Ponedeljek, 28. 5. 2018, 6.31
6 let, 6 mesecev
Natalija Gros, nekdanja plezalna prvakinja, ki je postala plesna zvezda
Natalija Gros ni več videti tako
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,03
1
Nekdanja športna plezalka Natalija Gros je velika zmagovalka televizijskega šova Zvezde plešejo. Konec oddaje zanjo pomeni nov začetek, ki ga je simbolično ovekovečila na svojstven način. Zakaj je evropska prvakinja v balvanih iz leta 2008, ki verjame, da mora biti vrhunski šport zgolj pozitivna popotnica za življenje po karieri, medtem ko so prave in resnične zmage tiste, ki jih dosežemo v resničnem življenju, sploh potrebovala nov začetek?
Natalija Gros je zmagovalka druge sezone televizijskega šova Zvezde plešejo.
"Diham s polnimi pljuči in grem v nov dan in novemu začetku naproti," je sinoči zapisala na svojem profilu na Instagramu. Da si želi obrniti nov list v knjigi življenja, je omenila že v intervjuju, ki smo ga novembra lani objavili na Siol.net.
Nekdanja vrhunska športna plezalka Natalija Gros se je namreč pred tremi leti povsem umaknila iz javnosti, prisotna je bila zgolj kot komentatorka nekaterih tekmovanj v športnem plezanju. Razlog za umik je bil tragične narave: izgubila je namreč življenjskega sopotnika Jureta Breceljnika, režiserja, scenarista, fotografa, vizionarja ter - najpomembneje - očeta njune takrat komaj nekajmesečne hčerke Ele.
Intervju za Siol.net novembra lani je bil njen prvi po tem, ko se je za dve leti in pol zaradi osebne tragedije umaknila iz javnosti.
"Preteči bo moralo še kar nekaj časa in potrebnega bo kar nekaj dela na sebi, da bom spet lahko zadihala, a čutim, da iz tega obdobja izhajam kot zmagovalka. Večja kot kadarkoli v športu," je v intervjuju, ki je bil lani eden najbolj branih športnih prispevkov na našem portalu, povedala 33-letna Natalija, nekdaj najboljša športna plezalka Slovenije in stare celine (Bercy, 2008).
V svoji karieri je med drugim osvojila tri naslove svetovne mladinske prvakinje, leta 2007 je zmagala v skupnem seštevku svetovnega pokala v kombinaciji in na svetovnih igrah (neuradnih olimpijskih igrah za neolimpijske športe) leta 2005 osvojila srebrno medaljo.
Športno kariero je končala leta 2011 na svetovnem prvenstvu v Arcu.
Njena najtežja smer v naravnem plezališču tudi na filmskem traku
Njeno plezanje je ovekovečeno tudi na filmskem traku. Breceljnik je namreč leta 2007 posnel dokumentarni film Chalk & Chocolate (Magnezij & čokolada), v katerem je glavna protagonistka prav Natalija, ki je v njem pred filmsko kamero premagala svojo najtežjo smer v naravnem plezališču, v Mišji peči, Histerija, ocenjeno z 8c+.
Film je leta 2009 na Festivalu gorniškega filma zmagal v kategoriji najboljši plezalni film. Dve leti pozneje je z Breceljnikom posnela še svoj drugi dokumentarni film New dimension (Nova dimenzija) in kratek film Le tango vertical (Vertikalni tango).
Skupaj z Martino Čufar in Alešem Jensterletom je tudi soavtorica knjige Z glavo in srcem do vrha: celosten pogled na psihično pripravo športnega plezalca (2006).
A kljub športnim uspehom je širša javnost Natalijo spoznala šele letos, ko so ji mediji veliko pozornosti namenili iz dveh razlogov. Skupaj z Rožletom Bregarjem in Slavišo Majstorovićem ter ekipo je dokončala projekte svojega pokojnega partnerja Jureta, ki je nepričakovano umrl drugi snemalni dan dokumentarnega filma o problematiki inuitskih lovcev na Grenlandiji z naslovom Zadnji ledeni lovci (na Festivalu gorniškega filma je prejel glavno nagrado), ob tem pa postala prava plesna zvezda.
Napovednik dokumentarnega filma Zadnji ledeni lovci:
ZADNJI LEDENI LOVCI - napovednik s slovenskimi podnapisi 4K from FilmIT on Vimeo.
Sinoči je namreč skupaj s plesnim partnerjem Miho Peratom postala zmagovalka druge sezone televizijskega šova Zvezde plešejo.
Leta 2015 je na ekshibicijski tekmi legend v Kranju plezala v petkah.
V superfinalu se je z vročim argentinskim tangom, ki ga bo, kot je napovedala, od zdaj osvajala tudi na tečaju, pomerila s parom Gašper Rifelj in Maja Geršak, ki je za zadnji nastop izbral sodobni ples na skladbo Siddharte. Na podlagi telefonskega glasovanja gledalcev je zmagala Natalija.
Povedala je, da je konec tega šova zanjo nov začetek, tega pa je simbolično ovekovečila tudi z novo pričesko. Prepoznavne blond lase so nadomestili rdeči, in to ne prvič. Natalija je bila občasno rdečelaska tudi v času svoje plezalne kariere.
