SiolNET. Sportal Nogomet
4,08

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (74.) – Mladen Dabanović

"Tako neumni pa vratarji spet nismo"

4,08

termometer

Mladen Dabanović
Mladen Dabanović je vedno s ponosom nosil slovenski dres. Nastopil je tako na evropskem kot tudi svetovnem prvenstvu. Pred kratkim se je s številnimi nekdanjimi soigralci srečal v Biljah. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Mladen Dabanović. Nekdaj prvi vratar slovenske zlate generacije, ki je pred 18 leti senzacionalno zaigrala na prvem velikem nogometnem tekmovanju (EP 2000). Njegova zvezda je začela bledeti po zanj zelo neprijetnem zadetku Hrvata Dada Prša za Bežigradom, danes pa spretno krmari med izzivi v športnem in poslovnem življenju. Med usmerjanjem mladih in direktorskim delom v podjetju.

V nogometni karieri ni veljal za pretirano ptico selivko. Na to je ponosen, saj je prejel dokaz, da zna zadovoljiti potrebe delodajalcev. Najprej je preživel pet let pri Mariboru, povedel vijolice do zgodovinske lovorike, ko je za Bežigradom leta 1992 proslavljal prvi pokal, nato je bil štiri leta v Velenju, se uveljavil v reprezentanci, za katero je odigral 25 tekem in postal nepogrešljiv del nepozabne zlate Katančeve generacije, ki je nastopila tako na evropskem (2000) kot tudi svetovnem (2002) prvenstvu. 

V tujini je bil v Belgiji. Pet let na vratih Lokerena. Po duševnih mukah, ki mu jih je prizadejal (pre)lahko prejeti zadetek Dada Prša, po katerem je Slovenija ostala brez nastopa na Euru 2004, on pa tarča zbadljivk, se je počasi vrnil v domovino, branil za ptujsko Dravo, nato pa se v različniih štajerskih klubih preizkušal v različnih vlogah. Bil je trener, pomočnik, trener vratarjev, športni direktor, danes pa je vodja mladinske šole Aluminija.

To pa še zdaleč ni vse v njegovem življenju, v katerem rad pove, kar misli. V zadnjem času to najraje kar napiše, saj je postal eden najbolj pronicljivih in hudomušnih slovenskih kritikov, ki se izražajo na Twitterju. Tam pa je tudi spoznal pasti, ki prežijo na uporabnike družbenih omrežij ...


Poudarja, da ni poliglot, je pa direktor prevajalske agencije, v katero je njegova družina vpeta že 20 let. Poudarja, da ni poliglot, je pa direktor prevajalske agencije, v katero je njegova družina vpeta že 20 let. Foto: Vid Ponikvar Pred kratkim ste praznovali 47. rojstni dan. Kaj počnete danes, s čim si služite kruh?
Polovično sem v poslovnih vodah, polovično pa v nogometu. Sem direktor podjetja, solastnik prevajalske agencije Prelest, ki nudi storitve s področja tujih jezikov. To je družinski posel. Enostavno sem ga prevzel in nadaljeval. Agencija je na trgu že 20 let.

Prevajate tudi vi?
Ne, ne. Ne prevajam jaz, tako da ni strahu (smeh), saj nisem bil nikoli kaj prida nadarjen za tuje jezike. Resnično nisem poliglot. V bistvu sem samo posrednik. Vodim podjetje in skrbim za vse, kar se dogaja, od ponudb do marketinga in računovodstva. Prevajajo pa drugi.

Kako pa se odzovejo poslovni partnerji, ko ugotovijo, da imajo opraviti z resničnim Mladenom Dabanovićem, s tistim, ki so ga nekoč spremljali v slovenski reprezentanci in zanj stiskali pesti?
Priznam, včasih je res malce lažje v poslu, če te ljudje poznajo. Lažje je navezati stike. A ko začneš kaj delati, moraš biti dober. To, kar počneš, moraš početi dobro.

Naš kolektiv je drugače zelo ozek. Nimamo zaposlenih, ampak zgolj zunanje sodelavce. Sodelujemo s prevajalci, samostojnimi podjetniki, s katerim nas druži že dolgoletna vez.

