Lena Gabršček: dekle, ki invalidnost jemlje kot privilegij

Nikoli ne tarna, da česa ne more storiti. Foto: Vid Ponikvar

Foto: Vid Ponikvar Opis kapetanke slovenske reprezentantke Lene Gabršček bi bil težko bolj oddaljen od pomena njenega imena. Triindvajsetletnica iz Celja je vztrajna, marljiva študentka psihologije, odločna, včasih trmasta in vselej osredotočena.

Že od rojstva je brez spodnjega dela levice, a svojo invalidnost pravzaprav jemlje kot privilegij, saj se z reprezentanco lahko meri z najboljšimi, potuje po svetu in spoznava zanimive ljudi.

Čeprav je od svoje najstarejše soigralke mlajša kar skoraj štiri desetletja, jo je ekipa vseeno izbrala za kapetanko. Prihodnji teden bo Slovenija, ki v tem športu žanje številne uspehe, z njo na čelu napadala kolajno na evropskem prvenstvu na Hrvaškem. 

Zakaj ste se rodili brez levice pod komolcem?
Zdravniki ne vedo povsem natančno, a šlo naj bi za neke težave v mamini nosečnosti. To so bolj ugibanja.

Se kdaj zaradi te hibe še vedno počutite manj sprejeto v družbi?
Seveda se čuti razlika. Še posebej poleti pritegneš poglede, počutiš se drugačnega od preostalih. Predvsem skozi šport sem svojo invalidnost sprejela veliko bolj, kot bi jo sicer. V športu se pokažeš svetu. Razkriti moraš svojo hibo. V svoji koži se tako veliko bolje počutim in sem samozavestnejša.

Lena o življenju s protezo:

Ljudje le strmijo v vas ali vas tudi konkretno sprašujejo?
Ne vem, ali se mi je že kdaj zgodilo, da bi me kdo ustavil na ulici. Če pa smo v kakšni malo manjši skupini in je vzdušje sproščeno, kdo pristopi do mene. To je načeloma v redu. Raje vidim, da me ljudje vprašajo, kaj je bilo z roko, kot pa da se pogovarjajo med sabo.

"Verjetno bi imela kup težav, če bi zdaj naenkrat imela obe roki." Foto: Vid Ponikvar Protezo nosite od šestega meseca, tako da je bila za vas verjetno nekaj najbolj samoumevnega.
Lažje je, če je napaka prirojena. Ker sploh ne veš, kako je imeti obe roki, in se od začetka naučiš delati vse z eno roko. Verjetno bi imela kup težav, če bi zdaj naenkrat imela obe roki.

Na novo bi se morala učiti stvari. Mislim, da imam srečo, ker sem rojena brez roke. Krizo sem imela le v najstniških letih, ko se začneš bolj ukvarjati sam s sabo.

Tudi še zdaj imam kakšno manjšo krizo. Ne da se obremenjujem s tem, a kdaj me kaj zmoti. Če že moraš biti invalid, je lažje, če si od rojstva.

Kako so na vas gledali vrstniki v otroštvu in mladosti?
Staršem sem zelo hvaležna, da so me vselej vzgajali, kot da sem popolnoma "normalna".

Saj sem normalna, a nikoli mi niso dali kakšnega privilegija v primerjavi s sestro. Vselej so me obravnavali enako, zato sem se tako tudi počutila. Dokler nisem prišla v najstniška leta, ko ni vseeno, kako si videti, se nisem počutila drugačno od preostalih.

Dajala sem tak vtis in tako so me sprejemali drugi. In me še zdaj. To, da sem brez roke, jemljem kot nekaj normalnega. Če daš tak vtis, te tudi drugi lažje sprejmejo.

Če bi vseskozi poudarjala, česa ne morem početi brez roke, bi tudi drugi začutili, da se počutim omejeno, zato bi me tudi sami tako obravnavali. Vedno sem bila trmasta. Če sem se nečesa lotila, sem naredila.

O igranju s protezo:

Kaj pa pozneje?
Nisem dopuščala možnosti, da bi mi kdaj kdo dal vedeti, da sem drugačna. Tudi fantje me v osnovni šoli niso gledali nič drugače. Ko pa sem v srednji šoli sama postala bolj negotova, se je to poznalo tudi na odnosih. Bila sem bolj sramežljiva. Pomembno mi je bilo, da se moje stanje opazi čim pozneje, kar se mi danes zdi bedarija. Sem, kdor sem. Če skrivaš nekaj očitnega, ne moreš razvijati res pristnih odnosov.

Šport mi je na tem področju veliko pomagal. Zdaj imam predavanja, hodim po šolah in drugih organizacijah, kjer se že takoj izpostavim, kdo sem in zakaj sem tam.

Občudovanja vredna poteza Anžeta Kopitarja

Je bilo spontano in samoumevno, da ste padli v šport?
Že kot otroci smo se nenehno igrali zunaj. V šoli smo spoznavali različne dejavnosti. Ker mi je vse dobro šlo, sem dobila še več veselja. Imeli smo tudi dobro učiteljico, ki me je zelo spodbujala. Nikoli sploh nisem pomislila, da česa ne bi mogla narediti.

Pozneje smo imeli šolsko odbojkarsko ekipo. Najprej je šport začela sestra. Iznašla sem svojo tehniko, ki se je izkazala za precej učinkovito. Nato so me opazili v klubu, kjer sem začela aktivno trenirati. Poklicali so me iz reprezentance odbojke sede, ki sem se ji pridružila leta 2009.

Ekipa je zanjo kot druga družina. Foto: Vid Ponikvar

Nekaj poudarkov odbojke sede

Pravite, da vam je ta klic spremenil življenje.
V Celju se je odbojka v klubu igrala bolj rekreativno. Začela sem pri približno 11 letih, imela sem pozitivnega trenerja, ki me je spodbujal. Šlo mi je v redu. Sem zelo ekipni človek, tudi sama sem spodbujala druga dekleta. Pod njegovim vodstvom sem bila vseskozi kapetanka.

Ko je prišla v reprezentanco, je bila najmlajša igralka "pred" njo deset let starejša. Foto: Vid Ponikvar Čez nekaj let, ko so se pojavili načrti, da se bo v celjskem kubu delalo resneje, je prišel drugi trener. Že na prvem treningu je prišel do mene in rekel, kaj se grem in zakaj se ukvarjam z odbojko.

Odvrnila sem mu, da zato, ker mi je ta všeč. Dejal mi je, naj grem raje plavat ali se ukvarjam z atletiko.

Povedal mi je, da za odbojko potrebujem dve roki. Morala sem vaditi po prirejenem programu, ker je on presodil, da nisem sposobna izvajati določenih vaj. Čeprav sem jih pred tem nekaj let povsem normalno izvajala. Najprej sem igrala manj, nato sploh nič več.

Tedaj mi je vse "padlo dol", izgubila sem motivacijo. Obenem sem vse bolj padala v reprezentančno zgodbo. Po paraolimpijskih igrah 2012 pa sem se odločila, da v Celju ne bom več igrala. Nisem se počutila zaželeno.

Klic iz reprezentance odbojke sede je bil zame velik izziv, saj je prišel le nekaj mesecev pred evropskim prvenstvom. Pred njim sem napravila le nekaj treningov.

Tedaj sem bila na začetku srednje šole. Dekleta so bila vsa precej starejša od mene. Najmanj deset let. Tudi v reprezentanci sem zato na začetku imela krizo, a sem se zelo hitro ujela. Soigralke so me lepo sprejele. Zdaj so praktično moja druga družina. 

Zavidanja vredna bera

Slovenska reprezentanca v odbojki sede je v zadnjih dveh dsetletjih na evropskih prvenstvih osvojila kar devet kolajn. Pravzaprav se s srečanj najboljših ekip stare celine le dvakrat ni vrnila z odličjem.

Slovenija stavi na povezanost in ekipni duh. Foto: Vid Ponikvar
Leta 1999 pa je postala celo evropski prvak. Pred dvema letoma so dekleta, ki jih vodi velik zanesenjak in strokovnjak Simon Božič, v Podčetrtku osvojila tretje mesto. Slovenke si ga kljub pomlajeni zasedbi in dvema poškodbama želijo obraniti.

Slovenska reprezentanca za EP:
Lena Gabršček, Suzana Ocepek, Jasmina Zbil, Larisa Pirih, Jana Ferjan, Mira Jakin, Senta Jeler, Danica Gošnak, Klavdija Antolin, Tia Vrhovnik, Marina Cencelj, Nadja Ovčjak in Saša Kotnik Hren. Trenerju Simonu Božiču bo pomagal Branko Mihorko, zdravnik reprezentance pa je Dejan Fabčič.

Kako je biti kapetanka ekipi z bistveno starejšimi soigralkami v zasedbi?
Za ponazoritev: jaz sem stara 23 let, najstarejša soigralka pa jih je prejšnji konec tedna dopolnila 60. Pri nas je tako, da se je ena od soigralk prej ukvarjala s karatejem, druga z nogometom, tretja s hiphopom … Bile so športno dejavne, a nikoli prav zares odbojkarice. Meni je bilo zato lažje, saj sem se hitreje prilagodila. 

Sem zelo ekipni človek, spodbujam druge, morda so me zato izbrale za kapetanko. Pravzaprav je trener to predlagal, ekipa pa je potrdila.

