"Nihče ne more kar skočiti v čevlje Iztoka Čopa"

Štiriinšestdesetletni Miloš Janša je kot selektor slovenske veslaške reprezentance že vse od leta 1988 eden od ključnih akterjev tega športa pri nas. Najprej je sodeloval pri snovanju jugoslovanske, nato še slovenske veslaške pravljice, ki se lahko pohvali s kar petimi olimpijskimi medaljami. Selektor nas je tokrat zanimal z druge plati, ki pa je, če hočete ali ne, še vedno povezana prav z veslanjem. V intervjuju, tik pred začetkom nove veslaške sezone, je spregovoril o tem, kako je jugoslovanski osmerec vplival na njegovo veslaško usodo, česa z olimpijskih iger v Münchnu leta 1972 ne mara obešati na veliki zvon, kakšno je stanje v slovenskem veslanju in do kdaj namerava vztrajati kot selektor.

Predvidevam, da je veslanje na Bledu od nekdaj veljalo za šport številka ena. Se spomnite, kdo vas je zvabil v ta šport? Sukal sem se po raznih športih, od smučarskega teka, odbojke, atletike, so mi pa vodni športi od nekdaj ustrezali. Takrat nismo razmišljali o tem, kje bomo največ zaslužili, ampak o tem, kaj nam ustreza. Res pa je, da so me prepričevali oziroma vabili tudi člani znamenitega jugoslovanskega osmerca, ki je nastopil na olimpijskih igrah leta 1964 v Tokiu, v katerem je bilo takrat šest Slovencev, od tega štirje z Bleda in dva iz Izole ter dva Dalmatinca.

Ste hitro napredovali? Ja, naša mladinska garnitura je precej hitro napredovala, v Jugoslaviji smo bili v dveh letih najboljši, in to je zagotovo pomembno vplivalo na mojo nadaljnjo pot.

Kako ste se kot pravnik znašli v veslaških vodah? Ko sem se leta 1969 vpisal na pravno fakulteto, sem bil že član jugoslovanske veslaške reprezentance.

Bili ste tudi v posadki četverca, ki je leta 1972 nastopila na olimpijskih igrah v Münchnu, kjer so palestinski teroristi ugrabili in ubili 11 članov izraelske olimpijske ekipe, v zgodovino pa so se zapisale kot ene najbolj črnih iger v zgodovini. Kako ste jih občutili na lastni koži? Tragedije niti nismo občutili, ker smo bili v času katastrofe že doma. Veslaška tekmovanja so na sporedu na začetku iger in nismo slutili, kaj se pripravlja. Nobenih signalov ni bilo. Glede nastopa na igrah pa takole, s tem se kaj preveč ne hvalimo. Čeprav smo si obetali precej več, se nam ni uspelo uvrstiti niti v B-finale. Zgrešili smo formo, kaj hočeš! V mojih časih se je treniralo drugače kot zdaj.

Bolj amatersko? Kaj pa vem. Trenirali smo veliko, po obsegu ne kaj dosti manj kot danes, ni pa bilo veliko znanja o načinu treningov.

Vi ste, kot kaže, uspešno združevali izobraževalni in trenažni proces. Vam je kot trenerju pomembno, da gre mladim veslačem dobro tudi v šoli? Ja, pri mladincih spremljamo, kaj se dogaja v šoli. Pozneje pa se ne sprašujem več, saj so že odrasli. Je pa res, da ima večina tistih, ki s težavo izdeluje šolo, težave tudi na treningih. To gre kar lepo z roko v roki. Kombinacija šole in treninga je prav gotovo zahtevna stvar, čeprav ne toliko kot denimo pri smučanju, kjer si odsoten večino šolskega leta. Pri veslanju je glavnina tekem strnjena na poletno obdobje, kar pa seveda ne pomeni, da ne trenirajo skozi vse leto, istočasno pa jih čaka še šola.

Predvidevam, da v času vaše aktivne veslaške kariere statusa športnika v šolah še niso poznali. Kje pa! Saj se nobeden ne bi menil za to. Sistemsko to takrat ni bilo urejeno, s strani profesorjev ni bilo posluha. V gimnaziji na Jesenicah ni nikogar zanimalo, če imam treninge. Danes pa je tega preveč! Otroci že v osnovni šoli skačejo okrog z nekimi obrazci, s katerimi dokazujejo, da nekaj trenirajo in si tako v šoli nekaj izborijo. To jim sicer težko preprečiš, ampak menim, da jim to kaj dosti ne koristi.

Zakaj ste se odločili prav za študij prava, za katerega pravijo, da potrebuješ ogromno "zicledra", vi pa ste zraven živeli zelo aktivno športno življenje? Kaj pa vem, takrat mi je to ustrezalo. Nič pa nisem kalkuliral, kaj bi bilo bolje zame. Pravno fakulteto sem končal v rednem roku, je pa res, da v 3. in 4 letniku nisem bil več aktiven športnik, ampak na pol rekreativen. Delno tudi zato, ker je po olimpijskih igrah v Münchnu naš četverec razpadel in ni bilo prave organizacije niti volje za nadaljevanje. Jaz sem sicer še imel interes, bil sem še dokaj mlad, ampak veslaški klub je deloval neorganizirano, bil je brez realnih kompetenc in brez denarja.

Nekaj let pozneje, po končanem študiju in odsluženem vojaškem roku leta 1975, sva se s kolegom Stankom Slivnikom odločila, da v blejskem klubu resno začneva trenersko delo. Angažirala sva se kot trenerja in kot funkcionarja, kot deklici za vse. Skrbela sva za vse, od A do Ž, od financ, trenerstva, zagotavljanja opreme … V osemdesetih letih je Slivnik postal predsednik Veslaškega kluba Bled, jaz pa glavni trener, in to delo sem opravljal poleg redne službe. Najprej sem bil zaposlen na radovljiški občini, kjer sem delal na oddelku za premoženjsko pravne zadeve, potem sem kot pravnik in sekretar dobrih deset let delal v Tovarni verig Lesce, od leta 1990 pa do 2012, ko sem se upokojil, pa sem opravljal delo odvetnika. Ves ta čas sem imel dvojno službo. Nonstop.

Mimogrede, s katero temo ste se "spopadli" v diplomskem delu? Diplomiral sem iz mednarodnega pomorskega prava, relativno nekoristna stvar, ampak profesor Bohte nas je povsem po naključju napeljal na to. Nekaj študentov je angažiral za pripravo na mednarodno konferenco v Caracasu, kjer so razpravljali o ureditvi izkoriščanja morskega dna. Vsak od nas je moral predelati neko določeno temo, vprašanje pa je, ali smo bili s svojim delom sploh koristni.

Kdaj ste nazadnje sedli v tekmovalni čoln? Občasno vse do leta 1978. Še v času, ko sem bil na pol trener, sem občasno tudi veslal.

Na katerem položaju? Večino časa na trojki. Gledano od špice nazaj. No, ko pa sva se s Slivnikom posvetila ureditvi veslaškega kluba Bled, sem s tem presekal, kajti takšna kombinacija ne deluje. Postavil sem se v nasprotni položaj, v kožo nekoga, ki ga zanima samo rezultat njegovih veslačev in ne njegov. Sem se pa občasno še kdaj znašel v ergometru.

Pa na morju? Še kdaj poprimete za vesla? Na običajno turistično veslanje se še odpravim, medtem ko veslaškega čolna brez ustreznega treninga nima smisla preizkušati.

Sami ste izkusili obe plati, plat tekmovalca in trenerja. Katera je bolj stresna, katera na zdravju pusti več posledic? Če gre zares, potem je oboje enako zahtevno.

Z laičnega vidika bi rekla, da je tekmo bolj stresno spremljati v vlogi trenerja. Težko ocenim, je pa res, da trenerji stresa ne morejo premagovati na enak način kot športniki, ki to počnejo s fizično aktivnostjo. In ja, mislim, da to lahko precej vpliva na zdravje. Sam sem se do poškodbe gležnja kar precej rekreiral s smučarskim tekom, po poškodbi pa mi je vse "dol padlo". Danes se rekreiram na sprehodu ali na kolesu, pa še to ne preveč pogosto. Decembra sem doživel infarkt in vem, da je to pokazatelj vsega, kar se je nakopičilo v zadnjih letih.

Ste takšne vrste trener, ki mirno stoji in brezizrazno pogleduje na tekmovališče, ali tisti, ki krili z rokami in kriči, kot to pogosto vidimo na košarkarskih tekmah? Verjetno je ekipni šport še bolj stresna zadeva, veslaški trenerji to rešujemo tako, da kolesarimo ob jezeru, če je to mogoče. Več se vidi, pa še migaš zraven. Sredi tekme tako ali tako ne smemo "couchat", z veslači ne smemo imeti radijske povezave.

Kričite pa lahko? Seveda, samo nas nihče od veslačev ne sliši. Na tribunah pa ne kričim, nisem klasični navijač.

V enem od intervjujev ste dejali, da so želje vedno večje od realnosti. Kakšne so torej želje slovenskega veslaškega stratega za nov olimpijski cikel? Seveda, ko se postavlja športne cilje, se jih mora vedno postaviti na zgornjo mejo možnega in logično je, da je realizacija komaj kdaj stoodstotna. Smisel načrtovanja je, da cilj športnika vleče naprej, da se ta izboljšuje. Želimo si medalje, uvrstitve v A-finale za vsaj dve posadki. Zavedamo se, da to ne bo lahko, vendar pa delamo v tej smeri.

Ko ste podpisali pogodbo za nov selektorski mandat … Ničesar nisem podpisal.

Kaj pa? Bil sem imenovan.

Verjetno ste takrat definirali tudi cilje. So ti cilji na ravni ciljev, s katerimi ste štartali na olimpijske igre v Londonu, ali so zdaj nekoliko nižji? Tega nismo ravno konkretno dorekli, naši cilji so bolj enoletni. Če pa sem povsem iskren glede svojih ambicij in ambicij drugih, potem lahko rečem, da nižjih ciljev kot tistih v Londonu prav gotovo ne nameravamo imeti. To je visok cilj, ampak to je nujno. Smo pa trenutno šele v vstopu v srednjo fazo olimpijskega cikla in še vedno iščemo najboljše možnosti za zadnjo sezono.

Govorimo o olimpijski medalji? Ja, vendar je o tem danes še smešno govoriti, saj je pred nami še ogromno dela. Dejstvo pa je, da si ne zmanjšujemo ciljev, ki smo jih dosegli na prejšnjih olimpijskih igrah. Trenutno še ne morem oceniti, katera disciplina bo najbolj optimalna. Vrteli se bomo od skifa do četverca. V praksi gremo po tem vrstnem redu. Ko pa se je treba odločiti za glavno disciplino, se odločimo za tisto, v kateri so možnosti največje.

Luka Špik si nižjih ciljev, kot je medalja na OI v Riu, niti ne zastavlja niti o njih ne razmišlja, on si je olimpijsko medaljo že priveslal. So pa verjetno okoliščine zdaj malo težje. Vsi morajo imeti visoke cilje, ali vsaj del njih, nima se smisla vrteti v krogu povprečnosti. Ključna bo sezona 2015/2016. Za zdaj ne delam nobenih vnaprejšnjih omejitev, iščem pa možnosti v okviru teh treh. Tukaj je treba ustvariti udarno posadko.

Ministrstvo za šolstvo in šport ter Fundacija za šport bosta letos veslanju namenila približno 20 odstotkov manj sredstev. Se je to že občutilo v pripravljalnem obdobju? Pozna se. Eden od učinkov tega ukrepa je gotovo ta, da slovenski veslači letos ne bodo nastopili na uvodni tekmi svetovnega pokala v Avstraliji. Da bi se nam izplačala tako dolga pot, bi morali tam ostati vsaj tri tedne, tudi na pripravah, ne samo na tekmi. Verjetno bomo morali izpustiti tudi junijsko tekmo v francoskem Aiguebelettu. Poznalo se bo tudi pri skupnih treningih, ki so še posebej nujni v primerih, ko posadko sestavljajo veslači iz različnih klubov. Poznalo se bo pri nakupu opreme. Na reprezentančni ravni trenutno sicer še ne moremo trditi, da smo pri veslaški opremi hendikepirani, medtem ko je stanje v klubih drugačno.