Je veliko konkurence v Sloveniji na vašem poslovnem področju?
Vedno več. Vsako leto je težje. A tako je verjetno v vsakem poslu. Spopadam se z izzivi, da zadržim stare stranke ter pridobivam nove. To je borba. Tako v poslu kot tudi v športu.

Pa v vašem poslu, če si sposodimo športni izraz, poteka borba po načelu fair-playa?
(smeh in krajši razmislek). V bistvu je v športu bolj enostavno. Tam se takoj vidi, ali si ali nisi. Tu pa se pri kakšnih razpisih dogajajo čudne stvari, kar ni najlepša lastnost poslovnega sveta. Ampak očitno mora biti tako.

Je pa moje srce drugače še vedno v nogometu, a sem v zadnjih letih delovanja v slovenskem nogometu spoznal, da od njega ne bom več mogel nikoli živeti, ker je to pri nas prezahtevno. Žal sem se prepričal, koliko različnih interesov je od vsepovsod, koliko nepotrebnih komplikacij. Preveč ljudi, ki niso kompetentni, se vtika v tvoje delo. Vedno visiš. Tu ciljam zlasti na delo trenerja v Sloveniji. Saj vidite, kaj se dogaja.

Trenerji so zelo potrošna roba. Da pa bi zaradi tega postavljal pod vprašanje svojo eksistenco in bil odvisen zgolj od nogometa, si pač ne bom dovolil. Tako je, kot je povedal naš psihoterapevt. Posel in podjetje sta zato, da lahko napolniš zgornjo polovico hladilnika, vse drugo pa je bolj za dušo.

Prepričal se je, da od nogometa v Sloveniji preprosto ne bi mogel živeti. Prepričal se je, da od nogometa v Sloveniji preprosto ne bi mogel živeti. Foto: Vid Ponikvar Ste drugače radi opravljali trenerski poklic?
Nisem ga prav veliko opravljal. Na začetku sem bil trener Bistrice, v Celju pomočnik trenerja, nato še trener vratarjev, nato pa sem postal športni direktor in zdaj že drugič vodja nogometne šole pri Aluminiju. Kidričevo mi je priraslo k srcu. To je lepa sredina, stabilen klub z dobro šolo, organizacijo in jasno vizijo. Najbolj je pomembno, da se drug drugemu ne mešamo v posel. Smo odgovorni in ne pametujemo drug drugemu.

Nisem konfliktna oseba in lahko delam z vsakim. Včasih se vsi skupaj ne strinjamo o čem in imamo drugačen pogled, a je veliko lažje, če so v klubu razdeljene funkcije in točno veš, kaj je tvoja naloga. S trenerjem Aluminija Oliverjem Bogatinovim tako fantastično sodelujeva. Veliko se učim od njega, zanj lahko rečem, da je kar malce zapostavljen in da je v tem trenutku eden vodilnih strokovnjakov v Sloveniji. Prepričan sem, da se bo njegov trenerski rating v naslednjih letih še dvignil.

Tudi dobri rezultati Aluminija v tej sezoni niso slučajni, ampak plod sistematičnega dela. Ker stanujem blizu Kidričevega, klub pa je dobro organiziran, je moj izbor za delo pri Aluminiju kar logična posledica.

Že kot igralec, ko ste bili vratar reprezentančnega kova, ste dajali občutek, da se neradi selite. V karieri niste zamenjali veliko klubov, ko pa ste odšli v tujino, ste bili v Belgiji kar pet let zapored med vratnicama Lokerena in nikjer drugje.
Ko sem končal kariero, sem se spraševal, ali bi bilo morda vseeno bolje, če bi menjal klube in se selil sem ter tja. Po drugi strani pa to, da sem v karieri praktično oddelal tri petletne pogodbe, jemljem kot kompliment. Moji klubi so bili Rudar Velenje, Maribor in Lokeren, pozneje še Drava. Na obojestransko zadovoljstvo. Tudi v teh klubih so bili zadovoljni z menoj, drugače mi ne bi podaljševali pogodb.

