Sobota, 23. 10. 2021, 20.01
2 leti, 6 mesecev
Skok v športno preteklost
Woodstock formule 1 kot nalašč za največjega plejboja tega športa
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,81
Jodi Scheckter in James Hunt sta se v Watkins Glenu za zmago borila leta 1976.
VN ZDA v Watkins Glenu je bila 20 let eno najbolj posebnih prizorišč formule 1. Bilo je kot na rock festivalu. Največji ženskar v zgodovini tega tekmovanja James Hunt se je tu počutil najbolj domačega in leta 1976 odpeljal eno svojih najboljših dirk.
Več iz rubrike Skok v športno preteklost
Tokratna dirka za veliko nagrado ZDA bo 50. s tem imenom. V Združenih državah je bilo seveda več dirk formule 1, a nekatere pod drugimi imeni (na primer VN Detroita, pa VN Zahoda ZDA v Long Beachu). Austin, ki formulo 1 gosti od leta 2012, je deseto prizorišče VN ZDA. Pred tem je ta velika nagrada osem let potekala v Indianapolisu. Najdlje pa je VN ZDA gostil Watkins Glen - dvajset let oziroma med letoma 1961 in 1980. Glen velja za meko severnoameriškega dirkanja. Dirkališče na severu zvezne države New York je bilo eno najbolj priljubljenih tako med dirkači kot gledalci. Polne tribune, legendarni štarter Richard Norman Hopkins v obleki in s cigaro, jesenske barve okoliških gozdov, dirkanje na cestni stezi brez pravih izletnih con, najvišja denarna nagrada in pogosto odločilna dirka prvenstva. Tako je v 60 letih Watkins Glen postal klasika na koledarju dirk formule 1.
Dekleta, glasba in alkohol
James Hunt in Niki Lauda v Watkins Glenu leta 1976.
To so bili drugačni časi formule 1. Vozniki se niso držali vsak zase in razmišljali le o dirkanju, vstopnice pa za navijače niso bile pregrešno drage kot danes. To so bila "rock and roll" leta formule 1. Dirkači so v Watkins Glenu bivali v Glen Motor Innu. "V Glen Motor Innu je bilo ob dirkaškem vikendu težje dobiti sobo kot v hotelu De Paris v Monte Carlu. Pa je bil zelo preprost motel. Imel je lep pogled na eno od jezer Finger Lakes in je bilo res lepo. Bil je en tak mali biser. Malo primitiven v primerjavi z običajno glamurozno formulo 1," se tistih časov spominja Jackie Stewart. Zvečer so se družili z dekleti ob glasbi in alkoholu, najraje v Seneca Lodge, kjer so sicer bivali mehaniki. Za navijače pa je bil Glen vsakoletno jesensko romanje in več kot le dirka - velika zabava kot na glasbenem festivalu, pa alkohol v potokih. Tudi pogosto deževno vreme in blatni travniki okoli steze niso bili ovira. Čisto nasprotje denimo mondenemu Monte Carlu in VN Monaka.
Watkins Glen je gostil tudi rock festival. Tisti iz leta 1973 je bil še večji od legendarnega Woodstocka. Če se je na Woodstocku v Bethelu (prav tako v zvezni državi New York) štiri leta prej zbralo 400 tisoč ljudi, se jih je na Summer Jam Rock Festivalu v Glenu 600 tisoč. Festival se je takrat zapisal v Guinnessovo knjigo rekordov.
Summer Jam Rock v Watkins Glenu leta 1973.
Hunt, največji plejboj med dirkači
James Hunt
Dirka kot nalašč za enega največjih ženskarjev tega športa, Jamesa Hunta. Manekenke, natakarice, stevardese, samske in zasedene, po lastni oceni je zamenjal več kot pet tisoč deklet. A je bil eden najhitrejših voznikov tistega obdobja, VN ZDA pa je osvojil dvakrat (1976 in 1977). VN ZDA 1976 velja za eno najbolj nepozabnih, z zmago pa je Hunt (McLaren) dirko pred koncem prvenstva ohranil možnosti za naslov svetovnega prvaka. Po štirih odstopih z začetka sezone in diskvalifikaciji na VN Velike Britanije se je znašel v velikem zaostanku za Nikijem Laudo. Po Laudovi skoraj usodni nesreči na Nürburgringu ga je v drugi polovici sezone s štirimi zmagami ujel in na koncu za za svoj edini naslov prvaka premagal za točko.
"Vozim kot stara mama"
"Po desetih krogih sem dojel, da vozim kot stara mama," se dirke leta 1976 v Glenu spominja Hunt v svoji biografiji. Z desetimi sekundami prednosti je vodil Jodi Scheckter s Tyrrellom. "Povečeval je prednost. Grozilo je, da mi bo pobegnil. Ves čas sem delal napake. Ključno je bilo, da sem vedel, da dirkam slabo in sem to lahko popravil. Pet krogov sem se na novo učil proge in osredotočal le na svojo vožnjo." Sredi dirke ga je ujel. Napadala in prehitevala sta se. Na dvoboj so vplivali tudi zaostali za krog. "Adrenalin mi je poganjal kri po žilah. Dirkal sem na meji." Štirinajst krogov pred ciljem se mu je le utegnil toliko približati, da je izkoristil zavetrje, ga prehitel in zmagal. Ter si, kar je danes popolnoma nepredstavljivo, na zmagovalnem odru odprl pločevinko piva in prižgal cigareto. Vrhunce dirke si lahko pogledate tukaj.
Nesreča Maria Andrettija v Glenu leta 1978
.
Glen je postal prenevaren
Žal je bila to ena zadnjih dirk formule 1 v Watkins Glenu. Zahtevno dirkališče, kjer so zmagovali samo najboljši vozniki formule 1: Jim Clark in Graham Hill po trikrat, ob Huntu dvakrat še Carlos Reutemann in Jackie Stewart. Seveda pa tudi Lauda in Gilles Villeuneuve. Zadnji leta 1979 z eno najboljših voženj v mokrih razmerah sploh. Klasična cestna dirkališča z neravnim asfaltom in brez izletnih con so konec 70-ih za vse hitrejše in vse bolj aerodinamične dirkalnike formule 1 postala prenevarna. V Watkings Glenu sta se v 70 letih smrtno ponesrečila Francois Cevert in Helmut Koinigg. Zadnjo VN ZDA v Glenu je leta 1980 dobil Alan Jones. Pozneje so tu dirkali v ameriškem indycar prvenstvu, danes samo še v nascarju (na dirkališču pa organizirajo še festival piva).
