Usodni padec ga je prikoval na invalidski voziček #video

Bil je brezkompromisen dirkač. Vedno je veliko tvegal in vozil na meji mogočega. Foto: Guliverimage/Getty Images V osemdesetih in zgodnjih devetdesetih je bil motociklizem na vrhuncu, potem ko so se na asfaltnih stezah med seboj merili Mick Doohan, Kevin Schwantz, Wayne Gardner, Eddie Lawson, Randy Mamola ... Vsi ti so si želeli premagati Wayna Raineyja, ki se je moral z njimi boriti včasih tudi z nekoliko nekonkurenčno Yamaho.

Bil je na poti do četrtega zaporednega naslova

Wayne Rainey, ki prihaja iz južne Kalifornije, je naslov svetovnega prvaka osvojil trikrat zapored. In sicer v letih 1990, 1991 in 1992. Na dobri poti je bil tudi leta 1993 vse do usodne dirke v Italiji v Misanu, ki je bila na sporedu 5. septembra 1993. Tisto sezono so bile do konca še tri dirke in kazalo je, da bo Rainey še četrtič zapored osvojil naslov svetovnega prvaka. Na stezi v Misanu, ki mu je od nekdaj ležala, si je v kvalifikacijah privozil drugo mesto. To je bilo idealno izhodišče, da svojo prednost pred zasledovalci v skupnem seštevku še poveča.

Bil je pripravljen tvegati

Američan je hudo padel že na treningu na Donignton Parku dva tedna pred dirko v Italiji. Dobil je udarec v glavo, počila so mu vretenca in izgubil je dva nohta. Ker se je bal, da mu ne bodo dovolili dirkati, ni želel razkriti najhujših poškodb. "Boril sem se za naslov svetovnega prvaka. Če ne bi tekmoval, bi šlo vse v nič. V uvodnih letih svoje kariere ne bi vozil. Kot novinec ne želiš poškodovati sebe ali drugih, vendar to prvenstvo mi je veliko pomenilo. Bil sem pripravljen tvegati, da bi dosegel rezultat." Na koncu se je izkazalo, da je tvegal preveč.

"To je to, tukaj bom umrl"

Dirka v Misanu se je začela tako, kot si je Wayne Rainey le želel, saj je kmalu po štartu prevzel vodstvo. Po desetem krogu je v prvem ovinku usodno padel. Rainey je vozil na meji, saj se je želel čim bolj oddaljiti od Kevina Schwantza, ki mu je dihal za ovratnik. Iz ovinka je začel nekoliko prehitro pospeševati, zato mu je pri okoli 200 kilometrih na uro motor zdrsnil. Raineyja je vrglo v zrak, po pristanku pa je obležal na tleh.

"To je bila največja bolečina, kar sem jih kdaj čutil. Že prej sem imel hude bolečine, vendar sem takoj vedel, da nekaj ni v redu. Spominjam se, kaj sem razmišljal, preden je kdo prišel do mene. Možgani so mi govorili, vstani, vendar sem lahko premikal samo roke. Takoj sem vedel, da je nekaj hudo narobe. Bil sem pri zavesti in vedel sem, kaj se dogaja okrog mene. Ko se mi je začelo temniti pred očmi, sem pomislil: 'To je to, tukaj bom umrl. Bog, če zares obstajaš, želim videti svojo ženo in svojega sina," je pred leti v pogovoru za cycleworld.com razkril Američan.

Še zdravniki so se čudili

Pri padcu si je tako močno poškodoval hrbtenico, da je ostal paraliziran od pasu navzdol in pristal na invalidskem vozičku. Zdravniki so se čudili, da je po tako hudi poškodbi sploh preživel. Raniey je razkril, da je bil strah njegov največji motiv. "Nisem se želel poškodovati. Želel sem biti le hitrejši od fantov, ki so me želeli premagati. Zaradi tega sem moral motocikel voziti na določen način, in to je uspevalo le redkim."

Wayne Rainey je Misano prvič po nesreči obiskal leta 2011. Foto: Guliverimage/Getty Images

Michael Doohan: Lahko bi naredili več za varnost

Nekdanji avstralski dirkač je bil eden tistih, ki je menil, da bi moral organizator dirke več storiti za varnost dirkačev. "Za nesrečo sicer ne morem kriviti organizatorjev, toda dirkališče je bilo spolzko in zelo nevarno," je dejal Doohan in dodal, da se dirkači ne morejo vedno izogniti padcem, toda za varnost tekmovalcev bi morali pred dirko storiti več.

Wayne Rainey se je leta 2011 vrnil na dirkališče, kjer je doživel hudo nesrečo. Vse skupaj je doživljal zelo čustveno. Foto: Guliverimage/Getty Images Po 18 letih se je vrnil na kraj nesreče

Wayne Rainey je leta 2011 prvič po 18 letih obiskal italijansko dirkališče. Zanimivo, da je leta 1984 prav na tem dirkališču prvič dirkal in prvič stal na stopničkah. Kot je povedal, je na tem dirkališču vedno rad nastopal. "Precej noro se počutim. Vse skupaj je veliko bolj čustveno, kot sem mislil, da bo. Tukaj je bila moja prva dirka v Evropi, kjer sem bil tretji, in tukaj sem tudi končal svojo kariero. Res sem vesel, da mi je Yamaha omogočila, da sem spet tukaj."

Rainey je vse do danes ostal povezan z motociklizmom. Kmalu po nesreči je imel tudi svojo ekipo, danes pa je predsednik tekmovanja MotoAmerica.