Nisem človek, ki bi želel kam iti na silo in bi zaradi želje po večjih zaslužkih veliko tvegal. Seveda sem si tudi sam želel, da bi igral še v kakšni boljši evropski ligi, a sem se odpravil v tujino relativno pozno. Pri 28 letih.

Na vratih belgijskega kluba Lokeren je stal med letoma 1999 in 2004. Na vratih belgijskega kluba Lokeren je stal med letoma 1999 in 2004. Foto: Guliverimage/Getty Images

Zakaj ste tako dolgo oklevali?
Bili so pač takšni časi. Saj so tudi mene prodajali od 20. leta naprej, a je bilo težko najti pravi klub. Takrat še ni veljalo Bosmanovo pravilo, število tujcev je bilo omejeno, bile so še odškodnine in le malo tujih klubov se je odločalo za tujca vratarja. Raje so izbrali tri tuje igralce v polju.

S kakšno izobrazbo pa ste se odpravili v tujino?
Po srednji šoli sem odšel v Maribor z namenom, da postanem študent strojništva. Fakulteto sem obiskoval le eno leto, dlje pa ni šlo, saj sem se povsem posvetil nogometu. Ko po 15 letih končaš športno kariero, pa je težko reči, da boš postal strojni inženir.

Pozneje sem končal poslovno šolo, tako da imam šesto stopnjo izobrazbe, ki pa danes ni niti prva bolonjska. Dobil sem tisto, kar sem potreboval, saj me je zanimalo poslovanje, računovodstvo, tudi kakšen tuji jezik. Na mariborski Dobi sem opravljal študij na daljavo za poslovnega sekretarja. Ni mi vzelo veliko časa, določeno znanje sem pridobil, tako da sem s tem zelo zadovoljen.

Pri Aluminiju delate z mladimi nogometaši. Kakšen pa je danes njihov odnos do izobrazbe?
Kar skrb vzbujajoč. Pa ne zaradi tega, ker bi se jim ustavilo pri fakulteti. Nekateri se tako hitro usmerijo v nogomet, da jim povzroča težave že srednja šola. Potem pa je težko, saj jih je treba dobro usmerjati in jim dopovedati, da ne bodo vsi profesionalci, pa tudi če bodo, da obstaja tudi življenje po karieri. Zato je treba fante vedno usmerjati. Stvar je do tistega trenutka, ko podpišeš konkretno profesionalno pogodbo, zelo tvegana.

Kariero je končal pri 37 letih na Ptuju. Bolečine v kolenu so bile prehude, ni več želel imeti vsakodnevnega opravka s protibolečinskimi tabletami. Kariero je končal pri 37 letih na Ptuju. Bolečine v kolenu so bile prehude, ni več želel imeti vsakodnevnega opravka s protibolečinskimi tabletami. Foto: Guliverimage/Getty Images

Kakšni razlogi so prevladali, da ste se odločili za dokončno slovo od nogometnih igrišč?
Finance že ne. V vsakem trenutku kariere sem imel finančno ugodnejše, ampak po drugi strani tudi bolj eksotične ponudbe, a mi je bila vseeno prioriteta neka kakovost življenja. Imel sem tudi nekaj težav z zdravjem. Bolelo me je koleno. Treningi pri Dravi mi niso bili več v užitek, podvržen sem bil jemanju protibolečinskih tablet, zato je bilo logično, da se stvar zaključi.

Je bil hud šok, ko ste prenehali kariero? Ko nenadoma ni bilo več vsakodnevne rutine, na katero ste se navadili?
Ne. Tega preskoka niti nisem dobro začutil, saj sem odšel neposredno z igrišča v klubsko pisarno. Postal sem športni direktor Drave in bil vsakodnevno vpet v treninge. Nekaj časa sem celo treniral zraven, tako da je bil prehod zelo mehak.

