strinjam s Petrom.

Bi svojim otrokom priporočala ta šport? Benjamin Savšek: Da, vsekakor. Ta šport je zelo lep. Izkusil sem ga do te mere, da bi jima ga želel prikazati v najlepši luči. Seveda bi jima najprej priporočil šolsko izobrazbo, potem pa bi se sama odločila za nadaljnjo pot.

Peter Kauzer: Tudi meni se zdi to eden lepših športov. Moja hčerka je že sedela v čolnu, vendar sem vedno menil, da kajakaški šport ni za dekleta. Dekle mora biti dekle (smeh). Če se bo odločila za kajak, bo vsekakor imela podporo. Pri tem ji zagotovo lahko veliko pomagam. Predvsem se mi zdi najpomembneje, da se otrok ukvarja s športom. Se pa strinjam z Benijem, da je tudi izobrazba zelo pomembna. Svoj hčerko bi rad pripeljal do tega, da bi živela življenje, na da bi bila suženj življenja.

Se od kajaka pri nas da živeti? Benjamin Savšek: Dokler imaš rezultate, se da, vendar po mojih izkušnjah prav dolgo ne moreš živeti od tega. Morda se ti po končani sezoni odprejo kakšna vrata, seveda pa lahko s svojimi izkušnjami v športu nadaljuješ kot trener ali kaj drugega. Peter Kauzer: Na žalost je na splošno v športu velika kriza, kar zadeva sponzorska sredstva. Mislim, da sva lahko oba zelo hvaležna sponzorjem, ki naju podpirajo in nama stojijo ob strani. Ni nama treba razmišljati, ali bomo imeli za kruh ali ne. Imava družino in morava jo preživljati. Veliko nama pomaga tudi zaposlitev v javni upravi. Zelo bi bil vesel, če bi lahko svoje znanje predajal naprej. Brez težav bi se odločil tudi za tujino, če bi dobil dobro ponudbo. Bi lahko rekla, da ste slovenski tekmovalci v kajaku in kanuju na divjih vodah svojevrsten fenomen, glede na to, da pri nas ni nobene prave umetne proge? Benjamin Savšek: Mislim, da smo svojevrsten fenomen. Sicer imamo v reprezentanci zelo dober sistem, saj lahko sodelujemo s klubskimi trenerji, ki z nami potujejo tudi na tekme. Treningi na progi v Tacnu so mi zelo pomagali, da sem dosegel svoje rezultate. Žal pa jo je že načel zob časa, sploh v spodnjem delu, ki je praktično nevozen. Upam, da jo bodo kmalu popravili, da bodo tudi prihodnje generacije veslale na tej progi.

Peter Kauzer: Smo in nismo fenomen. V nekaterih športih imamo vrhunske pogoje, pa ne dosežemo tako dobrih rezultatov. Glede na to, koliko športnih objektov se je v zadnjih letih zgradilo, in glede na to, koliko uspehov imamo v tem športu, bi lahko tudi nam priskrbeli progo, ki ne bi bila odvisna od vodostaja reke. Kljub vsemu menim, da lahko, čeprav imaš nekoliko slabše pogoje, še vedno ustvariš dobro podlago za naprej.

Kajak na divjih vodah medijsko ni najbolj odmeven, posledično pa je verjetno težko dobiti pravega sponzorja. Vama je bilo morda kdaj žal, da se nista odločila za kakšen drug, bolj priljubljen šport? Benjamin Savšek: Nikoli. Odkar sem se usedel v čoln, uživam v tem športu. Nasploh sem vesel, da mi je uspelo v kanuju. Morda sem v srednji šoli razmišljal, da bi veslo postavil v kot, ker nisem čutil prave motivacije. Ko se mi je uspelo prebiti v člansko reprezentanco, sem dobil nov zagon. Sicer pa nikoli nisem pomislil na kakšen drug šport. Kot mlajši sem bil pri tabornikih in gasilcih … Pravzaprav so bili taborniki dobra podlaga za naš šport, saj smo velikokrat taborili ob različnih rekah, kar mi je prišlo prav. Peter Kauzer: Ni mi žal niti za eno stvar. Če bi se moral še enkrat odločiti, bi se odločil enako. Kajak je moja prva ljubezen. Pa ne zato, ker je bil že moj oče včasih uspešen kajakaš. Poskusil sem veliko drugih športov, ampak na koncu je prevladala ljubezen do kajaka. Kajak na divjih vodah je precej adrenalinski, kdaj vaju je bilo najbolj strah? Benjamin Savšek: Imel sem izredno velik strah pred tacensko zapornico. Tisti prvi spust skozi zapornico je bil najbolj strašen. Prvič sem se normalno prebil skozi zapornico, ko sem šel drugič skozi, pa se je malo zapletlo (smeh).

Peter Kauzer: Prvo leto, ko sem začel veslati, sem se jokal zaradi majhnih valov. Mislim, da je strah nekaj povsem normalnega. Še danes pravim, da je treba spoštovati vodo. Lahko je najlepše igrišče ali pa zelo kruto. Strah je vedno prisoten. Z leti se tega še toliko bolj zavedaš in nisi več tako mladostniško neumen in pogumen za vse stvari. Pride trenutek, ko se ustrašiš, in čez to moraš iti.

