Petek, 14. 2. 2020, 17.30
4 leta, 10 mesecev
Primož Kozmus
Sladko-kisla sedanjost najboljšega slovenskega atleta vseh časov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
21
"Zaradi težav s hrbtom se danes ne morem ukvarjati z nobenim športom. Lahko samo hodim," pet let za tem, ko je, tudi zaradi zdravstvenih težav, kladivo za vedno postavil v kot, pravi Primož Kozmus. Najboljši slovenski atlet vseh časov, ki se lahko pohvali tudi z naslovom olimpijskega in svetovnega prvaka, je z življenjem sicer zadovoljen.
Odkar je jeseni 2015 rekel "Odhajam, konec je!" in za seboj pustil bogato bero medalj z največjih tekmovanj, ob katerih si je upravičeno nadel krono najboljšega slovenskega atleta in enega najboljših športnikov vseh časov, se v medijih ni pojavljal prav veliko. Tudi danes ne "rine" pred novinarske kamere in diktafone, a se jih ne izogiba več.
Slovenski šampion iz Brestanice zaradi posledic, ki so jih na njegovem telesu pustila leta treningov in nastopanj na najvišji ravni, ni zagrenjen. Pravi, da v življenju uživa in je vesel predvsem zaradi tega, ker ga večji del spet preživlja na rdeči atletski podlagi. Tokrat v vlogi trenerja, ki prenaša svoje znanje in izkušnje na mlajše.
Priznava, da ima odprta vrata v politiko in gospodarstvo, a pravi, da ga zanima samo eno. "Atletika je moja prva in edina ljubezen," nam je povedal ponosni lastnik zlate in srebrne olimpijske medalje, ki se lahko pohvali tudi s celotnim kompletom kolajn s svetovnih prvenstev.
Z najboljšim slovenskim atletom vseh časov smo se pogovarjali ob podpisu pogodb najboljših slovenskih atletov in atletinj z Atletsko zvezo Slovenije.
Kaj počnete danes, slabih pet let za tem, ko ste končali sijajno atletsko pot?
Nič takšnega, malo pomagam metalcem kladiva, Barbari Špiler in Nejcu Plešku. Upam, da ju spravimo na olimpijske igre. To me okupira največ, tudi sicer pa je dela dovolj. Družina, vodenje hostla in lokala. Dolgčas ni.
V novem življenju uživate?
Da. Veseli me, ker sem še vedno v atletiki. Tukaj sem doma in želim to početi tudi profesionalno. Ostale zadeve so bolj nujno zlo, pri katerem ima glavno besedo žena. V trenerske vode me je vleklo že od nekdaj. Znanje, ki sem ga pridobil skozi celotno kariero od trenerjev, s katerimi sem sodeloval in sem ga vpijal od okolice, želim prenesti na naslednje rodove. Da nadgrajujemo, kar smo naredili v preteklosti. Da gre slovenski met kladiva naprej.
V družbi dolgoletnega trenerja Vlada Keva.
Je težje biti trener ali atlet? V ekipnih športih vsi pravijo, da je prvo veliko težje.
V atletiki to ne drži. Trener je na treningih predvsem zato, da poda svoje mnenje in pomaga. Atleti morajo njegova navodila sprejeti in opraviti svoje delo. Njih čaka najtežje. Mi smo zraven predvsem zato, da opazujemo in svetujemo. Je pa res, da trenersko delo terja veliko razmišljanja. Treba je nadgrajevati znanje. Vsak atlet je drugačen od drugega. To so veliki izzivi. Tudi zame, ki sem v tem športu prestal marsikaj, a najbolj je pomembno to, da v svojem delu uživam. Izkušnje imam, znanje pa poskušam nadgrajevati tudi s sodelovanjem s številnimi strokovnjaki. Verjamem, da lahko naredimo veliko. Bistvo vsega je, da iz vsakega posameznika potegnemo ves potencial, ki ga ima.
Nastopanje v tekmovalnih arenah in treninge pogrešate?
Adrenalin, ki ga prinašajo tekme, sem pogrešal kar nekaj časa, a zdaj se je vse skupaj umirilo. To, kar ga občutim ob atletih, s katerimi sodelujem, zadostuje.