Vsi članki iz Sportalove rubrike Druga kariera

So vas kdaj zamikale tudi funkcionarske vode?
Iz moje reprezentančne generacije danes ni veliko imen med nogometnimi funkcionarji. Zakaj je tako? Sebe nimam za zvenečo ime, so pa bili številni soigralci večji zvezdniki, ki pa jih na nogometni zvezi ni veliko videti. Kot da bi bilo nekatere v klubih ali na zvezi strah, da bi jim ponudili priložnost in jih povabili k sodelovanju. Morda zato, ker vedo, da se mi igralci, kakovostni igralci, ne pustimo kar tako voditi. Da nismo vodljivi, ampak enostavno povemo, kaj si o čem mislimo. Imaš karakter, karizmo, to pa nekomu ne ustreza.

Zato so malce obremenjeni in nastopi strah, da posežeš v njihov način delovanja. A šele potem vidijo, da to ni noben bav bav. Maribor ima veliko predstavnikov iz naše generacije, pa stvar funkcionira zelo dobro. Na NZS pa pogrešamo imena iz naše generacije. To je za razmislek, saj so vsi funkcionarji zaradi naših uspehov pa tudi generacije, ki je nastopila na SP 2010, na naš račun bolje živeli.

Znamenita Katančeva zlata generacija, ki je leta 2000 na EP nastopila v Amsterdamu pred več kot 10 tisoč slovenskimi navijači proti Španiji. Znamenita Katančeva zlata generacija, ki je leta 2000 na EP nastopila v Amsterdamu pred več kot 10 tisoč slovenskimi navijači proti Španiji. Foto: Guliverimage/Getty Images

Veliko otrok vaših nekdanjih reprezentančnih soigralcev ima nogometaše, ki se uveljavljajo na nogometnem igrišču. Nogomet igrajo tudi mlajši Zahovići, Rudonje, Karići, Čehi, Glihe … Izjema ni niti vaš sin Jaka Dabanović.
Sina nisem nikoli potiskal v profesionalen nogomet. Bil sem vesel, da je nogometaš, poleg vsega še vratar. Ponosen sem, kako kakovosten je bil, sem pa tudi ponosen, da je diplomiral na prvi stopnji, zdaj pa gre na drugo stopnjo. Odločil se je za svojo smer, nogomet pa igra le še ljubiteljsko in brani za Bistrico. Tako se je odločil.

Tudi takrat, ko je bil reprezentant, ni imel težav s šolo. Po končani srednji šoli nisem nikoli zlorabil ali uporabil svojega imena, da bi ga kam porinil. Fantje morajo pri 17 ali 18 letih že biti dovolj zreli, da se sami odločijo. On se je pač odločil za študij. Trenutno je inženir metalurgije. Vesel sem, da je tako.

V višino meri skoraj dva metra (196 cm), zato ne čudi, da visoki Štajerec goji simpatije tudi do košarke. V višino meri skoraj dva metra (196 cm), zato ne čudi, da visoki Štajerec goji simpatije tudi do košarke. Foto: Vid Ponikvar V zadnjih letih se vas je oprijel naziv mojstra hudomušnih, šaljivih in kritičnih sporočil na družbenem omrežju Twitter, kjer radi čivkate zlasti o nogometu in se veliko pošalite.
Pa saj veste, da je v vsakem hecu tudi nekaj resnice. Včasih ste mediji taki, da se tudi tam išče senzacija. Nekaj, kar se bere. In zato enostavno vržeš kost, ki jo z veseljem vsi pograbijo. Ker pa je pri Twitterju na voljo le malo znakov, ne moreš predstaviti vsega, kar misliš. Potem pa nastane zloraba, ker ti želi nekdo na dveh straneh razložiti, kaj si sploh hotel povedati.

Vedo pa vsi, ki so notri posvečeni, da se rad kdaj malce pošalim, podam kritiko na način delovanja kakega kluba ali sebe. Vsak moj tvit je v interesu, da bi bilo čim manj krivic v nogometu, da stremimo k napredku. Da kritiziramo tistega, ki je naredil bedarije. Je pa na koncu tako, da vsak vidi tisto, kar je hotel videti. To pa je past družbenega omrežja.

