SiolNET. Sportal Atletika
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Kako sta vrstnici Sloveniji prinesli zadnji dvoranski medalji

4

termometer

Pred nami je evropsko dvoransko prvenstvo v atletiki, zato smo tokrat v preteklost skočili v leto 2009, v Torino, kjer je Slovenija dobila zadnji dve dvoranski medalji, in sicer kar dve.

Slovenija je v Torino – tridnevno tekmovanje, na katerem je nastopalo kar nekaj asov svetovne atletike, med drugim tudi poznejši olimpijski in svetovni prvak v tekih na 5.000 in 10.000 metrov Britanec Mo Farah, je bilo v športni dvorani Oval Lingotto – poslala štiri atletinje in tri atlete. Tam bi morala biti še skakalka ob palici Tina Šutej, tudi ona je namreč izpolnila normo, a je nastop zaradi študija v ZDA odpovedala.

"Želimo si medalje in finala, kar je zelo realen cilj glede na formo naših nastopajočih in na seznam tekmovalcev in tekmovalk, ki so prijavljeni. Verjamem, da bomo cilje izpolnili," je pred potjo v Torino, na več kot 600 kilometrov dolgo pot se je reprezentanca odpravila v ne preveč udobnem avtobusu, sporočil takratni predsednik Atletske zveze Slovenije Peter Kukovica. Kar se je pozneje dogajalo v dvorani v Torinu – mimogrede, prav tisti konec tedna je bil tam v ospredju veliki mestni nogometni derbi med Torinom in Juventusom ‒ je le potrdilo, da visoke želje niso bile kar tako.

Zelo vesela, a hkrati razočarana

Ne ene, Slovenci smo se veselili kar dveh medalj. Prvo je prinesla Sonja Roman, pa čeprav se prvenstvo zanjo ni začelo najbolje. V četrtek, dan pred začetkom tekmovanj so ji spanec skrajšali predstavniki doping kontrole in jo navsezgodaj vrgli iz postelje. Takrat 29-letne tekmovalke to očitno ni zmotilo. Romanova, ki je bila že pred prvenstvom med kandidatkami za najvišja mesta v teku na 1.500 metrov, je svoje delo v kvalifikacijah opravila brezhibno. Po poku štartne pištole se je umestila na čelo kolone in tam ostala vse do konca, ko je eno izmed tekmovalk pustila predse, a to še zdaleč ni bilo usodno. S časom 4:11,75 je dosegla četrti najboljši čas kvalifikacij.

"Tekla sem tako, kot sem si želela. Od začetka do konca sem vedela, da bom v finalu. Sem res v odlični formi, zato ni bilo niti najmanjših težav," je samozavestno sporočila tekmovalka, ki je v Torinu pozornost vzbujala tudi z živordečo pričesko, in dala vedeti, da si lahko od nje dan pozneje, že v soboto je bil na sporedu veliki finale, obetamo veliko.

Vmes se je že sprijaznila

Tam je nastopila odločno in se na začetku razvrstila na drugo mesto, po 400 metrih počasnega tempa prišla celo na čelo finalistk in pospešila tempo, ki je bil pred tem zelo počasen. Po 800 metrih je padla na četrto mesto, bila vmes šesta, v zadnji krog pa je prišla kot peta. Ko se je že zdelo, da bo ostala brez tako želene medalje, je z najboljšim koncem teka v življenju prišla do tretjega mesta in brona. Svoje prve in tudi edine medalje na velikih tekmovanjih. Čas 4:11,42, ki ga je odtekla, je bil povsem nepomemben.

