Najboljši slovenski jahač ni primerljiv s Tino Maze, a …

Brez modernega Centra konjeniškega športa Celje, ki je od četrtka do nedelje gostil okrog 300 konjev – nekateri izmed njih so vredni pravo premoženje, tudi do 300 tisoč evrov –, bi lahko Slovenija pozabila na domačo tekmo za svetovni pokal. Velik izziv predstavlja prirediteljem, ki so mu bili ponovno kos, ogromno motivacijo pa tudi slovenskim tekmovalcem, ki jih veseli priložnost, da se lahko primerjajo z najboljšimi.

Da še vedno ostaja razkorak med vodilnimi državami in slovenskimi udeleženci, delna izjema je le najboljši Slovenec Tomaž Laufer, je dokazala tudi nedeljska tekma. Domači tekmovalci so ostali brez vidnejših uvrstitev, izstopal je le Laufer. Prvi Slovenec, ki si je zagotovil nastop na svetovnem prvenstvu v preskakovanju ovir, je v tem trenutku daleč najboljši slovenski jahač. Na tekmi svetovnega pokala je osvojil deseto mesto, za kaj več je bila usodna napaka, ki je prinesla kazenske točke, z njimi pa je po vodi splavala možnost preboja v finale.

"Morate vedeti, da svetovni pokal prinaša tekmo na najvišji ravni. Vsi tekmovalci, ki se uvrstijo v baraž oziroma jump-off (finale za vse, ki si na prvem nastopu niso priigrali kazenskih točk in so vse ovire preskočili v predpisanem časovnem okvirju, v Celju si je tako baraž izborilo osem tekmovalcev, op. p.), so zelo kakovostni. Slovenci nimamo toliko kakovostnih konjev, da bi lahko kar tako pričakovali vsaj eno uvrstitev v baraž. Možnost je, realno pa to ni," je pojasnil Tomaž, ki je s svojim konjem Heart Stealerjem osvojil deseto mesto in prejel denarno nagrado 625 evrov, desetkrat manj od zmagovalca.

Deseti, čeprav njegov konj ni treniral z ovirami

Z novimi točkami je ohranil vodstvo v jugovzhodni skupini svetovnega pokala. "To je ogromen dosežek, a mediji žal ne pišejo toliko o tem športu. Ni sicer primerljiv z dosežki Tine Maze, ki je med najboljšimi alpskimi smučarkami na svetovni ravni, je pa z vsemi preostalimi vrhunskimi dosežki Slovencev na tekmah svetovnega pokala v različnih športih," nam je zatrdil Hugo Bosio, uspešen poslovnež, ki je strast do konjev združil v edinstven projekt.

Zgradil je Center konjeniškega športa Celje, ki zadovoljuje vse potrebe za prirejanje vrhunskih tekem, čeprav je dodal, da želi še razširiti ponudbo konjeniškega središča, o kateri bomo na Sportalu pisali v prihodnjih dneh.

Deseto mesto Lauferja je bilo osvojeno v posebnih okoliščinah, zaradi katerih ima dosežen rezultat dvojno vrednost. "Po svetovnem prvenstvu v Normandiji je bil konj poškodovan. Prejšnji teden sem naredil manjši trening, a konj še ni bil v stiku z ovirami. Zato je deseto mesto brez neke resne priprave vrhunski rezultat," kar ni izginil nasmešek z obraza mariborskega jahača, ki je ob bolj ali manj ponesrečnih nastopih preostalih treh Slovencev branil domačo čast.

Najboljšim zaploskal tudi Dejan Zavec

V večnamenski dvorani, ki gosti tudi kulturne prireditve, je po tekmi odmevala melodija nemške himne. V čast zmagovalcu Philippu Schoberju, ki je s konjem Zandigo T S očaral občinstvo, saj je bil najhitrejši, hkrati pa storil najmanj napak, in dokazal, kakšno eleganco premorejo najdražji tekmovalni konji na tem delu Evrope.

