SiolNET. Slavni
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Intervju: Sašo Hribar, 2. del

"To je bil za Slovenijo tak šok, da ljudje niso mogli verjeti" #intervju

10

termometer

Sašo Hribar
Foto: Ana Kovač

Sašo Hribar je v intervjuju razkril zaodrje radia Ga Ga, odprto povedal svoje mnenje o delovanju RTV, napovedal ponovno kandidaturo za programski svet in razkril načrte za prihajajoče projekte. Zdi se, da je poln energije in novih idej. Ve, da je na pravi poti, ko se je "imel kul in dan ni šel v tri p*** materine".

Ko ste me vprašali, ali poslušam Radio Ga Ga, in sem pritrdila, ste se mi zdeli kar presenečeni. Je večina poslušalcev starejših ali zakaj takšno presenečenje?
Zaradi tega, ker Radio Ga Ga ni neka forma, ki bi prepričala ljudi, sploh mlado generacijo. Ni nekih vulgarizmov, ni na prvo žogo. To, kar je naredila Angela Likovič, ko je prišla s potico, to je na prvo žogo, ampak iz tega je naredila več, kot lahko mi delamo vse leto.

Kakovost izražanja, logika razumevanja, logika absurda, ki jo daješ v oddajo, je bistveno manj vredna kot tisti prvi instantni udarec, ki ga poslušalec dobi.

Vabljeni tudi k branju prvega dela intervjuja: "Ker sem govoril proti režimu, sem moral na policijo" #intervju

Kaj pa poslušanost? Je statistično gledano bolj poslušan kot včasih?
Ah, kje pa. Veliko manj. Včasih nas je poslušalo gotovo okoli pol milijona ljudi, še več. Pač ni bilo konkurence. V devetdesetih letih, ko sem začel, je bil to šok za Slovenijo. Recimo, pojavil se je lik Angele in takoj so začeli zvoniti telefoni, kako lahko čistilka govori, vodi program?! Da, zakaj pa ne. In ljudje sploh niso dojeli.

Ali se danes kdo kaj trudi za to, da bi bilo več mladih poslušalcev?
Ja, jaz sem naredil veliko. Recimo v ekipo z Emilom Filipčičem je prišel Jure Mastnak, 18-letni fantek ... Zdaj sem pripeljal še mlajšo generacijo, recimo Tilna Artača.

On je gonilna sila naše oddaje. Vsi smo enakopravni, ampak on je med mladimi prepoznaven. K nam pride veliko mladih, ogromno jih pride poslušat, ogromno jih pride tudi poskusit. Vsakemu damo možnost, kdorkoli pride, lahko gre takoj pred mikrofon.

Trenutno je v ekipi šest članov. To je veliko idej. Kako nastaja program? Se skupaj pogovorite?
Za program sem zadolžen jaz in čez teden spremljam, nalagam, potem pa grem na pohod in takrat snemam na telefon. Dobim idejo ali pa nekaj zagledam in to takoj posnamem, ampak vse to delam med pohodom.

Nikoli nisem za mizo, redkokdaj kaj delam tako, ker nisi prekrvavljen. To je stara šola. Aparati delujejo bolje, če so priključeni. In potem prehodim kakšnih 20 kilometrov, napišem, naredim nekaj tem, fantom pa povem samo osnove. Opazil sem že, da je, če jim povem preveč, zadeva že napol režirana in izgublja pristnost. Raje naredim oddajo slabše kakovosti, ampak da je bolj pristna. Povem jim samo osnovno dispozicijo.

Torej je pravzaprav skoraj vse improvizacija?
Tako kot Windowsi na programu, samo ogrodje je narejeno. Jaz jim povem temo in dispozicijo. "Ti boš to naredil, izključimo to in to, suspenz je tak, tole si zapiši ..." Tako imajo za vsako temo kakšnih deset točk in nič več. Če so zadeve zahtevnejše, jih pokličem en dan prej. Če je bolj preprosto, temo dobijo isti dan.

Tilen pa na primer pride, ravno ko se začne avizo. Jaz rečem: "Tilen, zdaj boš Pahor, zdaj boš to naredil, tole, tole, tole, Angela bo naredila tole, Serpentinšek ima akcijo, tole, tole, konec." In oddaja teče naprej. To je bistveno bolje, kot pa če mu razlagam, ga popravljam.

