Četrtek, 25. 8. 2011, 20.20
8 let, 7 mesecev
Ameriška lepotica je v Moskvi ostala brez medalj, je letos spet čas za trojno krono?
Lepa temnopolta Američanka Allyson Felix je v atletiko sledila bratu Wesu, ki je bil odličen šprinter. Že pri 17 letih je kot srednješolka na mitingu v New Mexicu na 200 metrov tekla 22,11, kar bi bil celo svetovni mladinski rekord, a ga niso priznali, ker na štadionu ni bilo kontrole dopinga. Leto pred tem je na mladinskem SP zasedla peto mesto, že prej pa je postala mladinska svetovna prvakinja do 17 let. A ne na 200, pač pa na 100 metrov. Prvič je na velikem tekmovanju nastopila leta 2003, ko je na dvoranskem SP v Birminghamu na 200 metrov obstala v polfinalu. Istega leta je nastopila tudi na SP v Parizu na prostem in obstala v četrtfinalu. Že leto pozneje se je prebila v sam svetovni vrh in na olimpijskih igrah v Atenah zasedla drugo mesto.
Na SP leta 2005 je začela svoj pohod na svetovne naslove. S časom 22,16 je prišla do zlata, dve leti pozneje pa na SP v Osaki s časom 21,81 brez težav osvojila še drugi zaporedni naslov svetovne prvakinje. Leta 2008 je bila na olimpijskih igrah v Pekingu seveda prva favoritinja za naslov, a je bila Jamajčanka Veronica Campbell Brown z odličnim časom 21,74 premočna. S časom 21,93 se je morala zadovoljiti z novo srebrno medaljo z OI. Zato pa je brez težav še tretji zaporedni naslov svetovne prvakinje osvojila na zadnjem SP pred dvema letoma v Berlinu. V Nemčiji se je Jamajčanki Campbell-Brownovi maščevala za poraz iz Pekinga in s časom 22,02 premočno zmagala.
Na SP v Daeguju se je odločila, da bo poleg discipline, v kateri je najboljša – šprintu na 200 metrov -, tekla tudi na enkrat daljši razdalji. In bila odlična. Osvojila je srebro, medtem ko je bila na krajši razdalji zgolj bronasta.
Na zadnjem prvenstvu v Moskvi leta 2013 se je poškodovala v finalu teka na 200 metrov in ostala brez medalj.
Na olimpijskih igrah v Londonu je tekla v štirih disciplinah. Na 100 in 200 metrov, sodelovala pa tudi v obeh štafetah.
Na najkrajši razdalji je bila kljub osebnemu rekordu 10,89 peta in ostala brez stopničk, zato pa je bila brezhibna pri vseh ostalih treh, osvojila tri zlate medalje in postala prva Američanka po legendarni Florence Griffith-Joyner iz leta 1998, ki je na enih OI osvojila tri zlate kolajne. Zato ne čudi, da je bila Američanka ob koncu leta s strani IAAF prvič v karieri izbrana za najboljšo atletinjo leta. Povsem zasluženo.
Tudi sicer se lahko danes 29-letna atletinja pohvali s kopico medalj z največjih tekmovanj z ameriškimi štafetami. Tri zlate ima z OI – poleg londonskih še iz Pekinga s štafeto 4x400 metrov -, kar pet zlatih pa s SP. Na 4x100 je bila zlata v Daeguju 2011 in v Osaki 2007, na 4x400 pa na zadnjih treh SP. Kar dvanajst zlatih, če upoštevamo še zlato z dvoranskega SP leta 2010, tri srebrne in bronasto medaljo ima z največjih tekmovanj. Skupaj torej 16 medalj, kar jo zagotovo že zdaj uvršča med legende šprinta.