Zanimiv športni dogodek, ki ga Slovenija ne gosti prav pogosto, je na polne tribune Centra konjeniškega športa Celje privabilo veliko število vplivnih gospodarstvenikov, kjer so se krepile poslovne vezi in širila ljubezen do spoštovanja priljubljenih štirinožcev z grivo, športni navdušenci pa so ponosno na vsakem koraku trepljali po ramenih boksarskega asa Dejana Zavca, pred leti tudi samega ponosnega lastnika konja.

Prireditev si je ogledal v družbi otrok, ki so na svoj račun prišli že v šou programu. Tam se za razliko od osrednjega dogajanja na tekmi niso predstavili plemeniti konji, ampak najprej zelo ubogljivi, poslušni in spretni oslički, ki so jih drzno, včasih celo na eni nogi, jahali drzni jahači. Konjeniški center v Lopati, neposredni okolici Celja, je na prirejenem bojnem vozu obiskal celo starodavni rimski vojščak in se šopiril s hitrimi oslički, največjega aplavza pa je bila deležna levinja Luma. Levinja z majhno črko l, saj si je od kraljice živali sposodila le umetno grivo in ušesa, a tako spretno skrivala pomanjšano konjsko postavo, da je preslepila marsikaterega najmlajšega gledalca.

Postavitev si ogledajo šele uro pred tekmo

Pred dvorano je bodel v oči pogled na silne tovornjake z dodanimi bivalniki, ki so izžarevali moč in bogastvo in v knežje mesto pripeljali okrog 300 konjev. Tekmovalci iz najbolj oddaljenih držav, ki so se v Celje podali z jeklenimi konjički, so za pot potrebovali več dni, med njimi ni manjkalo tudi Rusov, ki pa za razliko od slovenskih jahačev razpolagajo s tako močnimi in radodarnimi sponzorji, da jih finančne zahteve ne odvračajo od dragih in dolgih potovanj. Drugače je pri slovenskih jahačih, ki morajo izbirati tekme, pogosto pridejo v poštev le tiste v bližnjih in cenejših državah.

Zato so se zelo razveselili vrhunca domače sezone, ko so se lahko predstavili domačemu občinstvu. Pri nekaterih je bila želja po dobrem dosežku prevelike, tako da so se vrstile napake. Hano Bajrović, edino Slovenko, ki je prebrodila kvalifikacije in se uvrstila med 50 nedeljskih udežencev, je tako zdelal že začetek, kjer je nepričakovano izgubila vsaj deset dragocenih sekund, nato pa so se množile kazenske točke.

Osvojila je 43. mesto, tik pred njo se je uvrstil Uroš Kocbek, ki je tako kot vsi tekmovalci za postavitev ovir (parkour) izvedel šele uro pred začetkom tekme in se nato pripravljal na nastop. Takšna je že dolgoletna tradicija na konjeniških tekmovanjih.

''To je podobno kot v alpskem smučanju. Mi imamo čas za ogled šele uro pred tekmo,'' je dejal policist konjenik in priznal, da se slovenski jahači težko primerjajo s tujino, kjer se dosti več vlaga. Konji so dražji, nekateri izmed najboljših so vredni tudi 300.000 evrov, kar lahko Slovenci le sanjajo.

Vrhunski šport za tiste, ki imajo nekaj pod palcem

Državni prvak Urh Bauman, ki je nastopil kot zadnji s številko 50, je bil dokaj hiter, a zbral osem kazenskih točk, tako da je v enem izmed redkih športov, kjer lahko enakovredno in istočasno nastopajo predstavniki obeh spolov, osvojil 33. mesto.

''Glede na to, kakšne možnosti imamo, smo kar blizu drugim jahačem. Je pa res preskakovanje ovir s konji vrhunski šport za tiste, ki imajo nekaj pod palcem ali pa dobre sponzorje,'' je Kocbek zaupal resnico o športu, ki žal ni dostopen vsakemu občudovalcu. Se pa slednji toliko lažje sprelevi v gledalca.

Teh v nedeljo ni manjkalo, v dvorani v Lopati se jih je zbralo več kot tisoč, kar samo dokazuje, kako je Slovenija navezana na konje.