Sašo Hribar Foto: Ana Kovač

Kaj pa glasovi? Vsi imitatorji so res dobri. Zadnjič sem poslušala Žižka in če oddaje ne bi gledala, ne bi vedela, da v studiu v resnici ni bil on.
Fenomenalni so, ja.

Tudi ženske glasove fenomenalno oponašate, vsi v ekipi. Nekajkrat ste sicer sodelovali tudi z imitatorko, ki zelo dobro oponaša Tino Maze, a trenutno ste v studiu sami fantje.
To je bila Ana Tavčar, ki dela na televiziji. Izjemna je, ampak se je odločila, da ne bo sodelovala z nami. Z nami je začela tudi Jasna Kuljaj. Ona je prva začela s Heleno Blagne, pa nas je pustila in šla v svoje vode.

Vsakogar potem odnese v kakšno samostojno kariero. Mi smo ekipa Radio Ga Ga in zanimivo je, da te to hitro utrdi. Če pride nov lik, nek nov obraz, je hitro zelo prepoznaven, potem pa si vsak misli: "Aha, bom začel svojo kariero." Enim uspe, drugim ne. Jaz vsem želim, da jim uspe. Z vsemi imamo dobre odnose.

Ali pri imitaciji v studiu uporabljate tudi kakšne programe za spreminjanje glasu?
Ne, ničesar.

Čisto nič? Vse je samo imitacija?
Ne, ne. To je talent. To imaš v sebi ali pa tega nimaš.

Če se kdo želi pridružiti ekipi, mora verjetno opraviti kakšen preizkus. Kako prepoznate, da nekdo ima talent?
Ne, jaz se sploh ne oziram na to, ali ima kdo dobre glasovne sposobnosti, meni se sploh ne zdi potrebno, da lik zadene. Zame je pomembneje, da ujame duh človeka, instanco, nekaj, kar me bo pritegnilo.

Na primer Jure Godler, ki je delal Mr. Beana, a mu sploh ni bil podoben. Aleksander Pozvek igra lik Zemljariča v gorenjskem narečju, čeprav je Zemljarič govoril dolenjsko. Ampak je tako prepričljiv, da smo izvirnemu liku dali gorenjsko narečje.

Če deluje, deluje, ne?
Ob tem pa je še ena zadeva, s katero šokiramo, in to je besedna artilerija, ki je čisto "avt". Tu je filozofija. Triminutna filozofska zgodba študenta teologije.

To sem upravičil tako ... Če imaš satirično ali humoristično oddajo, recimo televizijsko oddajo, ki jo prekinjajo s petminutnimi reklamnimi bloki, se ljudje jezijo na bloke. Ampak takšna oddaja je blazno draga.

Trideset sekund reklame stane ne vem koliko tisoč evrov. Se pravi, da se v tistih petih minutah zavrti več denarja kot v vsej oddaji. Jaz pa sem rekel, da bom šel v obratno smer, da bom naredil filozofijo namesto reklam, s čimer popolnoma presekam. Oddaja se začne, on pa začne govoriti o Machiavelliju in šokira. Zdi se mi, da je to fenomenalna pogruntavščina, meni je všeč.

Sašo Hribar Foto: Ana Kovač

Kje pa ima v vsem tem svoje mesto satira?
Satira sama po sebi je sol na rano. Danes je teh ran ogromno, vse, kar se tukaj dogaja, je tako absurdno. Včasih je bila satira, da si odkrival ljudi, ki so imeli nekaj za bregom. Danes pa nihče več nič ne skriva.

"Kaj bi skrival, ne, zakaj bi skrival, pa saj sem 'jack', ne. Malo sem okradel državo." Danes se nobene stvari več ne skriva, ker so zakoni narejeni tako, da marsikaj ni sankcionirano. Sankcioniranje nastopi v satiri, v političnem življenju, zmeraj takrat, ko na eni in drugi politični strani nimaš kritja, takrat si tarča, ker nekoga je treba žrtvovati.

Kako to mislite: žrtvovati?
Vsake toliko časa je treba koga žrtvovati, da se vidi, da se nekaj dela. Si predstavljate, da bi danes na primer polovili mamilarske kartele? V petih minutah z eno raketo zradirajo pol Kolumbije in vse njihove nasade. Potem pa nastane težava.

Veste, koliko je psihiatrov, ki bogate ljudi zdravijo odvisnosti? Oni jih nočejo ozdraviti, želijo si kronične bolnike, da lahko z njimi služijo. Koliko je metadonskih zdravljenj, koliko je farmacevtske industrije, ki od tega živi. Če bi to stvar rešili, ne bi nič naredili.

