Slovenec, ki je velikemu Carlu Lewisu rekel ne

Visokorasli fant z manekensko postavo prihaja iz Vodic pri Ljubljani, z atletiko se je srečal zelo zgodaj. "Že od mladih nog sem bil živahen, zato so me starši vpisali v atletski krožek v atletskem klubu Medvode. Začele so se prve tekme, zmagoval sem skoraj povsod. Potem sem o atletiki začel resneje razmišljati," se je leta v preteklost zazrl Luka Janežič.

Ko je začel trenirati pod vodstvom Roka Predaniča, je atletika postala najpomembnejša stvar v njegovem življenju. "Z njim sva se prvič srečala na treningu v Ljubljani. Pristopil je k meni in mi dal nekaj nasvetov. Izmenjala sva telefonski številki, zdel se mi je zelo dober trener, zato sem ga poklical. Rekla sva, da bom poskusil opraviti trening, kar sem tudi storil. Bilo mi je zelo všeč in tako se je začelo," je začetek sodelovanja z zdajšnjim trenerjem opisal atlet, ki šteje komaj 19 let. "Pri njem mi je všeč, da se z menoj veliko pogovarja in upošteva tudi moje mnenje," je dodal.

Šolo bo zaradi atletike začasno opustil

V mlajših kategorijah je medalje na državnih prvenstvih osvajal v skoku v daljino, skoku v višino, šprintih na 60 in 100 metrov, pozneje ga je nekdanji vrhunski šprinter usmeril v nekoliko daljše tekaške discipline. Tek na 200 in 400 metrov. Tam se je začel njegov vzpon, začel se je uvrščati na največja tekmovanja. Najprej na evropsko mladinsko prvenstvo, lani še na svetovno mladinsko prvenstvo. V ZDA se je v polfinale uvrstil v obeh disciplinah, kar je lep uspeh.

Medtem je že začrtal svojo pot in ugotovil, da bo atletika vsaj v prihodnjih letih njegovo življenje. Tudi šolo, obiskuje zadnji letnik srednje biotehniške šole, je postavil na stranski tir. "Treniram šestkrat, sedemkrat na teden. Treninge imam ob različnih urah. Enkrat zjutraj, drugič zvečer. Potem so tu še masaže, razne terapije, savna in vse, kar spada zraven. Moji dnevi so podrejeni predvsem atletiki. V šoli sem bolj malo, a nekako usklajujem obveznosti. Še ta letnik bom naredil, potem pa se bom verjetno povsem posvetil atletiki. Študirati načeloma nameravam, a pozneje. Zdaj bom prednost dal atletiki," pravi mladenič.

S podporo okolice je zadovoljen. Družine, prijateljev, tudi šole. Povsem pričakovano je drugače, ko beseda nanese na denar. "Ni lahko. Imam nekaj sponzorjev, brez katerih bi bilo še težje, a si kljub njihovi podpori ne morem privoščiti priprav v toplejših krajih v zimskem obdobju, ki bi bile dobrodošle. Priprave v Medulinu plačata klub in Atletska zveza Slovenije, a za kakšne konkretnejše priprave v tujini denarja ni. Vsaka finančna pomoč bi bila zato dobrodošla," je poslal apel vsem tistim, ki imajo denar in bi radi pomagali.

Nekdanjega rekorderja je hitro srečal

Kljub težavam, s katerimi se ubada vsak slovenski atlet, gara. Trdo delo že nekaj časa prinaša sadove. Najbolj slastnega je obrodilo pretekli konec tedna. Kar 15 let je zdržal rekord legendarnega Matije Šestaka, ta je v dvorani 400 metrov leta 2000 pretekel v času 46,71. Zdaj njegovega imena ni več na vrhu zgodovinske lestvice najhitrejših v Sloveniji, zamenjal ga je Janezič. Na dvoranskem mitingu na Dunaju je tekel 46,59, za skoraj pol sekunde popravil osebni rekord in postal rekorder.