Kako pa je bilo s prehodom v povsem nov način življenja takoj za tem, ko ste se upokojili?
Ni bilo lahko, trajalo je kar nekaj časa. Ne samo mesec ali dva, ampak kar celo leto ali še več. Morda bi takrat celo pomislil, da bi se vrnil, ampak za kaj takega zaradi zdravstvenih težav ni bilo možnosti. Vsak športnik po koncu kariere potrebuje čas, da se prilagodi na povsem nov način življenja. Pravzaprav ta adaptacija pri meni še kar traja. Imam pa srečo, da sem zraven kot trener, tako da je lažje.
Leta in leta špartanskega načina življenja so pustila posledice na njegovem telesu.
Kako je z vašim zdravjem danes?
Ne najbolje. Imam težave s hrbtenico. Športno sem povsem neaktiven, čeprav bi rad videl, da bi bilo drugače, a kaj drugega, kot hoditi ne morem. Žal, ampak ne gre. S tem sem se moral sprijazniti.
Vrhunska kariera je torej prinesla zdravstvene težave. Kako pa je z denarjem?
Zagotovo bi si želel, da bi ga bilo več in bi lahko normalno shajal. Želel bi si, da bi lahko zdaj mirno opravljal svoje delo trenerja in se s financami ne bi obremenjeval, a vsi vemo, da trenerski posel v atletiki ne prinaša prav veliko denarja, zato je treba imeti tudi druge zadeve v življenju. Pri meni je to hostel, ki sem ga odprl že pred leti, in tudi lokal. Reciva, da je to življenjska nuja, medtem ko je atletika danes predvsem moj konjiček, ki mi daje zadovoljstvo.
Pred desetletjem ste bili med najbolj glasnimi kritiki slovenskega sistema v športu. Je bil vaš boj zaman, ali se je v teh letih kaj spremenilo?
Nekaj malega se je, kar je dobrodošlo. Še zmeraj je daleč od idealnega, a važno, da se premika, pa čeprav počasi. Pomembno je, da ljudje razmišljajo o tem. Še vedno vidim, da je v slovenskem športu, predvsem v atletiki, največja težava denar. Če bi imeli milijon evrov več, bi bil sistem čudovit, tako pa se vedno vse konča pri denarju. Imamo velik potencial, a ga ne moremo povsem izkoristiti, saj se vedno nekaj ustavi.
Leta 2009 je šokiral Slovenijo
Trikrat je bil slovenski športnik leta.
Zaradi nezadovoljstva nad odnosom slovenske države do njenih športnikov je trikratni najboljši slovenski športnik leta (2007, 2008 in 2009) oktobra leta 2009, le kak mesec za tem, ko je na svetovnem prvenstvu v Berlinu suvereno osvojil zlato, šokiral in najavil, da se začasno umika iz atletike in športa."Za umik iz atletike sem imel več razlogov, ki so bili osebne narave. Vendar sem po srcu športnik in menim, da k temu športu lahko še veliko prispevam in v metu kladiva še nisem rekel zadnje besede. Novim izzivom naproti se podajam z veseljem in veliko optimizma, to mi dopušča tudi zdravstveno stanje, saj je bilo v času umika dovolj časa za regeneracijo," pa je povedal skoraj natanko eno leto za tem, ko se je vrnil v atletiko in potem osvojil še srebrno olimpijsko in bronasto medaljo s svetovnega prvenstva.
Kako vam je všeč zdajšnje stanje v slovenski atletiki in zdajšnji rod, ki vas je nadomestil?
Potencial imamo. Absolutno. Je pa danes težje, saj je v poplavi drugih športov vse težje dobiti finančna sredstva. Danes je atletom veliko težje, kot je bilo meni. Jaz sem lahko okoli sebe sestavil ekipo, ki mi je pomagala do vrhunskih rezultatov. Danes je našim najboljšim atletom in atletinjam veliko težje. To je velik minus. Do uvrstitev na olimpijske igre in morda tudi v finale velikih tekmovanj lahko na tak način še nekako prideš, do pike na i, kar so seveda medalje in naslovi, pa lahko ob talentu in trdem delu prideš le, če izkoristiš vse potenciale in "resurse", ki so na voljo. Na najvišji ravni je odločilna vsaka malenkost. Tukaj bo treba narediti korak naprej.
