"Imam 750 evrov plače, v Rusiji bi jih ta hip dobil 15 tisoč"

Marjan Fabjan. Po poklicu zlatar. 55-letni brezkompromisni trener juda, ki je z varovanci svojega kluba Sankaku v judu dosegel vse, kar se doseči da. Med drugim je poskrbel tudi za režijo osvojitve zlate olimpijske medalje, ki si jo je na OI v Londonu okrog vratu obesila Urška Žolnir. V tokratnem intervjuju nas je bolj kot medalje in rezultati zanimalo predvsem, kako razmišlja, kaj dovoli in prepoveduje svojih tekmovalcem, kaj meni o prihajajočem svetovnem mladinskem prvenstvu v judu, kaj ga ločuje od drugih in zakaj je odklonil povabilo na večerjo z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom.

"Za člane kluba Sankaku so vrata vedno odprta, za nepridiprave pa so pripravljena presenečenja." Foto: Ana Kovač

Vrata vašega judo kluba Sankaku so menda vedno odprta. To drži?
Drži. Za člane kluba tako ali tako, za nepridiprave pa so pripravljena presenečenja.

Se vam dogaja, da se na vas obračajo mladi ljudje, ki potrebujejo pomoč, pa ne vedo, na koga naj se obrnejo? (Marjan Fabjan pobrska po eni izmed številnih, lično zloženih map in pokaže šop papirjev, naslovljenih na center za socialno delo – op. a.). Da, takim razložim svojo zgodbo.

Nekateri torej pri vas opravljajo družbeno koristno delo?
Ja, namesto da bi šli v zapor.

Kakšno delo opravljajo?
Različno. Od tega, da otrokom, ki pri nas trenirajo judo, pomagajo čez cesto, kjer jih prevzamejo starši, do urejanja športnega parka, ki ga imamo v bližnjem gozdu, do pometanja dvorišča, eden mi je celo napravil spletno stran, nekdo drug mi je bil v veliko pomoč na tekmi evropskega pokala, ki smo jo gostili v Olimju. Nekateri od njih svoje delo opravijo pošteno, nekaterim je pod častjo, nekateri pa vse skupaj vzamejo za šalo, kar na koncu v poročilu centru za socialno delo tudi napišem.

Je kdo od teh kandidatov pri vas ostal tudi kot gojenec judo šole?
To ne, jih je pa judo začel zanimati in so postali naši zvesti in zavzeti navijači.

Vsi člani vašega kluba Sankaku se morajo držati pravil. Nekatera so napisana, druga nepisana. Kakšna so? Članom kluba iz povsem preprostega razloga ne dovolim, da ponočujejo. Obremenitve na treningih so tako hude, da obojega preprosto ne zmorejo. Če trenirajo dvakrat dnevno in če želijo biti vrhunski športniki, potem to ne gre skupaj. Drugače je seveda za ljubitelje juda, ki hodijo k nam zaradi rekreacije. Oni si lahko privoščijo veliko več. Če pa me nekdo prosi, naj ga uvrstim v prvo ekipo, se mora držati pravil. Nočno življenje, pohajkovanje in nešportni način življenja ne spadajo zraven. Tak človek lahko v športu uspeva eno ali dve leti, na dolgi rok pa mu ne bo šlo. Seveda pa nimam nič proti njim.

Jih pa menda ignorirate.
Seveda, to je najboljša taktika. Kako naj takega tekmovalca vklopim v svoj sistem? Kaj če se poškoduje? Poglejte, najprej ponočuje, nato pa ob 6. uri zjutraj neprespan pride na trening. Pa saj se lahko polomi! Treba je vedeti, da je pri judu le 20 odstotkov uspeha na blazini, 80 odstotkov pa vse drugo, od športnega življenja, šole, družine, prijateljev, financ …

Poleg vadbenega centra in svojega domovanja, kjer živi s sinom in partnerico Simono, je uredil olimpijski muzej. Foto: Ana Kovač

Takoj prepoznate ponočnjake?
Seveda, takoj se vidi. Pridejo, kot bi jih vzeli naravnost iz pralnega stroja, vsaka vaja jim je odveč. Programi so določeni in treba se jih je držati.

