Prazniki z družino? Zanj ne, po občutek svobode gre z motorjem na nevarne sipine. #video

Simon Marčič, 39-letni Mariborčan, bo na Dakarju nastopil osmič. Foto: Denis Janežič Simon Marčič je 39-letni asistent na fakulteti za energetiko, še ta teden je imel obveznosti s predavanji, ki jih vodi v Velenju in Krškem. Pa je pred njim njegov vsakoletni izziv: nastop na najtežji vzdržljivostni dirki na svetu, na reliju Dakar. Podvig, ki ga stane okoli 50 tisoč evrov (pri čemer motor že ima). Prav na božični dan leti v Savdsko Arabijo, kjer se prvega januarja začenja 44. izvedba Dakarja. Zanj bo to osmi. V zadnjih dneh je usklajeval še zadnje administrativne zahteve za nastop na dirki in dobil vizuma za vstop v Savdsko Arabijo zase in za fotografa in snemalca Denisa Janežiča, ta bo edini, ki ga bo spremljal na dirki. Vmes se je ukvarjal s kondicijo, zadnji trening na motorju pa je imel pred dobrimi desetimi dnevi, ko je bil v Združenih arabskih emiratih. Sredi tega tedna si je uro v natrpanem urniku vzel tudi za intervju za Sportal in Planet TV. 

Marčič je na Dakarju prvič nastopil, ko je imel 31 let. Pravijo, da je po 33. za motoriste težje, saj se telo počasneje regenerira. A trmast, kot je, gre tudi letos na lov za najboljšo uvrstitvijo. Ta je za zdaj z zadnjega Dakarja - peto mesto v kategoriji brez ekipe (original) in 36. mesto skupno. Na cilj Dakarja je prišel štirikrat, trikrat pa je odstopil, dvakrat zaradi poškodbe (prvič po lastni napaki, drugič pa, ko ga je zbil legendarni Stephane Peterhansel), tretjič zaradi tehnične okvare na motorju.

Simon Marčič največ treningov opravi na Rabu. Foto: Denis Janežič

Simon, za vas ta december ni posebej prazničen, saj ste imeli ogromno obveznosti, zdaj pa že odhajate v Savdsko Arabijo. 
Sem v nizkem štartu, da. Vse sem moral urediti v zadnjem tednu. Vizum sem dobil. Oba z Denisom imava zagotovljeno pot. Sicer naju ne bi spustili niti na letalo, saj ima Savdska Arabija zelo strog protokol vstopa.

Tukaj so še vaše službene obveznosti. Si morate za nastop na Dakarju vzeti dopust?
Zdaj imamo tako ali tako kolektivni dopust. Za treninge pa včasih. Vsako leto me univerza podpira, tudi matična fakulteta. Seveda vzamem dopust. Letos mi gre na roko, da je Dakar že prvega januarja, tako da sem do 15. že nazaj. Usklajevanje obveznosti kar gre. Predavanj nimam vsak dan. Urnik mi prilagodijo. Gredo mi na roko, da imam časa za trening, za priprave.

Foto: Denis Janežič Ko se boste vrnili utrujeni z Dakarja, pa za vas ne bo počitka?
Ne, drugačno delo bo (smeh, op. p.). Pljunil bom v roke, prihodnje leto bi res rad doktoriral. To se mi že nekaj let izmika.

Koliko ste trenirali v zadnjem mesecu pred odhodom na Dakar?
Treniral sem veliko, a to je bil večinoma suhi trening, ne na motorju. Zadnji teden tudi zato, da se ne zgodi poškodba. Torej kondicija v telovadnici in vaje za vzdržljivost, eksplozivnost.

Bili pa ste prejšnji teden na treningu v Združenih arabskih emiratih.
Da, to je bila super izkušnja, ker sem res treniral z najboljšimi, najhitrejšimi domačini, tudi z Mohamedom Al Balušijem. Ogromno sem se naučil o tem, kako se sploh lotiti sipin. Dostikrat sem že dirkal na sipinah, a je drugače na treningu kot na dirki, ko si lahko vzameš čas in potreniraš kakšen detajl.

Sportal Marčič z nasmeškom s sipin: "Izgubil sem strah"

Vedno rečemo, da je reli Dakar najtežja vzdržljivostna dirka na svetu. Kaj je tisto najtežje?
Težko bi rekel, da je ena stvar najtežja. Preprosto celota. Vemo, da je zelo zahtevna navigacija, da je tudi zelo naporno voziti, da potrebuješ veliko znanja, da je nevarno. Da je ogromno administracije, da sploh prideš zraven in se uvrstiš tja. 