Veseli ga, da atletika tako v Sloveniji kot globalno spet pridobiva ugled.
Se pa zdi, da je po praznini, ki je nekaj časa v slovenski atletiki zevala po vašem odhodu in odhodu še nekaterih odličnih slovenskih atletov in atletinj, atletika v zadnjem času spet pridobila prepoznavnost. Ne samo slovenska, tudi globalno.
Atletika je bila nekaj časa v zatonu, to je dejstvo. Predvsem v svetu. Politika tistih, ki so jo vodili, je bila slaba. Mislim, da zdaj res kaže veliko bolje in bo spet dobila status, ki si ga zasluži. Atletika je globalen šport in ob nogometu verjetno najbolj razširjen šport na svetu. Potrebuje pa medijsko podporo in vesel sem, da jo v zadnjem času spet pridobiva. Če bo tako, potem se bo lahko uresničilo tudi tisto, o čem sva govorila. Atleti in atletinje bodo bolj zanimivi za oglaševalce, imeli bodo več denarja in bodo lahko izpolnili svoje potenciale. Veseli me, da gre atletika spet v to smer.
Kako pa je danes, desetletje po vaših največjih uspehih, z vašo prepoznavnostjo?
Ljudje me še vedno prepoznajo, a sem se v zadnjih letih zavestno malce umaknil iz medijev. Po koncu kariere mi ni odgovarjalo, da bi bil preveč medijsko izpostavljen. Morda to ni prav in bi lahko atletiki dal nazaj več, kot sem ji, a enostavno po letih in letih nastopanja v javnosti nisem bil pripravljen na to. Še naprej želim biti v atletiki in ostati na tem področju.
Vrhunec kariere je bilo leto 2018 in Peking, kjer je postal olimpijski prvak.
Pravijo, da zlata olimpijska medalja odpira vsa vrata. Ste te besede prepoznali tudi v svoji zgodbi?
Vrata so odprta, a je vprašanje, ali želiš čeznje vstopiti. Kot sem rekel, je moja želja predvsem delo v atletiki, na terenu. Tam pa neke podpore, tudi če imaš zlato olimpijsko medaljo, ni. Če bi želel v gospodarstvo ali politiko, verjamem, da me čakajo odprta vrata, a me to ne zanima. Če bi me, bi bilo verjetno bolje zame, ampak moja ljubezen je atletika. V njej bom vztrajal, dokler bo šlo.
Spomine na svoje največje uspehe še kdaj obujate?
Namensko ne, a pridejo tudi take priložnosti. Ko pridejo kakšni obiski v hostel, denimo, me ljudje sprašujejo, kako je bilo in jim pokažem medalje. Lepo je, ko vidiš, da te ljudje cenijo. Da je ta zgodba, ki si jo pisal in se ti je takrat zdela samoumevna, vse prej kot to in je za njo stalo veliko dela, talenta …
Medalje hrani na gradu
Tako je našemu fotografu poziral pred znamenitimi brandenburškimi vrati z zlato medaljo s svetovnega prvenstva leta 2009 v Berlinu.
Zlato z olimpijskih iger v Pekingu 2008. Srebro z iger, ki so bile štiri leta pozneje v Londonu. Zlato s svetovnega prvenstva v Berlinu 2009, srebro iz Osake 2007 in bron iz Daeguja 2011. Najpomembnejše medalje z največjih tekmovanj 40-letni slovenski rekorder v metu kladiva (82,58 metra iz leta 2009) in številna priznanja, ki jih je osvojil, danes hrani na gradu Rajhenburg v Brestanici."Prepričan sem, da sem svoje lovorike zaupal v prave roke. Brestanici in gradu Rajhenburg bodo dale dodaten sijaj. Z ženo sva se odločila, da bova odslej živela v Brestanici, kjer sem preživel otroštvo. Celotno športno kariero sem bival v Brežicah, kjer sem preživel dve sijajni desetletji, a v Brestanico se je zelo lepo vrniti," je povedal leta 2015 ob odprtju razstave, ki si jo lahko v Brestanici ogledate še danes.
21