Kdor čaka, dočaka

Najbrž tudi v JK Bežigrad, zagotovo pa v družinski hiši Sedejevih v Šentvidu nad Ljubljano. Ko se je še ne 21-letni Aljaž v sredo podajal na ne pretirano ljubo pot pod Kavkaz, je s svojo vespo še enkrat zapeljal psička in videti je bilo, kot da se prav od te živali najteže poslavlja. O Tbilisiju ni imel najboljšega mnenja in če bi mu v tistem trenutku nekdo ponudil, da lahko ostane doma, bi skorajda zagotovo ta »prst« sprejel kot roko.

Toda nekdanji evropski mladinski prvak in prvak med mlajšimi člani se je dobro zavedal, da gre na 57. evropsko prvenstvo zastopat slovenske barve. Obenem pa je moški trojček v naši vrsti za pot pod Kavkaz pred sabo imel še poseben izziv – Stanko Topolčnik je že 40 let edini slovenski dobitnik medalje na prvenstvu stare celine (op. p. to je tudi edina moška kolajna na največjih tekmovanjih) med moškimi. To mu je uspelo na prvenstvu v Ostendeju v Belgiji, kjer je bil tretji v takratni kategoriji do 63 kg. Kot spodbudo pa so še vedno klenega judoista iz Slovenske Bistrice na dolgo pot povabili tudi pri vodstvu Judo zveze Slovenije, tako da je Topolčnik na prizorišču videl svojega naslednika na delu.

Aljaž Sedej je navdušil že v uvodnih dvobojih v Tbilisiju. Po prostem 1. krogu je namreč navkljub zaostanku in trdima dvobojema izločil Švicarja Kellerja in Španca Benaventeja. V polfinalu je bil Italijan Ciano spretnejši, v boju za bron pa je po izjemno zahtevni, izenačeni in taktični borbi Aljaž premagal olimpijskega prvaka Nemca Oleja Bischofa in si s tem postavil svoj Aljažev stolp.

"Bog ne daj, da bom sam na naslednika čakal tako dolgo, kot je moral Stanko. No, sicer pa to zagotovo ne bo tako, saj bom na evropskem prvenstvu že naslednje leto," je po podelitvi medalj v svojem navihanem slogu pripovedoval Ljubljančan, ki je kolajno osvojil v pobratenem mestu Tbilisiju. Če seveda v zdajšnjih časih to še sploh kaj velja. Nato pa je le nadaljeval nekoliko bolj mirno, čeprav še dan po tekmi ni povsem dojel, kaj je naredil: "To je prav gotovo res. Ne vem, kdaj sploh bom vse to spravil v svoje misli, morda ko pridem domov in med svoje iz kluba. Morda po analizi s svojim trenerjem Gregorjem Brodom, ki je očitno navkljub številnim težavam v zadnjem obdobju dobro vedel, kako ravnati z mano. Sanje so se mi s tem zagotovo uresničile in to po zelo neugodnem žrebu. Čakal sem na nasprotnika, niti Švicar niti Latvijec pa mi nista preveč ustrezala. Toda očitno sem imel svoj dan. Žal mi je spodletelo v polfinalu, toda Italijanu končni uspeh vsekakor privoščim."

Pred olimpijskim prvakom iz Pekinga pa ni imel prav nobenega spoštovanja. Kaj šele da bi se ga bal. "Kje pa, vesel naj bo, da mu nisem stal na poti v Pekingu. Sem pa pričakoval drugačen pristop z njegove strani, saj sva se na raznih pripravah že merila. Taka borba, kot sva jo imela, mi je zares ugajala. Samo da sem ostal miren, da nisem brezglavo napadal in ko sem ob koncu povedel, se zmage nikakor nisem ustrašil. Res sem bil vesel," je pripovedoval Aljaž v nadaljevanju in besede so kar vrele iz njegovih ust.

Še posebej je želel opozoriti: "Zaradi mojega uspeha in kolajne Stanko Topolčnik ni nič slabši. On je pravi as našega juda. Poglejte, koliko generacij je zdržal. Sam mi je takoj čestital in stisnil roko tako, kot zna samo judoist. To mi je veliko pomenilo. Še enkrat pa si želim, da zdaj res ne bi vse skupaj trajalo enako obdobje. Toda tu je še cel kup tekmovalcev, ki so zmožni doseči kaj podobnega. Rokiju tu ni uspelo, bil pa je odlično pripravljen, tu je tudi Ceraj, pa brata Ferjan. Vrnil se bo Sašo Jereb, tudi med mlajšimi je nekaj tekmovalcev, ki bi bili lahko kmalu med nami. Naj omenim le Tadeja Čeha."

Tudi za slovenski moški judo se torej ne gre bati. Aljaža iz tira niso vrgle niti zadnje spremembe v pravilih, denimo dejstvo, da trener ne sme več biti tik ob borilnem prostoru in tako "šefa" ni v njegovi bližini. "Pravila so taka, kot so in mi se jim moramo prilagoditi. Ali nam je to všeč ali ne in s tem si pretirano ne belim glave, saj vem, da sam ne morem veliko spremeniti. To, da trenerja ni poleg, je različno od prizorišča do prizorišča. Tu v Tbilisiju je tribuna zelo blizu, včasih pa so trenerji na posebnem mestu, precej daleč od nas. Takrat je težav nekaj več, toda z Gregorjem se ponavadi večji del stvari dogovoriva že pred borbo, včasih pa se je tudi treba odločiti sam," je zaključil novi junak slovenskega juda ta pogovor. Ob osvojitvi kolajne pa je v hodnikih pod veliko palačo športov v Tbilisiju cvetel od zadovoljstva in takrat zaključil: "Aleluja, pa jo imamo po 40 letih." Res posrečen fant, ki najbrž še ni rekel zadnje besede. Mislim na judo, drugače pa zagotovo ne.