Farah in Kipchoge kraljevala na dolgih razdaljah, trije Slovenci z normo za Rio

Teki na dolge proge so že desetletja v domeni afriških tekačev. Najboljši Evropejci jim težko pridejo blizu, tudi slovenski tekači pa so najboljšim na svetu žal nekonkurenčni. A nekaj svetlih točk je bilo, najmanj trije tekači pa bodo slovenske barve zastopali na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru.

Ena najbolj obetavnih slovenskih atletinj Maruša Mišmaš je kljub poškodbi, s katero se je borila v glavnem delu sezone, znova dokazala, da sodi med najboljše tekačice svoje generacije. Njen nov državni rekord, ki ga je odtekla že maja, je 33. rezultat sezone na svetu, a če si ne bi prav v tem nastopu poškodovala gležnja, bi bila bržkone še precej višje. Dobro je nastopila tudi na svetovnem prvenstvu in evropskem prvenstvu v krosu, večkrat pa je dokazala, da je najboljša na Balkanu.

Do norme za olimpijske igre sta pritekla tudi maratonca Tone Kosmač in Daneja Grandovec, prav v najdaljši olimpijski tekaški disciplini pa bi se jima med potniki lahko pridružil še kdo. V ostalih tekih na dolge proge so norme večinoma boljše od slovenskih rekordov in trenutno na vidiku ni tekačev, ki bi bili temu kos.

Farah ostaja kralj atletske steze, Kipchoge maratonec leta

Čeprav ne podira svetovnih rekordov in sezon ne končuje vedno na vrhu svetovnih lestvic, je Mo Farah z dvojno krono na svetovnem prvenstvu v Pekingu znova dokazal, da je najboljši tekač na 5.000 in 10.000 metrov zadnjega obdobja. Ko je najpomembnejše, je vedno najhitrejši. Ljubitelji atletike od njega pogrešamo le napoved in nato lov na kakšnega od svetovnih rekordov, ki jih v omenjenih disciplinah za zdaj še suvereno drži Etiopijec Kenenisa Bekele.

Tek na 3.000 metrov z ovirami še naprej ostaja kenijska disciplina. Svetovno prvenstvo je bilo praktično kenijsko prvenstvo, saj so tekači iz te afriške države prvič v zgodovini osvojili prva štiri mesta. Na lestvici sezone je med prvo deveterico le en nekenijski tekač. A Američan Evan Jager bi bil lahko povsem na vrhu, če ne bi na mitingu diamantne lige v Parizu padel na zadnji oviri (a href="https://www.youtube.com/watch?v=mXsLh2OYXCc">video).

Najboljši maratonski rezultat sezone je bil še osmič v zadnjem desetletju postavljen v Berlinu, kjer pa ni padel svetovni rekord kot v zadnjih dveh sezonah. Maratonec leta je zagotovo Kenijec Eliud Kipchoge. Berlinski zmagi – kljub težavi z vložki njegovih copat – je dodal še zmago v Londonu, kjer je letos potekal maraton z najmočnejšo konkurenco do zdaj.

Ženski etiopski duet navduševal v teku na 5.000 metrov

V ženski konkurenci gre izpostaviti predvsem tek na 5.000 metrov, kjer sta blesteli Etiopijki Almaz Ayana in Genzebe Dibaba, ki sta se zavihteli na tretje in četrto mesto lestvice vseh časov. Etiopijke so zavzele vse tri zmagovalne stopničke v tej disciplini tudi v Pekingu, na najvišjo pa se je povzpela Ayana.

Tekov na 10.000 metrov je bilo podobno kot pri moških na sporedu zelo malo, na svetovnem prvenstvu pa je v počasnem in taktičnem teku slavila Kenijka Vivian Cheruiyot, ki je tako ubranila naslov iz Moskve. Tudi v teku na 3.000 metrov z zaprekami je v Ptičjem gnezdu zmaga odšla v Kenijo, bron Nemke Gese-Felicitas Krause pa je lahko dokaz, da se da kosati z afriškimi tekačicami, in dodaten motiv za našo mlado Mišmaševo.