Natalija leta 2010
Nekaj izsekov iz intervjuja na Siol.net:
"Ponosna sem, da sem se v teh dveh letih in pol tako veliko naučila, tako osebno kot poklicno, se nadgradila. Menim, da sem presegla samo sebe, in to bolj kot sem se kadarkoli v športu. S tem se vračam na prej omenjeno popotnico iz športa in svojega značaja.
Značaj človeka se namreč brusi v najtežjih situacijah, tako v športu kot v vsakdanjem življenju, je pa res, da mi niti ni preostalo nič drugega, kot da se borim z vsem, kar premorem, za svojo hčer, zase in za Juretovo zapuščino, tako filmsko kot finančno.
V tem času sem namreč dokončala študij na fakulteti za šport, z Juretovo zvesto filmsko ekipo smo končali vse tri njegove še nedokončane dokumentarne filme, s hčerko sva si finančno opomogli vsaj do te mere, da sva neodvisni.
Iz tragične situacije na neki način izstopam večja zmagovalka kot kadarkoli prej … Pri tem sem globoko hvaležna vsem svojim prijateljem in vsem, ki so nama z Elo kakorkoli pomagali in nama še pomagajo v tej situaciji. Brez njih bi bilo še stokrat težje.
S hčerko Elo, ko je imela komaj nekaj mesecev. Danes je stara tri leta.
O hvaležnosti:
"Tako zelo sem hvaležna za teh čudovitih šest let, ki sva jih preživela z Juretom. Nekateri ljudje živijo zelo dolgo, pa morda nikoli ne izkusijo tega, kar sem jaz v teh nekaj kratkih letih. Enako velja za Jureta. Res je, da je zaradi poklica, ki ga je opravljal, živel zelo stresno, intenzivno in naporno življenje in da je bil skupek tega verjetno tudi razlog, da se mu je na koncu zgodilo to, kar se mu je. To je po eni strani poduk vsem nam, da moramo bolj skrbeti za svoje zdravje, po drugi strani pa je tudi res, da je bolje živeti intenzivnih, strastnih in polnih 40 let kot pa 90 dolgočasnih. Ob njegovi smrti postajam vedno bolj mirna, saj je umrl brez bolečin, zaspal je med spanjem, življenje pa je živel resnično polno in tako, kot si je želel. Naj bo navdih še komu. Meni vsekakor vedno bo."
O sanjskem življenju:
"Vsekakor v času plezalne kariere, najprej v času mladinske reprezentance, ko sem bila res nepremagljiva, nato pa predvsem od leta 2006 do leta 2010, to je bilo res lepo obdobje. Tudi s padci, pa vendar. Imela sem dobre sponzorje, od leta 2009 sem bila zaposlena kot vrhunska športnica pri policiji, bila sem samostojna, preskrbljena, živela sem samo za plezanje, imela sem časa zase na pretek … Pika na i pa je bil naslov evropske prvakinje leta 2008, ki sem ga osvojila v dvorani Bercy v Parizu. Lahko rečem, da je bil to v plezanju moj dan najlepših sanj."
O uresničevanju športnih ciljev:
"Da, večinoma sem svoje športne cilje uresničila, edino, kar sem si na koncu še želela, je bila medalja s svetovnega prvenstva. Ne čutim grenkega priokusa, ostaja pa neuresničena želja. Sem pa med športno kariero z Juretom posnela tudi dva športno-dokumentarna filma Magnezij & čokolada ter Nova dimenzija, ki bosta ostala za vedno, medtem ko bodo športni rezultati pozabljeni oziroma so pozabljeni že zdaj.
Chalk&Chocolate with Natalija Gros Trailer from Jure Breceljnik on Vimeo.
Zdaj lahko mirno rečem, da so roke moje Ele, sklenjene okoli mojega vratu, moj najlepši nakit. Z njimi se ne more primerjati prav nobena zlata medalja. Menim namreč, da mora biti vrhunski šport zgolj pozitivna popotnica za življenje po karieri, prave in resnične zmage pa so tiste, ki jih dosežemo v resničnem življenju, ki jih s 'fair playem' prenesemo iz športa v življenje. Zame osebno ni rezultata, ki bi bil vreden več kot športnikovo zdravje in več kot to, da se športnik zna znajti in kritično razmišljati tudi po koncu športne kariere."
O iskanju same sebe po koncu športne kariere:
"Po koncu kariere je nekaj časa trajalo, da sem se našla. Mene namreč za razliko od večine športnih plezalcev, ki končajo profesionalno kariero, ni vleklo niti v plezanje v skalo. V plezanju sem preprosto doživela vse, kar sem si želela. In tako je bilo morda zato še malo težje po koncu kariere. Sem pa stik s plezanjem ohranjala kot inštruktorica plezanja otrok, a sem bila vseeno kar malo izgubljena. Mislim, da je to dokaj naraven proces v življenju vsakega športnika.
Ves čas sem se zavedala, da moram dokončati fakulteto, vzela pa sem si tudi nekaj časa zase, saj si tega prej nisem mogla privoščiti. Jureta sem spremljala na Islandijo, veliko sva potovala, vpisala sem se v šolo ličenja, se učila kitajske masaže, začela plesati flamenko, poskusila sem stvari, za katere prej ni bilo časa."
1