Foto: Denis Janežič Težje za telo ali za motor?
To je pa vprašanje za milijon dolarjev. Oboje je na veliki preizkušnji. V povprečju so v polovici primerov za odstop krivi vozniki, v polovici primerov pa tehnika. Ali je šlo za napako ali preprosto utrujenost, pa je od leta do leta drugače.

Za motoriste je Dakar zagotovo najtežji?
Motoristi smo najbolj izpostavljeni. Tudi jaz že počasi gledam, da bi zamenjal vozilo. V prihodnosti bi vozil z buggyjem. Cilj je, da jih odpeljem 10 z motorjem, da dobim naziv legenda Dakarja. Ali pa bom nastopil enajstkrat, to bi pomenilo, da bi nastopil desetkrat zapored, kar v razredu brez ekipe ni uspelo še nikomur.

Do kdaj se še vidite na Dakarju?
Starejši, kot si, težje prenašaš napore. Pravijo, da je po 33. letu težava regeneracija, da potrebuješ več časa. Čez noč se ne spočiješ, kot si si prej. Finančno, če dobro delaš, če trdo delaš, to sponzorji prepoznajo. Če pokažeš voljo in vztrajnost, je mogoče tudi v Sloveniji, čeprav imamo druge nacionalne športe.

To bo že vaš osmi Dakar. Kakšni ste danes in kakšni ste bili pred osmimi leti?

Predvsem me je spametovalo. Prve dirke sem bil zelo zagnan, pa sem poskušal na prvi etapi osvojiti ves Dakar. Zdaj pa vem, da se odloča v drugem delu. V zadnjih dveh letih se je trend sicer malo obrnil, saj prihajajo vse mlajši in bolj zagnani vozniki. Tudi trase so drugačne, kot so bile prej v Južni Ameriki. Tu je manj povezovalnih delov, ti so večinoma tudi na asfaltu. Zato pa so dirkalni deli daljši in težje prevozni. Tudi konkurenca je veliko bolj strnjena. Od prvega Dakarja sem zlezel za 50 mest višje, tu pa je vse bolj natlačeno in moraš že na štartu nekaj pokazati.

V vaši kategoriji voznikov brez ekipe, original, vas je iz leta v leto več.
Na mojem prvem Dakarju nas je bilo devet, letos nas je 37. Prijavljenih je bilo 45, pa so jih morali na pripravljalnih dirkah nekaj izločiti. Na reliju Maroko so prihajali nekateri v bivake pozno zvečer in menili so, da niso vešči, da bi dirkali brez ekipe. Uvrstili so se na Dakar, a bodo dirkali z ekipo.

Foto: Denis Janežič Je bil Dakar težji v Južni Ameriki, kot je zdaj v Savdski Arabiji?
Dirkanje ne, v Savdski Arabiji je več peska, več sipin. V Južni Ameriki, sploh v Argentini, smo imeli bolj malo prave sipinske puščave, več je bilo polpuščav in makadamskih kolovozov, to je veliko lažji teren za vožnjo. Tam sem lahko tudi poškodovan končal prvi Dakar, tu v Savdski Arabiji tega ne bi mogel. Pesek ti tega ne dopušča, saj moraš ves čas loviti motor. Kar zadeva to, je tam lažje. So bile pa etape tam daljše, časovno in po kilometrih.

Pred leti je utrpel dvojni zlom noge. Foto: Matjaž Vertuš Tam sta bila dodaten izziv vreme in nadmorska višina.
Bolivija je bila zelo velik izziv. Bila je deževna doba, pa še dirkali smo na Altiplanu, na planoti, ki je visoka od 3.500 do 4.500 metrov. In ko tam dežuje, je zelo zelo mrzlo. Dolgi so bili tudi povezovalni deli. Sicer je tudi v Savdski Arabiji zjutraj mrzlo, a se čez dan ogreje.

Takrat ste enkrat skoraj prespali ob cesti, v jarku ...
Mislim sem, da bom, a sem se nekako le privlekel do bivaka. Pri nekih domačinih sem malo prespal v njihovem bivalniku. V bivak sem prišel ob treh zjutraj, tako da je bilo naslednji dan zelo težko.

Noči so bile tam kratke, v Savdski Arabiji imate več časa za pripravo na posamezno etapo?
Res je. Tudi motor je zdaj bolj vzdržljiv. Štarti so malo pozneje, kako uro, ker se začne daniti pozneje. Več časa imam za pripravo. Tu se v resnici lahko naspim.

Foto: Denis Janežič S plačano štartnino od organizatorja nekaj tudi dobite, da vam je na dirki lažje.
V štartnino so vključeni transport motorja, prevoz, hrana, spanje. In da je poskrbljeno za varnost. Tu je bencin brezplačen, v Južni Ameriki je bil plačljiv.

