Druga kariera
Nedelja, 14. 10. 2018, 12.00
6 let, 1 mesec
DRUGA KARIERA (76.) – SAŠO TALJAT
"Moraš se pobrati in v življenju iti naprej"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,78
Sašo Taljat, nekdanji vrhunski kanuist, je pred dobrim letom končal svojo športno pot. V dvojcu sta z Luko Božičem dosegla veliko vrhunskih rezultatov. Med drugim sta postala svetovna prvaka, ostala pa sta brez tako želene olimpijske medalje. "Da, lahko rečem, da sta bila to dva huda poraza."
Kaj pogrešate novinarske mikrofone?
Ne, zagotovo ne. (smeh, op. p.) Zdi se mi, da trenutno ne bi imel veliko za povedati. Ko treniraš in tekmuješ, imaš verjetno za povedati več stvari in se ti več dogaja kot zdaj, ko ne tekmujem več.
Ste kdaj razmišljali, da bi se preizkusili kot strokovni komentator? Kar nekaj športnikov se namreč preizkusi v tej vlogi.
Poskusil sem, ko je bila pred časom tekma v Solkanu, in moram priznati, da se v tej vlogi nisem najbolje počutil. Pozneje se zaradi tega tudi nisem prostovoljno javljal. V resnici nimam želje po tem.
Ko ste tekmovali z Luko, kdo je bil po navadi zadolžen za izjave?
To je bilo spontano. Ko sva bila dva, je bilo celo malo lažje. Izjavo je dal tisti, ki je bil tisti trenutek bolje razpoložen. Če je bil kdo bolj slabe volje, je potem raje drugi prevzel to vlogo. In to je včasih prišlo kar prav, saj nisi vedno pri volji za pogovor. Tudi na tem področju sva se znala dopolnjevati.
"Midva sva se odločila, da greva vsak svojo pot."
Koliko pogrešate tekmovanja in treninge? Pravzaprav je minilo leto dni, ko ste veslo postavili v kot.
Da, minilo je dobro leto od evropskega prvenstva v Tacnu. Rekel bom, da ne veliko. Bolj pogrešam ritem treningov, ki sem ga imel kot tekmovalec. Imel si načrt treningov … Zdaj, ko se rekreativno ukvarjam s športom in mi kakšen dan ne uspe, se potem to zavleče tudi v kakšen teden, ko nič ne delam. Potem imam kar malo slabo vest in tudi počutim se ne najbolje, če se ne ukvarjam s športom. Tekmovanja mi ne manjkajo, bolj mi manjka šport.
Sicer se včasih usedem v čoln in nastopim na kakšni tekmi, ampak bolj sproščeno. Nazadnje sem nastopil na državnem prvenstvu, ne predstavljam pa si, da bi spet nastopil na najvišji ravni.
Torej ste v svoji karieri zadovoljili svoje tekmovalne ambicije?
Mislim, da sem jih. Ravno zato nimam nobene želje, da bi se vrnil in o tem nisem niti razmišljal. Zdi se mi, da kar sem počel, da sem počel dobro in da sem se pravi čas umaknil.
Dvakrat ste bili na olimpijskih igrah in z Luko sta vedno ostala brez medalje. Je to v vaši športni karieri edini grenak priokus?
Da, lahko rečem, da sta bila to dva huda poraza. Ne bosta edina poraza v življenju. Ta dva sem doživel v športu. Potem ko nama v Londonu ni uspelo, se nama je uspelo pobrati in zadevo smo zastavili naprej. Tudi po tistem sva dosegla dobre rezultate. Po olimpijskih igrah v Riu je bilo treba ravno tako zaživeti na novo. Od tistih dveh minut, ki jih doživiš na olimpijskih igrah, tako ali drugače ne bi mogel živeti. Tudi če bi zmagala. Moraš se pobrati in v življenju iti naprej. Midva sva se odločila, da greva vsak svojo pot. Tudi zaradi tega, ker je šel kanu dvosed iz olimpijskega programa. Včasih se še spomnim in si rečem: škoda, ker ni uspelo, ampak tako je.
Luka Božič in Sašo Taljat sta na OI ostala praznih rok.
Če bi bila disciplina dvosed tudi na OI v Tokiu, bi še vseeno nadaljevala skupaj?
Zelo težko povem. Če bi bila disciplina še v olimpijskem programu, potem bi se še pogovarjala, vendar to samo ugibam. Zdaj, ko ni več, smo se na hitro odločili in sploh ni bilo dileme, ali nadaljevati ali ne. Če tekmuješ v športu, ki je bil olimpijska disciplina in nato ni več, potem je težko nadaljevati. Če bi bilo obratno, bi bilo bolj zanimivo.
Kar nekaj časa sva potrebovala, da sva se dogovorila za najin pogovor. Kaj počnete danes?
Treniram otroke v klubu, kjer sem tudi sam začel – Kajak kanu klub Soške elektrarne. Ravno zdaj smo se začeli pripravljati na novo sezono. V glavnem delam to in glede na to, da sem pred kratkim postal oče, veliko časa posvečam tudi temu.
