Nejc Žnidarčič, slovenski športnik, ki ima kar 29 medalj s svetovnih prvenstev #video

Kako je potekalo vaše pripravljalno obdobje, ponavadi se pripravljate v Španiji. Je bilo tudi letos tako?
Da, tudi letos sem šel, ampak za krajši čas. Po navadi sem šel za dobra dva meseca, letos pa za tri tedne. Vmes sem še zbolel, tako da sem bil skoraj polovico priprav v postelji. Priprave niso bile idealne, ampak ni nobene panike. S svojo formo malce zamujam, ampak sezona je zelo dolga, tako da je časa več kot dovolj.

Koliko časa že tekmujete na največjih tekmovanjih?
V članski konkurenci sem prvič tekmoval leta 2001, kar pomeni, da letos tekmujem že 24. sezono.

Nejc Žnidarčič je bila leta 2012 tudi kajakaš leta, kar je po njegovih besedah v Sloveniji zelo težko doseči. Foto: Ana Kovač V teh letih se je nabralo kar nekaj uspehov, vam je kakšen ostal posebej v spominu?
Vsaka zmaga je nekaj posebnega, ampak jaz bi rekel, da se najbolj veseliš prvih zmag. Sploh, ko prvič zmagaš evropsko ali svetovno prvenstvo ali dobiš prvo medaljo v svetovnem pokalu. Vesel sem bil tudi preostalih medalj, ampak ko dobiš na primer petnajsto medaljo, ni isti občutek, kot ko dobiš prvo medaljo in je nekakšno presenečenje. V teh letih sem bil le dvakrat četrti, ko sem naredil napako …

Koliko pa vam pomeni naziv kajakaša leta, ki ste si ga prislužili leta 2012?
Da, lahko bi rekel, da je v Sloveniji težje postati kajakaš leta, kot pa svetovni prvak. V nekaterih letih, ko smo blesteli v vseh disciplinah, se vse skupaj zdi kar noro. Samo zadnje leto imamo dva svetovna prvaka, potem ko je Anže Urankar postal svetovni prvak v šprintu, Simon Oven pa v klasičnem spustu. Lahko bi rekel, da je Slovenija v tem športu elita.

V svoji karieri ste zbrali neverjetno število uspehov, verjetno cilji za prihodnjo sezoni niso nič manj ambiciozni?
Saj ravno zato še tekmujem. Ker če ne bi imel več ciljev in ne bi več videl prostora za napredek, potem ne bi imelo smisla. Dokler veš, da se lahko boriš za medalje, vztrajaš. Da, rečem lahko, da so cilji kar isti. Sicer mi zadnjih nekaj let reke niso bile najbolj všeč, saj so bile proge na mirnih vodah. To je malo žalostno, ker sem začel veslati zaradi divjih vod. Če bi želel tekmovati na mirnih vodah, bi šel veslati mirne vode.

Letos je malo bolje, ko je evropsko prvenstvo v Mezzani. V tem primeru res lahko pokažeš svoje tehnične sposobnosti in občutek za divjo vodo. Svetovno prvenstvo je v Čeških Budjejovicah. Tam je sicer divja voda, ampak umetene proge niso najboljše. Prav tako je voda zelo umazana. Če dobiš samo malo vode v usta, se lahko zastrupiš in si lahko ves teden na stranišču. Zelo nevarno je lahko. Ko smo tam, imamo pri sebi probiotike, redno si umivamo roke. Velikokrat se je zgodilo, da so imeli tekmovalci prebavne motnje in tudi bruhali. Treba je biti kar previden.

"Po drugi strani, če gledam katerokoli službo, ki bi jo opravljal, bi bila slabša, kot ta, ki jo imam trenutno." Foto: Ana Kovač

Kaj vas še žene po vseh teh uspehih in letih udejstvovanja?
Najprej je to dokazovanje sebi. Dokler imam še voljo, bom vztrajal. Vseeno je šport igra ega. Tukaj je veliko treniranja in trpljenja, tako da moreš v sebi imeti nekakšen ego, ko se želiš dokazovati. Če tega nimaš, potem težko vztrajaš toliko časa. Zelo dober občutek je, če si najboljši. Vsi zaradi tega treniramo in stremimo k temu. Po drugi strani, če gledam katerokoli službo, ki bi jo opravljal, bi bila slabša, kot ta, ki jo imam trenutno. Zame je biti športnik zagotovo ena najlepših služb na svetu. Včasih je zelo naporna, ko pozimi ni najbolj prijetno iti na vodo. Včasih se zbudiš utrujen in ko greš spat, si ravno tako utrujen. In to se lahko vleče in vleče. So pa tudi trenutki po tekmah in ko spoznavaš različne ljudi. Mislim, da nam vseeno ni tako hudo, saj konec koncev od tega živimo.