Po zaslugi svojih uspehov sta iz leta v leto medijsko bolj prepoznavna. Se je bilo težko navaditi na vsa novinarska vprašanja? Benjamin Savšek: Veliko lažje prenašam pritisk na tekmah, kot da moram odgovarjati na novinarska vprašanja. Dajati izjave in intervjuje še ni tako težko, javni nastopi pa mi ne dišijo najbolj. Je pa to del športa, tako da se je treba navaditi na to. Tako pač je.

Peter Kauzer: To je del našega posla, tako kot je del vašega posla, da morate včasih zastaviti kakšno vprašanje, čeprav vam ni prijetno. Najhuje je, ko na veliki tekmi doživiš neuspeh in moraš, takoj ko prideš z vode, dati izjavo. Nimaš se časa pomiriti in premleti, kaj je šlo pravzaprav narobe na progi. Ponavadi takrat izrečeš besede, ki niso najprimernejše. Mogoče pa to športnika naredi še bolj zanimivega za medije. Vama je za katero izrečeno besedo v javnosti žal? Peter Kauzer: Sem iskren. Tisto, kar čutim v tistem trenutku, tudi povem. Morda me je to kdaj tudi teplo. Menim, da moraš biti iskren do sebe in takšen, kot si v resnici. Nima se smisla pretvarjati in stvari zavijati v celofan. Včasih se zgodi, da te dolgo vlačijo po zobeh, vendar vsem ne moreš ugajati. Tisti, ki me dobro poznajo in ki vedo, koliko truda sem vložil v kajak, me razumejo. Vsi smo krvavi pod kožo. Ne moreš vsem ugajati. Nikoli in nikdar nisem izjavil česa takega, da bi mi bilo žal oziroma da bi bilo zlonamerno. Zmeraj pravim, da naj se postavijo v našo kožo, in verjamem, da jim ne bi bilo prijetno. Sploh to, da te obsoja nekdo, ki te ne pozna. Benjamin Savšek: Zmeraj se skušam držati nazaj. Kot je rekel Peter, je včasih res bolje, da poveš tisto, kar misliš. Še enkrat, jaz se ne izpostavljam, ampak se raje posvetim veslanju.

Oba sta praktično že uvrščena na olimpijske igre v Riu de Janeiru. Če se vrnemo nekoliko nazaj. Kaj je bilo narobe v Londonu, kjer sta bila v ožjem krogu favoritov? Benjamin Savšek: Mislim, da sem imel premalo izkušenj. Praktično sem začel že pred finalno vožnjo razmišljati o morebitni medalji. Z leti sem spoznal, da se je treba najbolj osredotočiti na finalno vožnjo in tam iztisniti iz sebe svoj maksimum. Vsekakor je bila to velika šola za naprej in upam, da ne bom imel takšnih težav na prihodnjih olimpijskih igrah. Peter Kauzer: Tekmo na olimpijskih igrah se dobi že veliko prej, ne na dan tekme. Pri meni že pred tem nekatere stvari niso bile urejene. Na olimpijske igre moraš priti s čisto glavo. Lahko pride samo delček sekunde, ko se ti prikradejo negativne misli, in že je dovolj. Tako se je pač izšlo. Konec koncev ni vse odvisno samo od tekmovalca, ampak od celotne ekipe, ki ti mora poskušati čim bolj olajšati stvari. To ni bilo urejeno. Na koncu si kriv sam za vse, kar se ti zgodi v življenju. Takrat je bil to moj domet in s tem se moram sprijazniti.

Peter, za London ste napovedovali zlato medaljo, vi, Benjamin, pa ste v napovedih bolj zadržani. Če bi bile olimpijske igre jutri, kaj bi napovedala? Benjamin Savšek: Vsekakor sem letos z rezultati pokazal, da sem sposoben priti na sam vrh, vendar je pritisk na olimpijskih igrah bistveno večji kot na drugih velikih tekmovanjih. Olimpijske igre so na štiri leta. Vsekakor lahko merim na medaljo, mislim, da sem tega sposoben. Na štartu bo šestnajst tekmovalcev, tako da imam povsem realne možnosti. Peter Kauzer: Da, moj cilj je zlata medalja. Na srečo sem še vedno tako hiter, da me od zmagovalnega odra loči le moja lastna napaka. Če odpeljem svojo vožnjo, sem še vedno sposoben zmagati na vsaki tekmi. Dokler bom tega sposoben, bo moj cilj zmaga in to je to. Nimam še olimpijske medalje. Vsi pravijo, naj bom malo previdnejši pri napovedih. Če sem bil toliko let iskren do sebe … Letos so mnogi govorili, da sem bil nekoliko previdnejši v napovedih. Nisem bil, samo vprašali me niste. Če me boste prihodnje leto vprašali, vam bom povedal (smeh). Bomo videli, na koncu je na meni, ali bom izpolnil ta cilj.