Imate program za olimpijski cikel že začrtan?
Ja. (… spet poišče celo vrsto fasciklov – op. a.)

Ali lahko na olimpijskih igrah v Riu 2016 na tatamijih pričakujemo tudi olimpijsko zmagovalko iz Londona, Urško Žolnir? Kot trenerko, pomočnico trenerja, morda celo kot tekmovalko?
Res ne vem, trenutno še nič ne morem reči.

Kako vam uspeva z minimalnimi sredstvi dosegati vrhunske rezultate?
Od državnih institucij imam toliko sredstev, da lahko normalno vodim treninge, je pa res, da s strani države na začetku nismo imeli nikakršne finančne podpore.

Do kdaj ste Sankaku vodili brez pomoči države?
Do takrat, ko je tekmovalki zmanjkalo 20 sekund za nastop na OI v Sydneyju. Takrat sem začel dobivati podporo, ki nam pripada.

Kolikšen je vaš delež pri uspehu vaših članov?
Velja sveto pravilo, da kadar dosežemo odmeven rezultat, je trener bolj v ozadju, vse se bolj pospešeno financira, pomaga, vsi stojijo zraven, ko pa tekmovalec izgubi, je kriv trener. Bolj sem priljubljen takrat, ko kateri od mojih judoistov izgubi, kot takrat, ko zmaga.

Ker ste vi krivi.
Tako je. Na tekmi Grand Prix v Reki smo osvojili dve prvi mesti, pa nihče ne ve za to. Po drugi strani pa berem, da je včeraj nekdo osvojil 29. mesto, pa se iz tega dela cela drama.

Glavnina slovenskih judo uspehov se kuje v vašem klubu. Kakšen je vaš ključ do uspeha?
Povsem preprosto je. Na začetku ne znajo narediti prevala, pozneje pa si priborijo evropsko medaljo. Naj ta odgovor zadostuje.

Ne gre torej za talente, ampak za garanje?
Če vzameva za primer Lucijo Polavder. Ona je najmanjša in najlažja judoistka na svetu, pa premaga vse, gladko in učinkovito. Postala je evropska prvakinja in ima medaljo z olimpijskih iger. Podoben primer je Rok Dragšič, premajhen za svojo kategorijo, pa kljub temu uspešen. Pri meni ni talentov, pomemben je odnos, zaupanje. Do rezultata bodo prišli tisti, ki bodo šli prek svojih meja. Ki bodo naredili več, kot so zmožni, več kot najboljši.

• Ne prezrite: Intervju z Lucijo Polavder, bronasto judoistko iz Pekinga

Foto: Ana Kovač

Prej ste omenjali premajhno poznavanje uspehov v judu. Kako krovna judoistična organizacija skrbi za obveščanje javnosti?
Vse je odvisno od interesov. Mislim, da bi judo medije zanimal. Poglejte, svetovnega prvenstva v judu se udeležuje 140 držav, judo je prisoten v vojski in policiji, samo v celjski regiji ga poučujejo na 46 šolah. V naši regiji ga vsi poznajo.

In kje ste vi izvedeli zanj?
Odraščal sem v obdobju, ko si se moral znati braniti, ko je bilo nujno treba trenirati enega od borilnih športov. Še preden sem prišel v šolo, sem se dvakrat stepel na poti, pozneje se je to nadaljevalo še v šoli. Vedno sem bil tarča. Vsak je najprej mene napadel, ker sem prihajal z vasi, pozneje pa zato, ker so vedeli, da nekaj treniram in so se hoteli dokazati. Vsak je hotel dokazati, kdo je glavni petelin v svoji vasi.