Ste nekako generacija Petra Kauzerja, slalomista na divjih vodah. Obema v zrelih športnih letih še vedno uspeva dosegati vrhunske rezultate. Nam lahko vi razkrijete, kako vam pri teh letih še vedno uspeva?
Mislim, da je tukaj pomemben talent. Že od osnovne šole sem imel zelo dobre rezultate. Tudi na sprejemnih izpitih, ki sem jih imel na Fakulteti za šport, sem imel najboljše čase v ne vem koliko zadnjih letih ali celo v zgodovini. Lahko bi rekel, da imam srečo, da imam telo … Sem zelo eksploziven, agilen in tudi vzdržljiv. Včasih so nekateri bolj vzdržljivi, drugi bolj eksplozivni, zase pa lahko rečem, da sem oboje. To me malo rešuje. Prav tako imam občutek za divjo vodo. Za to se lahko zahvalim Jerneju Abramiču, ko smo kot mulci neštetokrat preveslali en val. Tega danes ne počne nihče več in to je tudi že Peter Kauzer nekajkrat omenil. Obvladati moraš divjo vodo, sploh v slalomu je to osnova. Danes vsi samo trenirajo vrata. Da bi se danes kdo igral z divjo vodo, tega je zelo malo. Mislim, da se na račun tega Peter in jaz lahko rešujeva na divji vodi.

Omenili ste svojega trenerja Jerneja Abramiča, ki je bil tudi sam nekdaj vrhunski kajakaš na divjih vodah. Koliko časa že sodelujeta?
Prvi dve leti sem bil pri Andreju Grobiši. On je človek, zaradi katerega sem pristal v kajaku. On nam je ta šport pokazal skozi igro in zabavo. Imeli smo se fino in nikoli si nisem mislil, da bom vrhunski športnik. Cele dneve smo bili ob Soči, se zabavali in vse je šlo skozi igro. Rezultati so prišli pozneje. Vse se je bolj naravno odvijalo in zaradi tega tudi toliko časa vztrajam. Pravzaprav z Jernejem delam že od leta 1998. On me je takrat prevzel in še vedno sodelujem z njim.

Se vam mogoče zdi, da je pomembno, da imate tako dolgo obdobje enega in istega trenerja?
Ko sem bil še mlajši, smo bili skupaj. Potem mislim, da je šel Jernej leta 2000 delat v Avstrijo, kjer je bil trener avstrijske reprezentance. Pravzaprav mi je pisal samo treninge. In ravno v tem je bila razlika v primerjavi s preostalimi tekmovalci. Ogromno stvari sem moral narediti sam, edino med konci tedna sva se kaj videla. Veliko sem se učil iz svojih napak in tudi zato pri 19 ali 20 letih med člani še nisem bil tako vrhunski. Potreboval sem nekaj več časa, ampak na podlagi tega sem se naučil veliko stvari. Moral sem sam poslušati svoje telo in se učiti iz lastnih napak. Danes vidim, da je veliko tekmovalcev odvisnih od trenerjev. Če nimajo zraven trenerja, so lahko povsem zmedeni. Jaz sem tega navajen že od majhnega in veliko sem se naučil. Včasih traja nekoliko več časa, ampak po drugi strani pa je to zelo dobro.

Foto: Ana Kovač

Ste v teh letih sodelovali s kakšnim športnim psihologom?
Da, sem poskušal, ko sem hodil na fakulteto. Ta psiholog se mi ni zdel dovolj profesionalen, tako da sem hitro končal najino sodelovanje. Nekaj let sem bil sam in se ukvarjal sam s seboj. Nato je prišlo obdobje, ko sem ponavljal napake. Takrat sem te težave poskušal rešiti s Katjo Kodelja. Nisva prav veliko sodelovala, ampak mi je pokazala nekaj tehnik in to je bilo zame dovolj. Bil sem namreč že tako izkušen tekmovalec in moram povedati, da mi je od takrat naprej veliko lažje tekmovati.