Ste zaradi tega bolj pazljivi in vedno dvakrat premislite, preden kaj objavite?
Sam tega več ne potrebujem, saj nisem več nogometaš. Mlajši fantje, ki so še aktivni, tem pa svetujem, da so zelo previdni. Ker še vedno obstaja možnost, da nimaš prav in si s tem ne narediš nič dobrega. Kar nekaj nas je bivših igralcev, ki želimo dobro nogometu in nismo obremenjeni s tem, kdo nam bo zaradi tega zaprl vrata. Zato nam je lažje povedati, da kaj ni v redu.

Imaš pa primere Gorana Dragića, Klemna Prepeliča, Benjamina Verbiča, Mitje Vilerja … Takrat pa je treba zelo paziti na vseh družbenih omrežjih, saj si pod budnim očesom javnosti. Lahko se zgodi, da ti gre kaj v karieri narobe zaradi kakšne povsem nešportne stvari.

Ob vaši predstavitvi profila na Twitterju je zapisano: Golman, opravičilo za vse neumnosti, ki jih napišem.
To je bolj zaradi tistega o golmanih. Saj veste, vedno smo veljali za posebneže. Ne bom rekel, kaj točno, a vedno je bilo čutiti malce posmeha do nas. So pa dokazi povsem drugačni. Zdaj lahko spremljamo Marka Simeunovića kot uspešnega poslovneža. Tako neumni pa spet nismo!

Z Dadom Pršem, nekdanjim zvezdnikom hrvaškega nogometa, se je pred nekaj leti srečal v Kidričevem. Z Dadom Pršem, nekdanjim zvezdnikom hrvaškega nogometa, se je pred nekaj leti srečal v Kidričevem. Foto: Guliverimage/Getty Images Nekateri, ki se ne strinjajo z vsebino vaših kritik, vam v komentarjih naprej mečejo Dada Prša. Zadetek, ki ste ga prejeli na povratni tekmi dodatnih kvalifikacijah za EP 2004, kjer vam je žoga po strelu nekdanjega hrvaškega napadalca neposrečeno spolzela pod telesom v gol. Slovenija se zaradi tega zadetka ni uvrstila na evropsko prvenstvo. Vas bo ta gol ''preganjal'' do konca življenja?
Dado Pršo? Ne bom rekel, da sem vesel, da se mi je tisto zgodilo. Tisti dogodek je zelo vplival na mojo kariero. Zaradi tega nisem bil več v Belgiji sposoben braniti na tako visoki ravni kot prej. Psihološko je bila to zelo velika obremenitev. Dejansko mi ni bilo lahko, največ pa sem s tistim posredovanjem, prejetim golom, izgubil jaz. Zato me kritike za nazaj ne bolijo.

To izkušnjo zdaj pridoma uporabljam pri delu z mladimi. Treba jim je vcepiti, da nobena tekma ni tako pomembna, da lahko drastično spremeni potek kariere ali življenja. Enkrat sem povzel misel nekdanjega hokejskega vratarja Stanleyja Reddicka. Njegova izjava je bila fenomenalna, da se ''pocarskim'' golom lahko le odkrito nasmejiš in poskrbiš, da boš naslednjič naredil bolje. Da ni življenje odvisno niti od ene intervencije.

Torej vam komentarji o Pršu (več) ne sežejo v srce?
Moramo vedeti, da preberem vse komentarje bralcev. Namerno. Vsi medijsko izpostavljeni ljudje mi svetujejo, naj tega ne počnem, a jih ne upoštevam. A kolikor je že teh komentarjev, si pravim, da je to vseeno manjšina. Vsaj tako si mislim.

Zelo sem zadovoljen z vsem, kar sem dosegel v nogometni karieri. Vem, kako kvaliteten vratar sem bil. Vem, da sem bil dober, da pa glede na svoje znanje in sposobnosti nisem dosegel vsega, kar bi lahko. Nič mi ni bilo podarjeno, za vsako pogodbo sem se moral potruditi, nato pa zadovoljil vse, ki so me plačevali.

