Torek, 26. 2. 2013, 21.27
8 let, 10 mesecev
Šest atletskih kraljic osvojilo sedem slovenskih medalj
Slovenija je kot samostojna država na dvoranskem evropskem prvenstvu prvič nastopila v italijanski Genovi leta 1992 in ni veliko manjkalo, da bi se domov vrnila z medaljo. Britta Bilač je namreč prvenstvo končala tik pod stopničkami na četrtem mestu (191 cm). Odlična skakalka v višino se je udeležila tudi naslednjega EP v Parizu dve leti pozneje in zasedla sedmo mesto, njen dosežek iz Genove pa je ponovila Brigita Bukovec, ki je bila četrta v teku na 60 m z ovirami (7,94). Do medalje so ji zmanjkale tri stotinke sekunde.
Leta 1996 je prvenstvo gostil švedski Stockholm. Slovenski predstavniki so nanizali številne odlične nastope, domov pa se vrnili z dvema medaljama. Slednji sta si okoli vratu nadeli Bukovčeva za drugo mesto in minimalnim zaostankom (stotinka sekunde) za zmagovalko v teku čez ovire (7,90) ter žal pokojna Jerneja Perc, ki je bila tretja v teku na 60 metrov (7,28). V isti disciplini je Alenka Bikar končala na petem mestu (7,32), v teku na 200 metrov pa je bila četrta (23,68). Prvič so se izkazali tudi fantje, saj je Gregor Cankar v izjemno izenačenem finalnem obračunu skoka v daljino prav tako končal na četrtem mestu (801 cm).
V španski Valencii leta 1998 ni bilo večjega uspeha, slednji pa je prišel že čez dve leti v belgijskem Gentu. V teku na 200 metrov je Bikarjeva osvojila srebrno medaljo, s časom 23,16 pa je zaostala le za Francozinjo Muriel Hurtis. V najkrajši disciplini je bila Bikarjeva peta. Svoj pohod proti evropskem vrhu je s četrtim mestom na 800 metrov (2:02,10) nakazala Jolanda Čeplak (sedaj poročena Batagelj, op. p), v skoku v daljino pa je bil Cankar peti (794 cm).
Jolandi zlato in svetovni rekord
Evropsko dvoransko prvenstvo na Dunaju leta 2002 se je v zgodovino slovenske atletike zapisalo z zlatimi črkami. Kdo se ne bi spominjal izjemnega teka na 800 metrov, ko sta se do zadnjega metra z ramo ob rami borili slovenska junakinja "Joli" in domačinka Stephanie Graf, v čast katere so organizatorji že vnaprej pripravili slavje. A do njega ni prišlo. Slovenka je bila hitrejša za tri stotinke sekunde, merilne naprave pa so se ustavile pri času 1:55,82, kar je še danes svetovni dvoranski rekord.
Prvenstvo v Madridu leta 2005 je bilo za slovensko reprezentanco eno najslabših do zdaj, saj se nihče od nastopajočih ni prebil v finale. Zadovoljiti se je bilo potrebno s tremi devetimi mesti. V Birminghamu leta 2007 je za slovensko slavje še enkrat poskrbela Čeplakova. V svoji paradni disciplini je osvojila bron, dobre nastope pa je nanizala tudi večina ostalih slovenskih tekmovalcev.
V Torinu dve medalji, v Parizu brez
Leta 2009 je prvenstvo potekalo v Torinu, slovenska reprezentanca pa je v Italiji nastopila odlično. Sedemčlanska ekipa je priborila štiri finala, Sonja Roman in Marija Šestak pa sta se okitili z medaljama. Romanova je bila bronasta v teku na 1500 metrov (4:11,42), Šestakova pa srebrna v troskoku (14,60 m). Nina Kolarič je v skoku v daljino končala na nehvaležnem četrtem mestu (662 cm), potem ko je v kvalifikacijah izboljšala slovenski rekord (667 cm), šesta pa je bila v troskoku še Snežana Rodić (13,87 m).
Slednja je bila edina finalistka na predzadnjem prvenstvu v Parizu. Njen najdaljši troskok je bil dolg 13,87 metra, kar ni vrhunski rezultat, a je vseeno zadoščal za nehvaležno četrto mesto.
Na zadnje prvenstvo v Göteborg je slovenska reprezentanca odšla z delno pomlajeno ekipo, ki ni navdušila. Slovenija je ostala brez finalnega nastopa.