"Tega ni pričakoval nihče. Niti jaz niti trener. Ko sem teden pred tem tekel 47,08, sem vedel, da sem hiter, pomislil sem tudi, da lahko tečem pod 47 sekundami, a da bom tekel rekordno, si nisem upal niti sanjati. Zato sem bil, ko sem pritekel v cilj in na semaforju videl rezultat, začuden. Ostal sem brez besed," velikega dosežka, ta je na njegovi dozdajšnji poti prav zagotovo najbolj odmeven, še nekaj dni po odličnem nastopu ni povsem prespal.

Zanimivo, na prvem treningu po sijajnem dunajskem teku se je srečal prav s tistim, ki mu je iz rok iztrgal rekord. "Da, s Šestakom sva se videla na štadionu. Prišel je do mene in rekel, da je zelo vesel. Pohvalil me je in dodal, da imam še kar nekaj rezerv. Da lahko tečem še veliko bolje," je povedal mladi atlet.

Ni bil idealen, a je bil blizu

Koliko bolje? "Ne vem. Dunajski tek ni bil povsem idealen, a je bil blizu tega. Bomo videli, kaj bo v prihodnosti," pravi Janežič, ki se očitno ne obremenjuje preveč z vsem, kar se dogaja okoli njega. Tudi s tem, kaj bi se lahko zgodilo na marčevskem evropskem prvenstvu na Češkem, kamor se je seveda uvrstil, ne.

"To bo zame prvo veliko tekmovanje v članski kategoriji, a v mladinskih kategorijah sem na največjih tekmah že nastopal. Tista tekmovanja so organizacijsko na najvišji ravni, zato v Pragi ne pričakujem kaj novega. Razen tega, da bom videl nekaj velikih imen evropske atletike, česar se zelo veselim," je povedal atlet, ki je na lestvici najboljših v teku na 400 metrov trenutno na visokem tretjem mestu v Evropi. Zato na največje dvoransko tekmovanje sezone zagotovo potuje z višjimi pričakovanji kot sicer.

Živel bi od atletike, a dvomi v to

"Če bi tekel tako hitro, kot sem zdaj, bi zagotovo prišel daleč. Vsaj do polfinala, če ne že do finala. Toda počasi, vse skupaj se lahko konča že po prvem teku, če se v kvalifikacijah ne bom uvrstil med prva dva. Ničesar ne bom napovedoval. Takšne tekme so nepredvidljive, na velikih tekmovanjih čas ni pomemben. Tudi zato, ker je v dvorani veliko odvisno od tega, na kateri stezi si. Je pa dobro, ker organizatorji gledajo na prijavljene rezultate, kar pomeni, da me najverjetneje ne bo na prvi ali drugi, ki sta najslabši," je povsem neobremenjen Janežič, ki bo pred odhodom na prvenstvo tekel še enkrat, na slovenskem državnem prvenstvu, ki bo v Linzu, odšel pa bo tudi na enotedenske priprave v Budimpešto.

S tem, kaj se bo dogajalo poleti – številni seveda verjamejo, da bo kmalu naskočil tudi Šestakov rekord na prostem (45,43 iz leta 1999) – se prav tako ne ubada. "Nekateri že zdaj preračunavajo in pravijo, koliko bi moral teči na prostem, a treba je vedeti, da obstajajo tudi atleti, ki imajo v dvorani celo boljše rezultate kot na prostem (praviloma je obratno, op.p.), zato tega ne jemljem kot zagotovilo. Bomo videli poleti," je še povedal in ostal pri cilju, ki si ga je zadal že pred časom. "Velik cilj še vedno ostajajo olimpijske igre," je skromno povedal in dodal, da bi si nekoč želel živeti od atletike. "Vendar dvomim, da je to uresničljivo," se je za konec zasmejal. Pustimo se presenetiti …