Maja Šon, bodoča legionarka, ki sanja o kolajni

Slovenske rokometašice imajo s sredozemskimi igrami (podobno kot olimpijske se zgodijo na vsake štiri leta) dobre izkušnje. Dvakrat, leta 1997 v Italiji in leta 2001 v Tuniziji, so bile tretje. Izbranke Marte Bon se tudi v turški Mersin podajajo z visokimi cilji. "Želimo si medalje," je neomajna Maja Šon. "Sredozemske igre se mi zdijo lepa priložnost za kaj takšnega. Je pa treba vsako tekmo vzeti popolnoma resno. Zaradi odpovedi reprezentanc se bodo formirale drugačne skupine. Načeloma bomo igrale s Turčijo in Alžirijo, Francija naj bi nastop odpovedala. Mislim, da se da in da lahko ciljamo nekoliko višje kot bi recimo na prvenstvih." Negotovost, ko ne veš kdo bo tvoj nasprotnik, ni prijetna, a punce so iz nje izvlekle največ. "Včasih je pa mogoče to celo dobro, saj se na ta način bolj osredotočamo na svojo igro."

Komaj čakajo, da se začne

Punce so se na turški izziv začele pripravljati precej hitro. Prvič so se zbrale že v ponedeljek, 27. maja. "Ni se mi zdelo prehitro. Res je bilo nekoliko nenavadno, saj navadno nismo imele tako dolgih priprav. Dobro je, da smo konstantno v stiku z žogo in da skrbimo za telesno pripravo. Pred takšnim tekmovanjem ni dobro imeti predolgega premora. Selektorka je to dobro razporedila, trenirale smo intenzivno, vmes pa imele tudi počitek. Priprave so potekale dobro. Glede na to, da nismo več v istih klubih kot mogoče še nekaj let nazaj, smo potrebovale nekaj več časa, da smo se ujele. Mislim, da nam je uspelo odlično. Lahko rečem, da že vse punce komaj čakamo, da se začnejo tekme. Še posebej zato, ker so sredozemske igre nekoliko poseben dogodek."

Trenutno je rokomet v Sloveniji na precej nizki točki. Fantom ni uspel preboj na evropsko prvenstvo, umrl je koprski klub … "To so ta pričakovanja. Nekatere reči se mogoče zdijo samoumevne, a to je velika napaka. Vedno je treba iti korak za korakom. Za nas so zdaj najpomembnejše sredozemske igre, kjer bomo skušale narediti dober rezultat, hkrati pa nam bodo služile kot odlična priprava na jesenske kvalifikacije za evropsko prvenstvo," pravi Šonova, ki se bo s puncami za nastop na prvenstvu stare celine borila proti Srbiji, Švedski in Švici. "Sama vedno pravim, da ne sme biti nobene vnaprejšnje predaje. Nismo tukaj zato, da se predajamo, ampak je vedno treba iti do konca. Če bomo stoodstotne, če bomo v cilj vložile vse, potem verjamem, da nam lahko uspe kljub zelo močni kvalifikacijski skupini."

Čez dober mesec pa velik korak – kliče jo Nimes

Za Celjanko je leto 2013 kar nekoliko prelomno. Najprej jo je Krim za nekaj mesecev posodil hrvaški Podravki, kar je bila njena prva izkušnja v tujini, čez dober mesec pa se seli v francoski Nimes, s katerim je podpisala dvoletno sodelovanje. "Po sredozemskih igrah si bom privoščila malo počitka, se na novo sezono pripravljala sama in se konec julija z Nino Jeriček (veliki prijateljici bosta od prihodnje sezone naprej tudi soigralki, op. a.) odpravila v Francijo. Priznam, da mi včasih misli že potujejo tja, a za zdaj se s tem ne bi rada preveč obremenjevala."

Francija jo je premamila zaradi več stvari, tudi zaradi visoke ravni tamkajšnjega prvenstva. "Vse tekme so na nož. Nikoli se ne ve, kdo bo koga premagal. Zadnjo sezono je bilo precej presenečenj, kar se mi zdi dobro. Zaradi nepredvidljivih in izenačenih tekem se lahko veliko bolj napreduje. Se že veselim." Veseli se tudi dejstva, da bo imela ob sebi že omenjeno Nino. "Zaradi nje mi bo precej lažje. Že do zdaj mi je veliko pomagala in mi je pomoč ponudila tudi v prihodnje. Zato sem ji zelo hvaležna," nam je še dejala Šonova, ki je z dvignjenim palcem ocenila tudi štirimesečno izkušnjo v Koprivnici. "Bilo je super. Zaradi samega poznavanja jezika in punc sem se hitro vklopila. Dobro smo trenirale, tudi igrala sem več, kar sem po poškodbi potrebovala. Potezo, ki je brez tako dobrega sodelovanja med Krimom in Podravko ne bi bilo, bi ocenila kot dobro. Res sem vesela.