Tisti, ki nekam pridejo prek zvez in poznanstev, običajno na kakšnem mestu ne zdržijo dolgo. Šport pa so številke. Velja le tisto, kar pokažeš. Ni bližnjic. Če imaš takšno prepričanje v karieri, potem lahko rečem, da komentarjev o sebi in Pršu ne berem ravno s posmehom, ampak me zagotovo tudi ne prizadenejo. Lahko se jim le nasmejim.

Največji štos je bil, ko sva se s Pršem pred nekaj leti srečala v Kidričevem, ko je bil agent enega izmed igralcev, in se o tem pogovarjala. Priznam, nekaj časa sploh nisem mogel pogledati posnetka njegovega gola. Kar nekaj let. Ko pa nanj gledam z distance zdaj, se mi ne zdi več tako grozno. Takrat smo bili vsi pod hudim pritiskom, ni nam bilo lahko.

Tudi takratnega selektorja Bojana Prašnikarja je tista tekma (0:1) zaznamovala za vse čase, saj še vedno posluša obtožbe na svoj račun zaradi preveč naravnane obrambne igre.
Prale (Bojan Prašnikar, op. p.) je takrat izpostavil, da je bil malce jezen name, ko pa sem začel analizirati tekmo, sem bil nanj jezen jaz. Po pozitivnem rezultatu v Zagrebu (1:1) smo se postavili tako, da bomo ubranili svoja vrata. Sploh nismo razmišljali o tem, da ga bomo dali. Neverjetno, to se v nogometu redko dogaja. A to je zgodovina, od tega je minilo že 15 let.

Z veseljem se je udeležil ekshibicijskega srečanja v Biljah, kjer je na vratih modre ekipe nasledil predsednika države Boruta Pahorja. Z veseljem se je udeležil ekshibicijskega srečanja v Biljah, kjer je na vratih modre ekipe nasledil predsednika države Boruta Pahorja. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Nekatere izmed nekdanjih soigralcev ste pred kratkim srečali v Biljah, kjer ste se udeležili spektakularne ekshibicijske tekme, na kateri ni manjkalo mednarodnih zvezdnikov. O čem je tekla beseda, ko ste se ponovno srečali?
Z nekdanjimi reprezentančnimi soigralci imamo čuden odnos. Ne slišimo se prav pretirano, tako da bi lahko rekel, da ostajamo v stiku. Nekaj je dobrih prijateljev, nekaj sodelavcev, ko pa se vidimo, vemo, za kaj gre in kaj kdo dela. Ni težav, da se ne bi imeli dobro. Nisem privrženec tega, da bi oponašali Branka Oblaka, ki v vsakem nastopu pove, kdo je bil in kaj je bil, pa kje pa igral (smeh). Ravno nasprotno. Ne pogrevamo, kaj smo dosegli. To je zgodba, ki je za nami.

V Biljah smo se zabavali in občudovali prave zvezdnike. Bili smo veseli, da smo bili del spektakla. Nastop mednarodnih zvezdnikov je bil zame občudovanja vreden. Prepričali smo se lahko, kako so enostavni ljudje, kako radi pomagajo, kako neobremenjeni so.

V Biljah vas je doletela nenavadna usoda, saj ste na vratih svoje ekipe nasledili poškodovanega predsednika. Predsednika Slovenije, Boruta Pahorja!
Ne vem, kakšno mnenje imajo o njem kot predsedniku države, a za šport lahko povem, da je kar nadarjen. Eno uro pred tekmo še ni dobro vedel, kako bo branil in se je malce prestavljal, nato pa branil zelo v redu. Je naraven talent za vse, kar počne. Počne pa vse. Bil je že kuhar, pek, očitno je multitalent.

Imate kakšno skrito željo, za katero bi si želeli, da se vam še uresniči v poslovnem svetu in življenju?
Ne. Edina želja, ki me resnično izpolnjuje, je delo z mladimi. Ko spremljaš, kako se spreminjajo generacije, kakšen je njihov pogled na vse skupaj in kako jim pri tem pomagati. Enega fanta trenirati, potem pa ga spremljati skozi kariero. To je nekaj najlepšega.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 10
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin