Druga kariera
Torek, 9. 1. 2018, 20.10
6 let, 3 mesece
Druga kariera (38.) – Marija Šestak
Slovenska rekorderka, ki ji bodo pred očmi svetovne javnosti poplačali krivico
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,88
2
"Vseskozi sem se zavedala, da bo, s čimerkoli se bom ukvarjala po koncu športne kariere, zame na začetku pomenilo šok," priznava 38-letna Marija Šestak, nekdanja atletinja, ki je še vedno lastnica slovenskega rekorda v troskoku. Danes jo okupira predvsem materinstvo, profesionalno pa ostaja vpeta v atletiko. Prihodnje leto bo pred očmi svetovne javnosti poplačana tudi krivica, ki se ji je zgodila na SP v Osaki leta 2007.
Marija Šestak (z dekliškim priimkom Martinović) je maja lani končala svojo uspešno športno kariero. Čeprav je še dve leti po rojstvu prve hčerke resno razmišljala o tem, da bi se vrnila na tekmovališča, je kmalu ugotovila, da je materinstvo in šport težko usklajevati, še posebej če v bližini ni babic. Trpelo bi ali eno ali drugo.
38-letna v Kragujevcu rojena atletinja, ki ima od julija 2006 tudi slovensko državljanstvo, od septembra lani na Atletski zvezi Slovenije skrbi za stike z mediji in druga področja.
Še vedno je slovenska rekorderka na prostem (15,03 m na OI v Pekingu) in v dvorani, kjer je s 15,08 metra dolgim skokom postavila četrti najboljši rezultat vseh časov. Oba rekorda je postavila leta 2008, ko je nanizala tudi svoje največje uspehe, med drugim šesto oziroma po najverjetnejšem suspenzu dveh dopinških prekrškaric četrto mesto na OI v Pekingu in tretje mesto na dvoranskem SP v Valencii (2008).
Leto pozneje je na dvoranskem EP v Torinu osvojila drugo mesto, leta 2007 pa je bila na SP v Osaki peta, a bo zaradi dveh dopinških grešnic naknadno prejela bron. Medaljo ji bodo predvidoma izročili leta 2019 na stadionu v Dohi, kjer bo prizorišče svetovnega prvenstva. Šestakova je poročena z atletskim trenerjem Matijo Šestakom in je mama dveh deklic. Obe govorita slovenski in srbski jezik.
38-letna Šestakova z možem Matijo in hčerkama Taro in Ivo.
Kdaj ste začeli razmišljati o prihodnosti, o življenju onkraj športnega?
V bistvu po malem ves čas, sem se pa hkrati tudi zavedala, da bo, karkoli bom počela po karieri, zame na začetku predstavljalo šok. Za prehod oziroma konec športne kariere sem si vzela kar precej časa.
Najprej sem namreč razmišljala, da bi se po prvem porodu vrnila na tekmovališča. Nekaj časa sem celo poskušala usklajevati oboje, materinstvo in šport, a glede na to, da v Ljubljani nimamo babic, torej nekoga, ki bi nama z Matijo varoval otroka, mi ni preostalo drugega, kot da kariero prekinem. Vem, da nekaterim uspeva oboje, a moraš za to imeti podporo starih staršev v istem mestu. Meni se ni izšlo. Otrok je bil absolutno na prvem mestu.
"Zavedam se, da nekaterim športnicam uspe usklajevati materinstvo in šport, tudi Snežani (Vukmirović, včasih Rodić, op. p.) na primer, a meni se ni izšlo."
Najtežje mi je bilo v prvem obdobju, ko sem tehtala, ali naj nadaljujem kariero ali naj jo prekinem, s tem razmislekom sem se poigravala nekje do hčerkinega drugega leta, potem pa sem se odločila, da kariero končam. Ko sem to odločitev sprejela, sem se počutila odlično. Kar sem dosegla, sem dosegla.
Trenutno ste zaposleni na Atletski zvezi Slovenije kot predstavnica za odnose z javnostmi. Je bil ta scenarij v načrtu že prej?
Nisem imela konkretnih načrtov, sem pa od nekdaj vedela, da želim ostati v športu. Tako je že vse življenje, že moj oče je bilo profesionalni nogometaš in vse svoje življenje sem preživela na stadionih, nisem pa si predstavljala, da bom nekoč opravljala delo v pisarni in za računalnikom.
Vse življenje sem povezana z atletiko, tudi moja izobrazba, športno akademijo sem končala v Kragujevcu, ima poudarek na atletiki in tako sem prek svoje službe z atletiko povezana še danes.
Šestakova na medijskem dogodku pod okriljem STA na temo dopinga. Tam je tudi sporočila, da ji bodo medaljo za tretje mesto na SP na prostem, ki bi ji morala pripasti že leta 2007 v Osaki (zaradi pozitivnega dopinškega testa bodo izločili dve tekmovalki, uvrščeni pred njo), podelili leta 2019 na prizorišču SP v atletiki.