Ali z leti vedno težje prenašate pritiske največjih tekmovanj, saj mlajši tekmovalci drugače dojemajo velika tekmovanja in ponavadi lažje prenašajo te pritiske?
Pri meni je bilo ravno nasprotno. Že v mladinskih letih sem imel veliko tremo in še zdaj jo imam. A v primerjavi z danes je bila trema takrat ekstremna. Potem je bilo iz leta v leto lažje. Seveda je pritisk velik, saj celo leto treniraš za tisto minuto, ko moraš pokazati vse. Ravno tako moraš rezultate pokazati zaradi zaposlitve v javni upravi, zaradi sponzorjev in vse drugo. Na koncu smo vsi športniki na istem, ampak pritisk je res velik, ker imaš eno tekmo in tudi voda je lahko zelo nepredvidljiva.

"Mislim, da smo kar vsi športniki hvaležni državi." Foto: Ana Kovač

Omenil ste zaposlitev v javni upravi. Se vam zdi, da je to pri nas dobro urejeno v primerjavi z drugimi državami? Verjetno poznate kar nekaj tujih tekmovalcev.
To je zagotovo ena najboljših stvari, kar jo je lahko Slovenija naredila za športnike. Mislim, da bi se marsikdo težko preživljal samo s športom. V tujini ima to večina držav urejeno. Za vojsko, kjer sem sam zaposlen, je pri nas veliko lažje kot drugje. Naša naloga je, da imamo rezultate, potem imam enkrat na leto usposabljanje, ki traja tri dni in od štirikrat do petkrat na leto obiščemo sejme, kjer nas potrebujejo. V tujini, na primer v Nemčiji, je precej drugače. Tam morajo biti v vojašnici od dva do tri mesece, tudi Italijani morajo dostikrat spati v vojašnicah. Mislim, da je nam v tem pogledu precej privarčevano in se lahko osredotočamo na šport. Mislim, da smo kar vsi športniki hvaležni državi.

Ste pa tudi poskrbeli za svojo izobrazbo, potem ko ste dokončali Fakulteto za šport, kajne?
Nikoli si nisem mislil, da se bom sploh ukvarjal s športom. Potem sem videl, da mi kar gre. Ko sem končal srednjo šolo in sem se vpisal na fakulteto, sem si mislil, da ne bo šlo. V kajaku se mi zdi, da je od 95 do 99 odstotkov tistih, ki študirajo in študij tudi končajo. Mislim, da se da z malo truda kombinirati oboje. Delo trenerja me ne zanima, bi pa v športu ostal v smislu marketinga.

Se kdaj vprašate, koliko časa boste še tekmovali na najvišji ravni?
To me sprašujejo tudi drugi, ampak sam se ne. Grem iz sezone v sezono in nikoli si nisem mislil, da bom toliko časa vztrajal. Vse se je tako hitro odvijalo. Veliko so se družim z mladimi športniki in na račun tega se počutim še mlajše. Niti malo se ne počutim star štirideset let. Zdi se mi, da sem še včeraj bil študent in se zabaval. Še danes imam isti občutek. Ne vem, koliko časa bom še veslal, ampak v bližnji prihodnosti še ne mislim odnehati. "Res moraš biti superioren, da prideš do te zaposlitve in da lahko vztrajaš še nekaj let." Foto: Ana Kovač

So za vami mladi tekmovalci, ki bi vas lahko nadomestili?
Tukaj sta Anže Urankar in Simon Oven … Moram pohvaliti trenerja Maksa Frančeškina, ki zelo dobro dela z mladimi in je bil nekajkrat tudi nagrajen za trenerja leta na kajakaški zvezi. Težava je dobiti nove generacije tekmovalcev. V klubu Soške elektrarne ne dobiš več ljudi, ki bi se ukvarjali s športom. Ne samo v kajaku, mislim, da je to težava povsod. Lahko rečem, da je mladinska generacija zelo dobra in so zelo motivirani, saj jih v Solkanu čaka evropsko prvenstvo. Ne bo pa lahko. Dokler si študent, nekako še gre. Če želiš imeti to za poklic, moraš dobiti zaposlitev v javni upravi. V neolimpijskih disciplinah ti to uspe še toliko težje. Res moraš biti superioren, da prideš do te zaposlitve in da lahko vztrajaš še nekaj let. Ne bo jim lahko.

