Bianchijev oče spregovoril o komi svojega sina, Schumacherjeva družina še naprej molči

Francoz Jules Bianchi se je hudo ponesrečil na lanski dirki za VN Japonske, ko je s svojim dirkalnikom silovito treščil v avtodvigalo ob stezi. Od takrat je v komi, po hudih poškodbah glave pa okreva v Nici. Njegov oče Philippe je po dolgem času znova odprl dušo in spregovoril za javnost.

''Moj sin se bojuje z močjo. Jules vsak dan opravi maraton. Z zdravniškega vidika je njegovo stanje stabilno, dokaj avtonomno, brez fizičnih težav. Vsi njegovi organi delujejo brez asistence. Ostaja nezavesten, v komi. Za takšno vrsto poškodbe vemo, da je napredek zelo počasen. A če to primerjamo s tistim, kar nam je povedal japonski zdravnik, ki je operiral Julesa v Jokaičiju, je to že kot dan in noč. Ko smo prišli takrat v bolnišnico, ni bilo upanja, napovedi so bile alarmantne. Govorilo se je o nepopravljivi škodi.''

''Včasih nam celo stisne roko ...''

''Rekli so, da ga bomo lahko v Evropo preselili čez leto dni, pa smo to storili že po sedmih tednih, saj je Jules začel hitro samostojno dihati. Zdaj je najpomembneje, da Julesa stimuliramo tako, da čuti nenehno prisotnost bližnjih ob svoji postelji. Zato se vsak dan menjavamo – njegova mama, sestra, brat in jaz. Tudi Julesovo nemško dekle Gina se je preselilo,'' je za lokalni časnik Nice-Matin odprl dušo Philippe Bianchi.

Francoz je še razkril, da se kažejo tudi drugi pozitivni znaki, ki jim vlivajo upanje: ''Ko smo ob njegovi postelji, včasih opazimo, da se nekaj dogaja. Včasih je bolj aktiven, včasih se bolj premika, včasih nam stisne roko … Je to bolj refleksen odziv ali gre za nekaj realnega? To je težko vedeti. Pomembno je, da zanj skrbijo izvrstni specialisti.''

Philippe Bianchi pa se je ozrl tudi nazaj v tisti usodni 5. oktober 2014: ''Nam se je svet podrl 5. oktobra. Pred tem smo bili z Julesom v stiku vsak dan. In potem je v trenutku vse izginilo. Življenske projekte so zamanjala vprašanja, na katera ne more nihče odgovoriti: Mu bo uspelo? Če mu bo, bo invalid ali pa bo lahko normalno živel? Takšen tip nesreče udari močneje kot resnična smrt. Trpljenje je neusmiljeno, gre za vsakodnevno mučenje. Vendar so ti ljudje, ki mislijo nanj, molijo zanj, čudovit motivator. Prepričan sem, da jih Jules sliši, vsem bi se jim rad spet zahvalil.''