Ste kmalu postali glavni petelin?
(smeh). V mladosti sem delal kot varnostnik na vratih diskoteke, potreboval sem denar za preživetje. Bil sem dostojno urejen, ampak kljub temu sem bil deležen vsega, od napada z nožem, pištole, pepelnikom. Nisem bil pa nikoli pretepen, situacijo sem znal umiriti in se ubraniti. Vsakega človeka se da umiriti, za vsako stvar je nek razlog. Brez razloga te nihče ne napade in temu primerno je treba odreagirati.

In zaradi kakšnega razloga so napadali vas?
Samo zaradi prestiža, kdo je najmočnejši na našem ozemlju. Jaz sem tako ali tako verjel, da sem to jaz.

Kdaj ste začeli trenirati judo?
Z 11 leti. S 15 leti sem se že med člani boril za 1. ligo, s 30-letniki sem hodil na ekipna tekmovanja. Še jedilnega pribora nisem znal pravilno uporabljati. Nisem vedel, zakaj imam prtiček. Smešno, ampak resnično.

Tekmovalno kariero ste zaključili pri 34 letih. Krivulja uspešnosti se ni več vzpenjala tako, kot ste si verjetno želeli. Zakaj?
Kariero sem moral predčasno končati zaradi zdravstvenih težav. Med drugim sem doživel tudi srčni infarkt.

Koliko se lahko iz vaših napak naučijo vaši judoisti?
Zelo veliko. Veliko sem potoval po nekdanji Jugoslaviji, še posebej med 16. in 20. letom. Spoznaval sem takšne in drugačne ljudi. V tistem času sem spoznal življenje in pridobil največ izkušenj.

Ste kdaj jemali poživila?
Ja, takrat so jim rekli vitamini. Ko si mlad, verjameš, da jih tvoje telo potrebuje, in to je res velika škoda. Sam sem nasprotnik dovoljenih in nedovoljenih poživil. Povejte mi, zakaj bi sploh potrebovali tablete? Zgolj zato, ker nekdo trenira dvakrat na dan? Kaj pa delavec, ki celo življenje gara po 8 ur na dan, na soncu in mrazu? A on jih pa ne potrebuje? Naj mi nekdo dokaže, da je trening škodljiv in da mora zato uživati neke dodatne substance! Vprašajte moje tekmovalce, ki z največjih tekem prinašajo medalje, ki živijo športno življenje, ali pijejo kokakolo? Pa red bull? Kavo?

Vi pa jo pijete.
Ja, ampak sem se vso športno mladost postil. Zdaj pa si jo zaslužim, pa kakšen deciliter kakovostnega vina tudi.

"Zdravniška navodila absolutno spoštujem. Na živce pa mi grejo nekateri slovenski mazači, lepo vas prosim. Verjamem samo tisto, kar lahko vidim in otipam z lastnimi rokami." Foto: Ana Kovač

Torej ne pijejo kave, kokakole in ne jemljejo nobenih zdravil.
Tako je. Če jih kaj boli, bo že zdravnik podal svoje zdravniško mnenje o tem. Zdravniška navodila absolutno spoštujem. Na živce pa mi grejo nekateri slovenski mazači, lepo vas prosim. Verjamem samo tisto, kar lahko vidim in otipam z lastnimi rokami.

V kolikšni meri je pri judu pomembna psihofizična priprava?
Glava je številka ena. Če se dotaknem samo svetovnega mladinskega prvenstva v judu, ki bo v Ljubljani. Na njem bodo tekmovali mladi ljudje, ki so se pred dnevi razkazovali na novinarski konferenci. V tem času je eden zbolel, drugega boli želodec, ne prenašajo takih pritiskov. Počasi se zavedajo, da bodo na tekmovanju nastopili tekmovalci z drugih celin, ki živijo za ta dan in ki trenirajo po štiri ali pet ur dnevno. Naši bodo težko zdržali ta pritisk. Nihče ne ve, kaj se dogaja v njihovih glavah.