Vas je kdaj v vseh teh letih zmotilo, da ste v senci slalomistov, potem ko je slalom na divjih vodah od leta 1992 spet postal olimpijska disciplina?
Danes niti ne. Ko si mlajši in se moraš dokazovati, te včasih boli. Lahko rečem, da sem sam ogromno delal na svoji prepoznavnosti. Če želiš kaj narediti iz tega, moraš sam veliko narediti. Danes si lahko z družbenimi omrežji ustvariš svojo podobo in jo na tak način tržiš. Torej sam sem šel bolj v te vode. Včasih si moral sponzorjem kazati, koliko si prisoten v medijih, danes pa je bolj pomembno, koliko si prisoten na družbenih omrežjih. V resnici si pa nikoli nisem želel prav velike prepoznavnosti.

Koliko vam potem vzame energije iskanje in dogovori s sponzorji? Najbolj uživa na divji vodi. Foto: Pete Atkinson
Niti ne toliko, ker sem že vpeljan v to. Vzame kar nekaj časa. Vsi bi radi imeli sponzorje in mislijo, da je dovolj, če boš dal na čoln njihovo nalepko. Ponuditi moraš veliko več, vsaj jaz. Z nekaterimi sodelujem že več kot deset let. Menim, da jim moraš ponuditi čim več. Jaz jim nekako ponudim cel paket – teambulding, motivacijski govori, torej veliko več kot samo nalepke na čolnu. Nekako jim moraš sporočiti, da si njihov. Ne pa da se celo leto ne javiš, potem pa prideš prihodnje leto in spet prosiš za sponzorska sredstva. Denar ni nikjer zastonj.

Torej z javnimi nastopi nimate težav?
Ne, sploh ne. Brez težav govorim in kot sem dejal, imam veliko govorov in predavanj.

Kajak kros je na olimpijskih igrah v Parizu postal olimpijska disciplina. Ste kdaj pomislili, da bi se preizkusili v tej disciplini in na ta način dobili priložnost za nastop na olimpijskih igrah?
Tega sem se zavedal že takrat, ko sem šel v spust. V to disciplino sem šel zaradi ljubezni do tega športa. Tudi vzdušje je bilo veliko boljše. Mi smo še vedno prijatelji v reprezentanci. V slalomu je veliko več rivalstva in zaradi tega tudi ni toliko prijateljstva. Nikoli mi ni bilo žal.

Vas tekmovanje pod petimi krogi ne zanima več?
Morda, če bi bil mlajši. Za tekmovalce, ki prihajajo za mano, menim, da bi z nekaj treningi na teden lahko bili zraven. Vseeno pa je kajak kros bolj podoben slalomu, zato potrebuješ veliko specifičnega treninga. Če bi se nekdo lotil kombinacije spusta na divjih vodah in kajak krosa, mislim, da bi lahko bil konkurenčen. Jaz bom imel prihodnji teden 41 let, tako da mislim, da sem svoje naredil.

Športna kariera ima vzpone in padce. Ali ste imeli glede na vaše konstantne rezultate kdaj padce v športni karieri?
Da, bilo so padci. V zadnjih šestnajstih letih sem bil na svetovnem prvenstvu dvakrat četrti, če temu lahko rečem padec. Zmanjkalo je nekaj stotink in naredil sem napake. Kot sem povedal, največ se naučiš iz napak. Najhuje je bilo leta 2008, ko sem bil eden od favoritov. Na progi sem naredil eno večjo napako in sem nehal veslati, ker sem mislil, da sem ostal brez možnosti za visoka mesta. Nato sem videl vmesne čase in ugotovil, da bi se lahko boril za medaljo … Potem sem si rekel, da ne bom nikoli obupal in da bom vedno vztrajal do konca. Od takrat sem s svetovnega prvenstva prišel vsaj z eno medaljo.

Nejc Žnidarčič je zelo rad tudi na kolesu. Foto: Ana Kovač Vas poleg kajaka in kanuja na divjih vodah zanima še kakšen drug šport?
Gorsko kolesarjenje. Med sezono se tega ne grem, ravno zaradi poškodb. Ne želim tvegati, saj je vendarle to moj poklic. Ko se sezona konča, se dva meseca ne usedem v kajak, ampak sem vsak dan na kolesu. To je zagotovo moj najljubši hobi.

Ali potem tudi spremljate naše najboljše kolesarje?
Tudi. Poleti včasih pridem prej domov, da si lahko ogledam zaključke etap v klanec. Super jih je spremljati in veselim se že tega.

Preberite še:

Sportal Blaž Kramer preživel kalvarijo z zdravjem, zdaj živi sanje

Sportal Uroš Velepec: Nisem administrator, sem trener in to bom tudi ostal

Sportal Andrej Tavželj: Stvari se pri meni še niso postavile na svoje mesto