Oprema je prav zdaj na poti z ladjo iz Marseilla. Ste že kdaj kaj pozabili doma?
Ne. Mislim, da, zgodilo se je, a samo manjše stvari, ki jih lahko kupiš tudi tam. Motor gre prej, tako da imaš še čas, da lahko kaj vzameš s sabo na letalo. Nekaj tehničnih stvari bom vzel na letalo, ker je bila zaradi covida težava z dobavo materiala. 

Sportal Motor s številko 44 odplul v Savdsko Arabijo #video

Na prvih dirkah ste se nekajkrat tudi poškodovali. Kaj je bilo najhuje? Dvojni zlom noge?
Da, nesreča s Peterhanslom je bila najhujša, saj sem moral tudi dvakrat na operacijo. Zdaj je to le bled spomin in se poskušam spominjati le lepih stvari. Takrat ni bilo prav lepo. A so kar dobro poskrbeli za mene, tako da mi ni nič manjkalo. Tudi Peterhansel mi je potem pomagal. Naslednje leto mi je pokril skoraj vso štartnino. Res gosposko od njega. Kar zadeva mene: kosti se zacelijo, spomini pa ostanejo.

Po Dakarju Marčiča čaka dokončanje doktorata. Foto: Denis Janežič

Tistega leta ste bili tudi na Eurosportu.
Da, delali so primerjavo med mano, tekmovalcem iz razreda original in pa Rickyjem Brabecom, poznejšim zmagovalcem. ki je bil takrat še novinec. Takrat si še nisem mislil, da imam za primerjavo takega voznika. Takrat je zelo nazorno povedal, kaj si misli o nas, da si ne zna predstavljati, da bi dirkal ves dan, potem pa še popravljal motor. Those guys are machines, je rekel. Ti fantje so stroji. Lepa pohvala.

Po nesreči mu je štartnino poravnal Peterhansel. Foto: Matjaž Vertuš V razredu original ste torej za vse sami, tudi za popravilo motorja?
Da, vsi, ki smo v tem razredu, moramo za motor poskrbeti sami. Zraven imamo lahko samo novinarja oziroma fotografa in snemalca. Lani so nam dali na voljo dva fizioterapevta oziroma maserja, ki sta v našem delu kampa. Dobra stran je to, da so v zadnjih letih motorji toliko dodelani, da je popravil vse manj. Dnevno je treba zamenjati olje, zračni filter, večje stvari pa zamenjaš, ko je dan počitka, od verige do zavornih ploščic, zobnikov in podobno.

Pravite, da se kosti zacelijo, a vendarle: je kaj posledic oziroma se bojite, da bi bile dolgoročne?
Kaj pa vem. Mogoče se na levi ključnici, kjer jo imam še vedno izpahnjeno, pojavljajo težave. Včasih boli. Ampak težko, da karkoli rešim. Pri vsakodnevnem življenju me ne ovira, pri dirkanju pa tudi redko. Kaj bo z leti, ne vem. Če je telo dobro pripravljeno, mislim, da to ni posebna ovira.

Omenili ste, da je Dakar nevaren, kako se spopadate s strahom?

Vedno težje. Zdaj sem pridobil precej samozavesti in izgubil nekaj tega strahu, ko sem bil v Emiratih. Puščava je zahrbtna, nikoli je ne boš do potankosti poznal. Težko jo je razumeti. Vedno te lahko preseneti. Ne smeš se zaganjati, moraš jo tipati in iti toliko, kot ti telo dopušča. Predvsem se moraš dobro poznati, čutiti, kdaj se ti je znižal sladkor, kdaj ti je upadla energija. Takrat znižaš tempo, popiješ malo več energijske pijače ali pa poješ kakšen energijski gel. Jaz običajno to naredim, ko se prekucnem na kakšni sipini, ko vidim, da se je to zgodilo zaradi pomanjkanja moči. Ne smeš se zaganjati in iti prek sebe in si reči: saj je samo še 15 kilometrov, bom že stisnil. Ni nujno, da je tako, lahko je usoden tudi zadnji kilometer. Z glavo moraš biti pri stvari.

Foto: Denis Janežič Se ti padci na sipinah dogajajo pogosto?
Včasih ni ves dan nobenega, včasih pa jih je v enem dnevu pet. Na sipinah to niti ni padec, bolj se prekucneš, ker si kaj narobe ocenil. Ali dolžino in nisi dal dovolj plina, da nisi prišel do vrha in si se potem vkopal in se prevrnil. Ali pa si bil prehiter in skočil čez rob, kar je veliko hujše in je lahko veliko bolj usodno, kot če nisi splezal do vrha. Včasih so zaporedne sipine, a nisi dal dovolj plina, pa si se spet vkopal. Zgodilo se mi je že, da sem skočil na plato, pa je bila zgoraj zelo mehka mivka in se mi je sprednje kolo vkopalo, da sem naredil preval čez krmilo.