Kako bi sicer ocenili perspektivnost mlajših judoistov?
Kot v vseh športih. Novi val, nove generacije otrok, mladine.

Na novinarski konferenci, ki jo omenjate, so izrazili željo, da bi jih obiskal tudi ruski predsednik Vladimir Putin, velik ljubitelj juda, ki se bo ravno te dni mudil na obisku v Italiji.
Mislim, da ne bo prišel.

Je res, da ste enkrat zavrnili njegovo povabilo na večerjo?
V bistvu me je na večerjo s Putinom povabil pokojni trener ruske državne reprezentance, ki je bil moj prijatelj. Bilo je na Dunaju, povabilo pa sem odklonil zato, ker so se moji tekmovalci tisti dan vračali domov.

Ne zaradi političnih razlogov?
Ne, to me sploh ne zanima.

Hiša, v kateri živite in imate svojo pisarno, je poleg telovadnice, kjer najbrž preživite večino dneva. To pomeni, da 24 ur na dan živite v judu in za judo?
Postal sem suženj tega športa.

Je vaša žena vedela, kaj jo čaka?
Ni žena, pač pa zunajzakonska partnerica. Za zdaj se razumeva. Z vsemi se lahko sprem, z njo pa niti ne. Vesel sem, da je najin otrok zdrav. Kar želi, to dobi. No, pa saj nič ne zahteva.

Je skromen?
Ja, oba. Če samo pogledate naše stanovanje, boste videli, da smo skromni. Stanovanje je opremljeno s starim, zavrženim pohištvom, ki sem ga očistil z drobci stekla. Zanimajo me starine, doma imam tudi muzej športa.

Menda so vam na Japonskem ponujali 20 tisoč dolarjev honorarja? Zakaj niste sprejeli ponudbe?
Mislite, da se šalim? Imam 750 evrov plače, v Rusiji bi lahko ta trenutek dobil 15 tisoč evrov mesečno.

Ste kdaj razmišljali, da bi odšli vsaj za eno leto, da prihranite nekaj denarja?
Pa kaj mi bo ta denar? Zdrav sem, in to je vse, kar potrebujem. Naj varčujem za sina? Naj mu olajšam življenje? Ne nudim mu luksuza. Nisem mlad in v kratkem času ga moram veliko naučiti. Privajam ga na najhuje.

"Pa kaj mi bo ta denar? Zdrav sem, in to je vse, kar potrebujem. Naj varčujem za sina? Naj mu olajšam življenje? Ne nudim mu luksuza. Nisem mlad in v kratkem času ga moram veliko naučiti. Privajam ga na najhuje." Foto: Ana Kovač

Se rad zadržuje v telovadnici?
Raje ne bi povedal. Niti stopiti noče vanjo. Vsak bi pričakoval, da bo oboževal judo, ampak ga ne zanima. Pa ne vem, zakaj.

Če se vrneva k vašim članom. Kakšen je preskok iz mladincev med člane? Je to tista prelomnica, ko se je treba odločiti, ali gredo v brezkompromisen lov na medalje ali bo judo zanje le rekreacija?
V mojem klubu imamo več skupin. Judo malčki (4 do 6 let), ki jih uči moja partnerica, 2. skupina za otroke od 6-10 let, tretja za otroke od 10-11 let, četrta za kadete in nato še peta skupina, ki jo ustvarim po potrebi. Če imam veliko rekreativcev, gredo v posebno skupino. Nikogar pa ne izključim iz kluba.

Vsak pa ve, da nekaj ni v redu?
Tako je.

Kako se razumete s starši vaših judoistov?
Odlično. Pri starejših pa je to bolj odvisno od njihovih rezultatov. Če so rezultati dobri, potem me imajo radi, v nasprotnem primeru je obratno. Najbolje se razumem s tistimi, ki so že dolgo v klubu, Žolnirjevi, Polavderjevi, Dragšičevi.