Prevzeli ste vlogo svojega nekdanjega trenerja Dejana Testena. Iz vašega kluba prihaja veliko odličnih tekmovalcev. Se strinjate, da ste stopili v kar precej velike trenerske čevlje?
Zdi se mi, da otroke pripeljejo v klub z nekimi pričakovanji. Ni tako, kot je bilo, ko smo mi začeli. Takrat je bilo to nekaj novega v našem kraju in vse je bilo bolj skozi zabavo. Verjetno tako ni samo v kajaku, ampak tudi v preostalih športih. To bi lahko potrdil vsak trener.
Vedno se je zdelo, da ste tekmovalci z Mosta na Soči prihajali z okolja, kjer niste bili obremenjeni z rezultati. Današnja pričakovanja otrok in staršev so verjetno posledica rezultatov vas in Luke? Kako se zdaj kot trener spopadate z večjimi apetiti staršev?
Včasih jih je treba malo umiriti, nekateri bi že od vsega začetka radi iz otroka spravili največ. Velikokrat se gozdi, da pri takšnih primerih pri otroku naletite na odpor. V mlajših kategorijah mora vse bolj temeljiti na igri. Najprej se morajo dobro spoznati s športom; da je to nekaj zabavnega, nato pa, če to sami želijo, prestopiti v vrhunski šport.
Koliko otrok imate v klubu na Mostu na Soči?
Vseh skupaj okrog 30. Polovica jih je v slalomu, polovica pa v mirnih vodah, sodelujeva z Jernejem Župančičem. Pri nas do 14. leta poskušamo gojiti obe disciplini, tako da pri mlajših imamo kombinirane treninge. Torej malo slaloma in malo kajak na mirnih vodah. To smo delali že prej, tako da to ni nova ideja.
Če primerjate vlogi tekmovalca in trenerja. Kaj vam vzame več časa?
Če si tekmovalec, si sam razporejaš treninge in vse skupaj. Če si trener, si po navadi 24 ur na dan na razpolago tekmovalcem in tudi staršem. Zagotovo ti več časa vzame biti trener. Tukaj je vključena tudi vsa logistika s prevozi in tako dalje. Večino časa mi vzame logistika. Vsem tekmovalcem je treba omogočiti zadostno količino treninga. V kombiju je samo osem sedežev, v klubu pa imamo veliko več otrok. Torej je veliko kombiniranja.
Luka Božič, Dejan Testen in Sašo Talja
Ste že pred koncem kariere razmišljali, da bi šli v trenerske vode?
To je bilo spontano. Po olimpijskih igrah, ko se je Dejan (Testen, op. p.) odločil, da gre za trenerja v tujino, sem počasi prevzel njegovo mesto. Nisem imel načrta, da bi postal trener. Zgodilo se je povsem spontano. Stvari so se tako sestavile. Sicer sem letos končal višjo strokovno šolo za ekonomijo, tako da moja izobrazba nima nobene povezave s športom.
Se tudi dolgoročno vidite v trenerskem poslu?
To bom videl iz leta v leto. Trenutno v tem zelo uživam in imam tudi zelo v redu skupino otrok. Dobro se razumemo in se imamo fino. Sicer pa toliko vnaprej še ne razmišljam.
Koliko ste v stiku z nekdanjim trenerjem Dejanom Testenom?
Še vedno smo v stiku. Skupaj opravimo kakšen trening. Sploh te naše "klasike", ko gremo v Bovec. Tudi sicer je Dejan vedno na voljo za pogovor.
V svoji karieri ste veliko potovali, videli veliko sveta. Poleg vsega ste uveljavljeno ime v svetu kajaka in kanuja na divjih vodah. Puščate odprta vrata v tujino?
Trenutno me tujina ne mika. Tudi družino sem si ustvaril v našem kraju. Oba z dekletom imava tukaj službe, tako da nihče od naju trenutno nima potrebe po tujini ali kaj podobnega. Tukaj se dobro počutiva. Oba sva bolj lokalpatriota (smeh, op. p.).
Spremljate tekme v kajaku in kanuji na divjih vodah? Bi lahko dali kakšen komentar zadnjega svetovnega prvenstva v Riu de Janeiru?
Prvenstvo sem spremljal bolj skozi oči gledalca, tako da ne bi nič komentiral. Tekma je bila zelo dobra in tudi nad vožnjami naših tekmovalcev sem bil navdušen. Sam sem bil v takšnih položajih in zdi se mi, da so zelo dobro tekmovali, konec koncev so bili tudi rezultati zelo dobri. Je pa res, da ti v finalu do vrhunskega rezultata zmanjka zelo malo.
Luka Božič in Sašo Taljat, njuna zadnja vožnja na velikih tekmovanjih
Že takoj, ko ste z Luko končali kariero, ste povedali, da greste lahko še vedno na pivo. Kolikokrat se to zgodi?
No, saj je lahko tudi kaj drugega kot pivo. (smeh, op. p.) Kadar greva, greva zelo sproščeno. Ko sva tekmovala, nisva mogla iti.