A sipine so vendarle čar Dakarja, vam so zelo všeč.
Ker imaš občutek svobode, pa prostranstvo je tako. Lahko režeš svojo linijo. Lahko greš sicer tam, kjer so šli preostali, ali pa greš sipino, dve stran, kjer je druga linija. Če uživaš v tem in potem deskaš po tistem pesku. Tako da ti res da občutek svobode.

V Južni Ameriki so vas spremljale množice domačinov, kako pa je v Savdski Arabiji?
Tu smo dirkali dvakrat, pa se je v enem letu ogromno spremenilo, v pozitivnem smislu. Država se je odprla. Veliko več gledalcev je, prvo leto sploh nihče ni vedel za dirko. Prvo leto so nas na štartu spraševali, kaj se sploh dogaja. V Južni Ameriki pa se je na primer v tistih treh dneh pred štartom zbralo 100 tisoč ljudi. Država se odpira, izboljšuje se, se pa vidi, da posebnega navdušenja tam ni.

Foto: Reuters A Savdska Arabija vse več vlaga v šport: Dakar, formula 1, financirajo tudi nogometne klube. Vse za boljši ugled države?
Da, zagotovo, vemo, da je bencinski šport bolj prestiž oziroma šport z dodano vrednostjo. Savdski Arabiji kot največjemu izvozniku nafte je bencinski šport zagotovo bližje. Komu bo, če ne njim. Zdi se mi pozitivno, da vlagajo v to. Sicer pa, kar zadeva šport, niso posebno športen narod. Ne vem, ali sem videl kdaj kakšnega kolesarja kje na ulici. Vsi se vozijo z avtomobili. Najbrž si želijo ljudi tudi malo športno ozavestiti.

Tujina, aktivisti pravijo, da želi država z vlaganjem v šport preusmeriti pozornost od kršitev človekovih pravic. Imate vi kakšno izkušnjo s tem?
Zanimiva je zgodba z nekim taksistom, ko smo ga vprašali, kako je z amputacijo udov. Vemo, da tam za krajo še sekajo roke. Kot se je delalo po šeriatskem pravu. Vemo, da še vedno kamenjajo ljudi. Pa je ta taksist rekel: Ja, ja, to sem videl, to je ogabno, niso normalni. Potem smo ga povprašali še o tem, da ženske zdaj vozijo avto, še pred dvema letoma pa niso smele. Pa je rekel, da so zdaj zastoji na cestah. Ko pa je želel vaš kolega novinar to posneti in je taksist videl kamero, pa je takoj spremenil mnenje. Ne, ne, amputacije udov se ne dogajajo več, to je bilo pred 50 leti, zdaj je drugače. Stališče o ženskih in izpitih pa je pohvalil, češ da je zelo dobro, da ženske zdaj vozijo otroke v šolo. Veliko teh izkušenj pa mi nimamo, saj smo na Dakarju v nekem mehurčku. Res pa je, da vsak reče: You don`t wanna mess with Saudi. S Savdijci ni šale. Tudi pri vizumu. Če nimaš vizuma za tja, te že v Evropi ne bodo spustili na letalo. Vidi se trda roka.

Dakar je Marčič končal štirikrat. Foto: Denis Janežič

Kaj pa kopanje v morju? Niste imeli zato lani srečanja s policijo?
Da, prepovedano je. Tako je zdaj zaradi covida. Ne smeš niti stopiti v vodo. Petsto metrov stran je bil policist in je takoj prišel bližje, ko sem poskušal samo preveriti, kako topla je voda, ko sem bil v natikačih. Z Denisom sva se raje odpravila, preden bi vprašali za dokumente.

Foto: Denis Janežič Tam ste seveda osredotočeni na dirko. Znova boj za stopničke v razredu brez ekipe? Kako realne so letos?
Seveda, to je vedno želja. Je pa res, da je vsako leto težje, konkurenca je vedno večja, vedno več hitrih dirkačev prihaja v naš razred. 

Vaše prednosti, vaše slabosti?
Izkušnje zdaj po sedmih dirkah imam. Tudi navigacijo zadnja leta dobro treniram. To je zagotovo prednost, tudi vzdržljivost. Pomanjkljivost pa, da premalo časa treniram na sipinah. Tega bi si med letom zagotovo želel več. Predvsem tega mi manjka za boljši rezultat.