"Vmes sem se že sprijaznila s četrtim mestom, a potem dobila dodatno moč in v zadnjih metrih prišla do brona. Vesela sem, da mi je končno uspelo to, česar si želim že nekaj časa. Končno je bil poplačan ves trud, ki sem ga vložila v atletiko," je po velikem uspehu zbranim novinarjem s solzami v očeh povedala Romanova. "Moram pa reči, da sem kar razočarana. Sploh nimam občutka, da sem prišla do velikega uspeha. Predstavljala sem si, da bo drugače. Verjetno bo vse skupaj še prišlo za mano," je razlagala. "Nič, malce bomo nazdravili, kaj več pa ne. Počakali bomo na nedeljo in novo medaljo, ki jo seveda vsi skupaj pričakujemo od Marije Šestak v troskoku, potem se obeta velika veselica," je dodala in napovedala, kar se je potem tudi zgodilo.

Že v kvalifikacijah je bilo jasno, da bo medalja

Marija Šestak, ki je leto pred tem osvojila bron v troskoku na svetovnem dvoranskem prvenstvu v Valencii in v najboljšem finalu v zgodovini olimpijskih prvenstev v Pekingu skočila kar 15,03 metra, je bila mednarodno veliko bolj uveljavljena tekmovalka in seveda med favoritkami za medalje. V petkovih kvalifikacijah je že v prvem poskusu z lahkoto preskočila kvalifikacijsko normo (14,15) in pristala pri 14,52 metra, kar je bil najboljši rezultat kvalifikacij. Ob njej se je v finale uvrstila še ena Slovenka, osmi rezultat kvalifikacij (14,06) je dosegla Snežana Rodić.

V nedeljskem finalu je Šestakova nadaljevala odlične skoke in se ob koncu veselila velikega uspeha. Že po prvem skoku, dolg je bil 14,46 metra, je skočila na drugo mesto, ki ga ni izpustila vse do konca. Za zlato je bila kljub 14,60 v peti seriji, kar je bil njen najboljši rezultat sezone, žal prekratka, a tudi srebro je bilo dovolj, da se je nastopa zelo razveselila. Tudi zato, ker je imela pred prvenstvom veliko težav z bolečinami v hrbtu, čutila jih je tudi v Torinu.

"Izšlo se je super. Pred prvenstvom sem dejala, da bom zadovoljna, če osvojim medaljo. Zdaj mi je uspelo in cilj je izpolnjen. Glede na vse težave, ki sem jih imela, sem lahko vesela, da sem sploh tekmovala, kaj šele da sem osvojila medaljo na evropskem prvenstvu," je bila navdušena takrat 29-letna atletinja, ki se je razveselila tudi solidnega finalnega nastopa velike prijateljice Rodićeve, ta je bila z rezultatom 13,87 šesta in je dopolnila slovenski uspeh.

Eden izmed najbolj uspešnih, če ne celo najuspešnejši

Sploh je bil torinski nastop eden izmed najbolj uspešnih, če ne celo najboljši od vseh na dvoranskih atletskih tekmovanjih. Ne le, da je Slovenija prišla do šeste in sedme medalje na tem tekmovanju, poskrbela je za še nekaj zelo dobrih rezultatov.

Predvsem Nina Kolarič je bila tista, ki je navdušila. V skoku v daljino je bila takrat 22-letna tekmovalka četrta in je napovedala, da bi lahko v prihodnosti krojila evropski vrh, kar se pozneje žal nikoli ni zgodilo.

Rodićeva je prav tako izpolnila cilj, za njim so nekoliko zaostali Miran Vodovnik, ki je izpadel v kvalifikacijah meta krogle, Matic Osovnikar, ki se ni prebil v iz prvega kroga v šprintu na 60 metrov, medtem ko je bil zgodnji izpad Ceneta Šubica v teku na 1.500 metrov povsem pričakovan.

Če bo vsaj približno, bo dobro

Vsekakor odličen nastop Slovenije, podobno uspešnega pozneje nismo več videli. Tudi letos ga, pa čeprav bo reprezentanca veliko bolj številčna, skoraj zagotovo ne bomo. Če se bo dosežkom izpred šestih let vsaj približala, bomo lahko zelo, zelo zadovoljni.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin