Janja Garnbret o novem projektu in trenerju, ki ga več ni: Če njega ne bi bilo, mogoče danes ne bi bila tukaj, kjer sem

Sportal Na plezalnem spektaklu v Kopru močna 18-članska slovenska zasedba in oba olimpijska prvaka iz Pariza

Janja, kako ste premagali poolimpijsko otožnost? Po prejšnjih olimpijskih igrah ste s tem imeli kar nekaj težav ... 

Moram priznati, da poolimpijske otožnosti letos ni bilo, oziroma je je bilo precej manj kot po olimpijskih igrah v Tokiu, to pa zato, ker sva z Romanom (Krajnikom, trenerjem, op. a.) že vnaprej pripravila načrt in si zastavila cilje za obdobje po olimpijskih igrah, kar mi je bilo v veliko pomoč. Po Tokiu in vrhuncu, ki sem ga tam doživela z zlato olimpijsko medaljo, sem bila kar nekako izgubljena, sploh nisem vedela, kaj naj počnem. No, po Parizu je bilo povsem drugače. Imela sem cilje in vedela sem, kaj želim početi … Seveda sem si najprej vzela približno deset dni premora, saj sem bila psihično in fizično precej izčrpana, vendar mi je bilo potem spet lažje nadaljevati, saj sem vedela, kakšni so moji cilji. Vrnila sem se k treningom, moj glavni cilj pa je bilo plezanje v skali. "Poolimpijske otožnosti letos ni bilo, oziroma je je bilo precej manj kot po olimpijskih igrah v Tokiu, to pa zato, ker sva z Romanom že vnaprej pripravila načrt in si zastavila cilje za obdobje po olimpijskih igrah, kar mi je bilo v veliko pomoč." Foto: Ana Kovač Po prihodu z olimpijskih iger ste imeli več sprejemov, tudi v vašem domačem kraju Šmartno pri Slovenj Gradcu, kjer ste doživeli posebno presenečenje. Sprejema se je udeležila tudi mama vašega prvega trenerja Roka Šisernika, ki se je leta 2011 smrtno ponesrečil med hojo po napetem traku nad Kamniško Bistrico. Podarila vam je majico z njegovim portretom … Glede na vaš odziv in solze vam je to darilo ogromno pomenilo. Kako pomembno vlogo je odigral v vašem plezalnem razvoju?

Ko sem začela plezati pri Roku, sem bila tako mlada, stara sem bila šest, sedem let, potem pa je že odšel v Ljubljano, da se ga, iskreno, ne spomnim kaj dosti. Kar pa slišim od Romana, je bil Rok Šisernik človek z veliko začetnico. Bil je dober postavljalec smeri, dober trener, dober fizioterapevt in dober človek. Vsi so ga izjemno cenili in zelo žal mi je, da ga ni več med nami, da bi ga lahko spoznavala pri teh letih. Žal je življenje tako, kot je … Zelo pa sem vesela, da se je njegova mama udeležila sprejema, kar je bilo zame zelo veliko presenečenje. Podarila mi je majico z njegovim portretom, ki so jo izdelali njegovi kolegi, in mi povedala, da vedno, kadar tekmujem, reče: "Rok, pazi nanjo."

Sicer pa se z Romanom, ko se voziva na trening v plezalni center na Prevaljah, večkrat pogovarjava o tem, da se morava ustaviti na njegovem grobu. Skratka, Rok je bil zame zelo pomemben, in že ko sem bila še zelo majhna, mi je rekel, naj vztrajam in da v meni vidi potencial. Če njega ne bi bilo, mogoče danes ne bi bila tukaj, kjer sem.

"Kar pa slišim od Romana, je bil Rok Šisernik človek z veliko začetnico. Bil je dober postavljalec smeri, dober trener, dober fizioterapevt in dober človek. Vsi so ga izjemno cenili in zelo žal mi je, da ga ni več med nami, da bi ga lahko spoznavala pri teh letih." Foto: Ana Kovač Pravkar ste se vrnili iz Francije, kjer ste plezali v Céüsu. Nov cilj? Nova smer? Alternativa za smer Dura, dura v Španiji, ki jo je pred leti močno načel požar?

Res je, moj naslednji cilj je smer Bibliographie v plezališču Céüse v Franciji. Smer se mi zdi še lepša kot Dura, Dura. Že vizualno, tudi gibi so lepši. Vse gibe sem že naredila in čutim, da sem res blizu, da smer preplezam, ampak v skali je to vedno precej negotovo. Lahko si blizu tri leta, nikoli pa ne prideš do tega, da bi smer dejansko preplezal. Bom videla, kaj lahko dosežem, vsekakor pa želim izkoristiti dobro formo iz Pariza, da mi letos še v skali uspe kaj pomembnega. 

Prav navdušena sem, da sem našla tak projekt v skali, ki me tako vznemirja kot ta. Nemški plezalec Aleksander Megos je smer kot prvi preplezal leta 2020, če se ne motim, in mislim, da je to od takrat uspelo samo še štirim plezalcem. Že ko sem gledala posnetke, se mi je zdelo, da je smer točno taka, kot bi si jo sama postavila, zato verjamem, da je to res smer zame. Če mi jo slučajno uspe preplezati, bom prva ženska, ki je preplezala smer z oceno 9B+. Ampak se ne obremenjujem. Kar bo, bo.

Z vami so bili tudi snemalci.

Da, ves čas, ker če se zgodi, da ti uspe, je fino imeti posneto (smeh, op. a.).

"Na tekmi v Kopru bom nastopila zaradi vseh ljudi, ki me podpirajo in mi ogromno dajo, in na ta način, da me lahko pridejo pogledat v živo, jim želim vrniti. Prav tako si želim še enkrat proslaviti dejstvo, da je zlata olimpijska medalja ponovno na slovenskih tleh." Foto: Ana Kovač Kljub ciljem v skali boste vseeno nastopili na tekmi v Kopru. Ali bi nastopili, če ne bi šlo za tekmo pred domačimi navijači?

Iskreno, najbrž ne bi. Verjetno bi, če ne bi šlo za domačo tekmo, še vedno plezala v Franciji in poskušala splezati smer, o kateri sem prej govorila. Ampak ker gre za domačo tekmo, si seveda želim plezati. V Koper pridejo moji domači, moji prijatelji, kar mi ogromno pomeni. Nastopila bom zaradi vseh ljudi, ki me podpirajo in mi ogromno dajo, in na ta način, da me lahko pridejo pogledat v živo, jim želim vrniti. Prav tako si želim še enkrat proslaviti dejstvo, da je zlata olimpijska medalja ponovno na slovenskih tleh.

Ali že imate posebno mesto zanjo?

Ne še, ker jo vsepovsod nosim s seboj (smeh, op. a.).