Najbrž tudi pri sponzorjih. Se tukaj občuti odsotnost Iztoka Čopa? Ne, sponzorstvo upada že zadnjih pet let. Ne le v sponzorstvu na zvezni, pač pa tudi na klubski ravni.

So reprezentanti preskrbljeni glede služb? Nič ni slabše, kot je bilo, seveda pa zadeva ni rešena pri vseh. Državne službe imajo Luka in Jan Špik, Gašper Fistravec, Matej Rojec in Jernej Markovec. Težava je, ker od vseh zahtevamo enako, nimajo pa vsi enakih pogojev v osnovi.

Kako je Iztok Čop danes povezan s svojim matičnim klubom? Čop je še vedno član upravnega odbora Veslaškega kluba Bled in izvršnega odbora Veslaške zveze Slovenije, nima pa neposrednih operativnih zadolžitev. Saj ima verjetno dovolj drugih zadolžitev. Kakor vem, je prisoten tudi na Olimpijskem komiteju Slovenije.

Iztok Čop, z naskokom najtrofejnejši slovenski veslač, je bil podobno kot vi prisoten ob večini slovenskih veslaških uspehov. Kako uspešno zapolnjujete vrzel, ki je v slovenskem veslanju nastala ob njegovi športni upokojitvi? Kaj je z mladimi, Miha Ramšak in Gašper Ferlinc sta bila na lanskem mladinskem svetovnem prvenstvu v Litvi v dvojcu tretja … Formalno bi bil prehod Ramšaka in Ferlinca v člansko konkurenco možen že letos, vendar pa nista onadva prva na potezi. Neposredno ni možno nadomestiti Čopa, nihče ne more kar skočiti v njegove čevlje. Mislim, da ima to nalogo zdaj Luka Špik in tega se zaveda. Kot najstarejši in trenutno še vedno najboljši slovenski veslač je tisti, ki vodi skupino.

Zdaj so na potezi tisti, ki že dlje časa tekmujejo, to so Jernej Markovec, Gašper Fistravec, Gregor Domanjko, Aleš Zupan, Matej Rojec in Jan Špik, ki pa ga pestijo težave s hrbtom, tako da ne vem, če bo lahko tekmoval. Omenjena garnitura veslačev je že dosegla vrhunsko raven, večinoma so vsi dobitniki medalj na mladinskih prvenstvih, vendar pa na raven dvojca Čop-Špik še niso prišli in vprašanje je, če sploh kdaj bodo. Vsekakor pa se trudimo, da bi se temu čim bolj približali. Nekateri potencial imajo, drugi pa bodo morali še marsikaj preveslati.

Na mesto selektorja slovenske veslaške reprezentance ste bili imenovani do leta 2016. Se takrat nameravate umakniti ali je leto 2016 vendarle še predaleč za takšna razmišljanja? Na nek način je predaleč, hkrati pa je res, da ta odločitev ni odvisna le od mene. Precej bo odvisno od mojega zdravstvenega stanja in rezultatov. Trenutno mi sicer gre, ampak decembrski infarkt je bil definitivno znak in opozorilo, da je zadeva malce problematična. Ali je do zdravstvenih težav prišlo zaradi moje angažiranosti, ne vem, res pa je, da se preveč pogosto zgodi, da se angažiraš za vse druge, nase in na lastno rekreacijo pa pozabiš.

Ali kje na vidiku že vidite svojega naslednika? Najbolj izkušen in najbolj aktiven je zagotovo moj pomočnik Dušan Jerše. Po senioritetni logiki torej on. Morate pa vedeti, da nama z Jeršetom nihče ne dela neke super konkurence, mogoče si na tihem kdo misli svoje, se pa vsi zavedajo, da delo selektorja prinaša ogromno dela na terenu. Redno delo v klubih je v primerjavi s selektorskim precej lažje, z bolj urejenim ritmom. Vse skupaj postane še dodatno naporno, ko se odpravimo na skupne treninge, tekmovanja, ogromno je potovanj, ki nikakor niso počitniško obarvane, poleg tega smo vsi trenerji tudi v vlogah šoferjev. Že dolga leta nisem bil več kot teden dni na počitnicah. Sicer pa, saj smo si sami izbrali to pot, nihče nas ni silil.