Slovenija bo prihodnji teden nastopila na evropskem prvenstvu, kjer bo branila bronasto kolajno. Foto: Vid Ponikvar
Paraolimpijske igre v Londonu so bile dozdajšnji vrhunec vaše mlade kariere.
Če nisi športnik invalid, moraš iti skozi zahteven proces, se prebijati skozi mlajše selekcije, da lahko začneš nastopati na vrhunski ravni. Jaz pa sem s klubske ravni prišla na vrhunsko. Tedaj se niti nisem povsem zavedala, za kaj gre. To je prišlo za mano, ko smo prispeli v London. Res neverjetna izkušnja. Vzdušje, kako so nas ljudje sprejeli …

Tudi druga dekleta so dejala, da še nikoli prej ni bilo take enakovrednosti med olimpijskimi in paraolimpijskimi igrami. Polne so bile velike dvorane, česar nismo navajene.

Pravite, da svojo invalidnost jemljete kot privilegij, da lahko spoznavate mednarodne prijatelje in potujete.
Nikoli ne bom vedela, kako bi bilo, če bi imela obe roki. Res je, to, kar imam danes in kar sem dobila zaradi športa, je privilegij. Videla sem veliko sveta, spoznala številne ljudi, nastopala na vrhunski ravni. Tega ne more početi vsak.

"Ne vem, kaj bi počela, če bi naša ekipa razpadla. Res sem s srcem pri stvari." Foto: Vid Ponikvar
Ne vem, kaj bi počela, če bi naša ekipa razpadla. Res sem s srcem pri stvari. Če ne bi bilo tako, bi bilo res zahtevno delati. Imamo namreč slabo finančno podporo. Kar počnemo, počnemo zato, ker imamo radi ta šport. Kar zadeva druge pogoje, so dobri zaradi doma odbojke sede v Braslovčah (tega je ustanovil selektor Simon Božič, op. a.).

Dekleta pa trenirajo tudi v drugih mestih – Novi Gorici, Krškem, Ljubljani, Slovenj Gradcu … Pred večjimi tekmovanji se dobivamo v Braslovčah. Sicer pa treniramo v bližini domačih krajev.

Pred vami je evropsko prvenstvo v Poreču. Napadate kolajno?
Upam, da. S temi ekipami se nismo srečale že zadnji dve leti. Verjamem, da so se tudi druge ekipe dobro pripravile. Mi smo se vsekakor. Ne bi si upala napovedovati medalje, ker ekipi nočem nalagati dodatnega pritiska. Prvo mesto v skupini, ki bi nam prineslo avtomatsko uvrstitev v polfinale, je realen cilj.

Če bomo dobro delovali kot ekipa, nam v bojih za medaljo lahko uspe. Favoritinje so Rusinje in evropske prvakinje Ukrajinke, ki dominirajo zaradi višine. Nizozemke so vselej v evropskem vrhu, Nemke so vse boljše. Vse večja konkurenca je.

Pri odbojki sede je ključno, da je zadnjica vseskozi na tleh. Foto: Vid Ponikvar

Kako si želite povezati študij psihologije in šport?
Zanima me delo z invalidi. V to se bom usmerila v magistrski nalogi – vpliv športa na zadovoljstvo z življenjem pri invalidih. Pri sebi sem videla, kako šport pozitivno vpliva name. V Sloveniji nimamo dobro urejenega sistema obveščanja invalidov o posameznih športih. Treba bi jih bilo bolj sistematično usmerjati v šport. Sploh ni nujno, da na vrhunski ravni, lahko povsem rekreativno.

Koliko vas moti, da če že šport invalidov dobi pozornost, je to velikokrat s prizvokom usmiljenja oziroma pomilovanja?
Napredek pri tem je. Ljudje bolj poznajo športe invalidov, tudi mediji več poročajo o tem v zadnjem času. Uspešne športnike invalide ljudje dojemajo kot superheroje v smislu navdiha.

Da je ne glede na ovire mogoče vse. Morda nas zato ne gledajo skozi prizmo "resnih" športnikov.  Da, jemljejo nas z rezervo, a z doseganjem rezultatov je boljše tudi ozaveščanje. Potrebujemo pa še čas. Ko bodo invalidi nasploh bolje integrirani v družbo, bo tudi šport invalidov še bolje sprejet.

Pozitivno se mi zdi, da se tudi zdravi odločajo za kak trening odbojke sede, na primer prijatelji reprezentantk. Navdušeni so, vidijo, da to ni "kar nekaj". Nekoč smo z mariborskim klubom igrale prijateljsko tekmo. Ni tako lahko, gre za delovanje specifičnih mišic, takšno je tudi gibanje. Tekmice so bile povsem utrujene.