Imate s člani kluba lahko prijateljski odnos ali se to izključuje?
Nimam, ker to ne vodi nikamor. Poskusil sem, vendar ne gre. Je pa dejstvo, da vsi v klubu vedo, da se bom vedno postavil na njihovo stran. Če bo treba, bom pomagal tudi ob polnoči. Zavedam pa se, da so otroci zaradi računalnikov in Facebooka danes drugačni kot nekoč. Vseeno pa jih razumem.

Še vedno velja, da jim na pripravah ne dovolite računalnikov in mobitelov?
Seveda, če potrebujejo telefon, lahko kličejo z mojega. Samo zaprosijo zanj in ga dobijo. Nekateri imajo mobitele skrite. Očitno mislijo, da sem dejansko slep in tega ne vem. Včasih "spregledam", ampak bodo že prišli k pameti. Lahko pa se zgodi, da jim telefon ne bo deloval vsepovsod. V tem primeru pa krivda ne bo moja.

Kakšna je razlika dela s fanti ali dekleti?
Šele po dolgih letih sem prišel do spoznanja, da morajo fantje in dekleta trenirati ločeno. Pri tem sem napravil napako. Istočasno postajajo predobri "prijatelji", kar pa ne prinaša rezultatov. Poglejte, srce je veliko samo toliko, kot je in če ga moraš deliti z judom in partnerjem, študijem … to ne gre. Če pa, pa hvala bogu.

Opažate osip?
Osipa ni. Ravno nasprotno.

Je še dovolj zaledja po Urški in Luciji?
Je, samo vprašanje, iz kakšnega testa so. To se bo pokazalo šele takrat, ko bodo imeli 17 ali 18 let, to je prelomnica. Največ jih odneha pri 16 letih. Fantje začnejo energijo vlagati v avtomobile in motorje, dekleta pa v fante. Srednja šola, nova družba, ljubezen … Če jih razumeš, ostanejo, če ne, gredo. Umetnost je, da jih ne razumeš, pa kljub temu ostanejo.

Urška Žolnir je pod mentorstvom Marjana Fabjana v Lonodnu leta 2012 postala olimpijska prvakinja. Foto: Stanko Gruden, STA

Zakaj pri vas štejejo samo olimpijske medalje in medalje s svetovnih prvenstev?
Brez olimpijske in svetovne medalje nas pozabijo. Petega mesta ne omenja nihče.

Navajeni smo, da otroke hvalimo za vsako malenkost, pri vas pa so deležni pohvale le za medalje z največjih tekmovanj, pa še vedno vztrajajo. Zakaj?
Vsi mislijo, da bodo Urše, Lucije in Roki, kar pa ni v redu. Iščem takšne, ki bodo skrbeli zase, ki niso talenti v smislu pretepača, ki so dobri učenci, nekateri vztrajajo tudi zato, da so lahko v tem klubu. Poleg tega imajo športniki danes ogromno privilegijev, imajo status športnika, država jim ta trenutek res zelo veliko omogoča. Želim, da bi dobre še bolj nagradili, nezadostnim pa status odvzeli.

Kam bi se po vašem moralo vlagati?
V tekmovalce, trenerje, tiste, ki resnično delajo. Država precej vlaga v številne nepomembne ljudi, ki menda delajo nekaj strokovnega. Žal mi njihova aktualna znanja in analize ne pomagajo kaj veliko. V vrhunskem športu ni dovolj teorija, v katero se največ vlaga, ampak rezultat.

Za konec še vprašanje o načrtih za olimpijske igre v Riu de Janeiru leta 2016. Je razmišljanje o olimpijski medalji sploh realno?
Ne, je kar problem. Odkar ni Urške, smo brez liderja, morda se bo pojavil v prihodnjem letu.