Z Atletsko zvezo sem začela sodelovati bolj kot ne po naključju. Ljudje so se menjavali in takrat sem se jim priključila jaz. Na Atletski zvezi tako od septembra lani skrbim za stroko in stike z mediji. Prvi del obvladam, pri drugem pa potrebujem malce več pomoči in za to sem zelo hvaležna mojim sodelavcem, ki mi res veliko pomagajo. Večkrat pravim, da bom potrebovala en krog, torej leto dni, da usvojim vse, kar je potrebno pri mojem delu.
Priznam, da sem se prvih nekaj mesecev počutila kot majhna deklica, ki prvič pride na stadion in ji ni nič jasno. Ponavljam, hvaležna sem svojim sodelavcem z izkušnjami, ki mi stojijo ob strani, da lažje izpeljem svoje obveznosti. Stvari so zelo lepe in manj lepe, je pa tako vsepovsod.
Vas v trenerske vode ni nikoli vleklo?
Za zdaj ne, sem pa prek moža Matije, ki trenira skupino zelo perspektivnih atletov, tudi troskokakšev, še vedno zelo v stiku z atletiko. Rade volje ga obiščem na katerem od tehničnih treningov, kjer lahko podam svojo oceno ali pomagam z nasvetom. Morda lahko tako pomagam, da se kdo uči iz mojih napak. Včasih grem prav za dušo na stadion.
Letos mineva deset let od vaše najuspešnejše sezone. Leta 2008 ste postavili slovenski rekord v dvorani (15,08 m) in na prostem (15,03 m), in to prav na olimpijskih igrah v Pekingu. Tam ste najprej zasedli šesto mesto, zdaj ste zaradi dveh dopinških prekrškaric na mestih pred vami menda že na četrtem mestu. Se vam nasmiha celo bronasta medalja? Tako kot se vam obeta bron s SP iz Osake leta 2007.
Dvomim, da bi lahko dobila olimpijsko medaljo, se pa nikoli ne ve. Moj dober prijatelj Goran Obradović, trener srbske atletinje Ivane Španović, mi je namignil, da moja olimpijska tekma iz Pekinga še ni končana, da moja šesta serija še poteka (smeh, op. p.).
Šestakova je še vedno slovenska rekorderka v troskoku. Njen rekord na prostem znaša 15,03 metra. Dosegla ga je avgusta 2008 na olimpijskih igrah v Pekingu.
Glede moje medalje s SP je vse še dokaj na neuradni osnovi, menda je treba urediti še cel kup papirologije, nekako pa naj bi veljalo, da bom bronasto medaljo iz leta 2007 dobila na naslednjem SP na prostem, to pa je v Dohi prihodnje leto.
To je sicer vse lepo in prav, a pravi trenutek sem že zamudila. Nikoli namreč ne bom doživela občutkov, ki te prevevajo na podelitvi takih medalj. Za takšne občutke je vredno 20 let garanja, ki sem jih posvetila atletiki, in zanje sem bila žal prikrajšana.
Mislim, da bi se moja kariera, če bi takrat dobila medaljo, odvijala drugače, kot se je. V nadaljevanju kariere bi bila bolj sproščena, bolj samozavestna.
Leta 2009 je na dvoranskem EP v Torinu s skokom 14,60 metra osvojila naslov evropske podprvakinje v troskoku.
Prav tako bi bila prva slovenska atletinja s kolajno na SP na prostem, kar bi zame imelo veliko vrednost. Verjetno bi bila tudi finančna nagrada bistveno večja, pa tudi sponzorski vložki bi bili verjetno višji. SP v Dohi je bilo moje prvo večje tekmovanje po poškodbi in prvo za Slovenijo in res mi je veliko pomenilo.
Na dvoranskem SP v Valencii je leta 2008 s skokom, dolgim 14,68 metra, osvojila tretje mesto.
Boste v Dohi prejeli "samo" medaljo ali se vam bodo oddolžili tudi s finančno nagrado, ki bi vam sicer pripadala za tretje mesto na SP?
Tega ne vem, bi bilo pa lepo. Mislim, da nam nekaj pripada od države, toliko, kolikor je bila pač razpisana nagrada za kolajno, bi bilo pa pravilno, da bi kaj dobili tudi od Mednarodne atletske zveze.
Kakšno sporočilo sicer pošiljamo dopinškim grešnikom? Da se bolj splača s prevaro osvojiti medaljo, doživeti fantastične občutke na zmagovalnem odru, zraven pa pobrati še finančno nagrado?
Ko jih enkrat dobijo na testu, morajo, recimo čez deset let, vrniti samo medaljo, drugo jim ostane. Pa kaj! Fotografijo z medaljo imajo, denar prav tako. To se mi ne zdi prav in to ni pravo sporočilo.
Ste med tekmovalkami čutile, katera uživa prepovedane substance?
Nekako se je vedelo, a dokler te ne dobijo, si nedolžen. Brez dokazov ne moreš nikogar obtoževati. Takim obtožbam sem se običajno izogibala. Obsojati je zelo nehvaležno.
Kakšne spomine imate na Peking? Menda ste tam vse troskokašice po vrsti preskakovale mejno znamko 15 metrov, kar bi na olimpijskih igrah leta 2004 prineslo medaljo, v Pekingu pač ne nujno.
Ja, neverjetno, kakšne daljave so bile. Skočila sem 15,03 metra, kar je moj rekord na prostem, pristala pa sem na šestem mestu. Pred olimpijskimi igrami je bil moj cilj preskočiti 15 metrov, to pa bi moralo zadostovati za medaljo oziroma v najslabšem primeru za četrto mesto, v praksi pa je bilo povsem drugače.
Brez športnega udejstvovanja bi v času vojne težko prestopila meje Srbije, pravi. "Šport me je naučil vztrajnosti, discipline, izpolnjevanja zastavljenih ciljev in tega, da se moraš po padcu znati pobrati."
25 let ste posvetili atletiki. Bi si želeli takšne usode tudi za svoji dve hčerki?
Težko rečem, ju bom pa vsekakor podprla pri njunih odločitvah. Sama odločitve za atletiko nisem nikoli obžalovala.
Dejstvo je, da je vrhunski šport zelo lep, hkrati pa prinaša tudi ogromno trpljenja in bolečin, še posebej ob poškodbah in slabših sezonah, krizah … Sama bi vse skupaj še enkrat doživela. Šport prinaša ogromno plusov, omogočil mi je številne priložnosti.
Na primer?
Brez športa bi ob koncu 90. let težko prestopila meje naše države, verjetno nikoli ne bi potovala v Avstralijo in spoznala toliko različnih ljudi. S številnimi znanci iz sveta atletike smo še danes v stikih.
Odraščala sem v Srbiji, v času vojne na Balkanu. Ni nam bilo lahko. Kakšno študentsko življenje in potovanja! Ničesar ni bilo. Spomnim se, da sem vso zimo trenirala na hodniku poleg stranišča, v strganih adidaskah, a sem vztrajala.
Za svoje prve olimpijske igre (Sydney 2000) sem dobila eno trenirko, eno majico in pol prevelike adidaske, tekmovala pa sem v štiri leta starem dresu (za reprezentanco Srbije in Črne gore).
Šport te nauči vztrajnosti in discipline, nauči te, da vztrajaš, da izpolniš zastavljene cilje in, kar je najpomembneje, da se po padcu znaš pobrati.
Na olimpijske igre v Londonu je pripotovala s 25. daljavo, a se je na koncu kljub temu uvrstila v finale. Osvojila je 11. mesto.
Kdaj je bilo to v vašem primeru najbolj ključno?
Po poškodbi hrbta, ki se mi je zgodila v obdobju, ko sem dosegala največje uspehe in že spadala v svetovni vrh troskoka, zato je bilo vse skupaj zame še toliko težje.
Operirana sem bila decembra 2009, temu je sledilo precej težko obdobje. Ko sem spet začela tekmovati, me je premagoval vsak, ki je imel pet minut časa (smeh, op. p.). To je bil velik udarec za mojo samozavest.
Takrat sem poiskala pomoč psihiatra, ne športnega psihologa, kar psihiatra, Klemena Rebolja, ki mi je bil v izredno veliko pomoč. Pomagal mi je sprejeti nižje cilje, "naštelati" glavo, kot rečemo, na to, da se zadovoljim tudi s skoki pod 15 metrov.
To je pomenilo, da sem šla na olimpijske igre v London leta 2012 precej bolj sproščena kot v Peking štiri leta prej, ko so od mene vsi pričakovali medaljo. Čeprav sem v London pripotovala šele s 25. daljavo, sem se na koncu uvrstila v finale.
Bolj sem uživala v tekmovanju, bolj sem bila sproščena, London je bil zame povsem drugačna izkušnja kot Peking, kjer sem bila s šestim oz. četrtim mestom zelo uspešna.
Kako danes ohranjate kondicijo?
Joj, zelo slabo, pa niti nimam slabe vesti, saj sem prej skrbela dovolj. Za kaj takega mi preprosto zmanjka energije. Po službi se večino časa posvečam otrokoma in zase niti nimam časa. No, edina stvar, s katero se ukvarjam, je kotalkanje (smeh, op. p.). To sem rada počela že v otroštvu.
2