Kako pa to vpliva na satiro?
V tem času, ko so stvari tako odkrite, satira doživlja razcvet v neki drugi stvari. Ko enkrat vidiš nekoga, ko vidiš, kakšen je, njegovih slabih lastnosti ne odkrivaš več, ampak ga jemlješ z empatijo in ljubeznijo.

Povedal bom drugače. Greš v živalski vrt, zagledaš opico in se ti zdi zelo primitivna. Ker si satirik, bi rad napisal: "Ne bom ti v obraz povedal, opica, da si primitivna, da mi ne boš zamerila, ampak tako po strani ti bom pa le povedal, da si navadna krava. Vse živo ti bom povedal."

O opici se izražaš satirično, ji prideš blizu in ona ti vrže v glavo bananin olupek, ti pa čisto ponoriš. Na koncu ugotoviš, da je to afna, simpatičen šimpanz, ki je ravno meni vrgel banano. "To je kul, še enkrat grem, me zanima, ali mi jo bo spet."

Bi rekli, da je danes zaradi tega satiro delati težje ali lažje?
Satira je mrtva. Satira je popolnoma mrtva, nima več popolnoma nobenega vpliva, ker jih ne moreš preseči v tistem, kar oni počnejo. Napetost je razlika dveh potencialov – elektrotehnika. Imaš fazo in ničlo, večja ko je napetost, večji tok žene. Če politik dela satiro sam po sebi, jaz s satiro nimam nobene napetosti. Oba imava isti potencial.

Če pa jaz ugotovim, da je nekdo iz političnega življenja na zelo negativni strani, mu jaz naredim pozitivno stran. In naredim velik napetostni razmah in poganjam velik tok. Jaz te ljudi delam boljše, kot so. Delam jim uslugo, imam jih rad. Z njimi se pogovarjam na neki drugi ravni – simpatični ravni.

To je zdaj nova paradigma, ki smo jo naredili na Radiu Ga Ga. Sicer včasih stiskamo zobe, ko govorimo o nekom, ki bi ga najraje oklofutali pa še kaj več, mi pa o njem govorimo lepo.

Sašo Hribar Foto: Ana Kovač

Da, ampak vseeno se ve, da je to svojevrsten sarkazem. Saj ljudje to razumejo.
Ni nujno. Sarkazem je bil na Radiu Ga Ga ali pa kje drugje prisoten v srednji fazi mojega življenja. Ko sem začel oddajo, so bili politični liki izvzeti. Bila sta Fazan in Gušter, ker sem ju lahko glasovno imitiral. Z Emilom Filipčičem, pisateljem, ki je napisal Butnskalo, sva imela fiktivne like. Hotela sva ustvariti državo v državi. Hotela sva imeti svoje ljudi.

In potem se je zgodilo, da sva imela dvoboj egov med oddajo in je Emil v eni oddaji vse like pobil. Jaz takrat še nisem bil iznajdljiv, da bi jih oživel od mrtvih in bi živeli naprej, ampak sem doma jokal,češ, kaj naj zdaj. Tako so počasi rasli politični liki, ki so bili politični samo zaradi tega, ker je bilo ime prepoznavno in se je lažje povezalo s kom.

Se spomnite kakšnega primera?
Staneta Dolanca, ki je bil nekakšen bavbav tistega režima, smo prikazali kot gobarja, ki lovi kače. Čisto absurden položaj. In Stane Dolanc me je nekoč poklical, dobila sva se in je rekel tako (oponaša, op. p.): "Kaj sem vam naredil?" On je bil pred tem strah in trepet, potem pa, ko se je pojavil v Planici, so vsi začeli: "Kaj je Dolanc, a si kaj kač videl?" S tem smo ga naredili simpatičnega, vse like smo naredili simpatične.

Potem te začnejo ljudje obtoževati, da nekoga forsiraš, da imaš povezavo z levico, drugi te obtožujejo nečesa drugega in postaneš zloben, postaneš satirik. Takrat jih sarkastično režeš. In rezal sem jih do nezavesti.

In kaj je posledica tega, da ljudi režeš?
Posledica je, da lahko rečeš: "Ah, hvala bogu, da imam jaz to priložnost, da sem to naredil. Drugi tega ne morejo, drugi to tiščijo to v sebi. Jaz pa imam možnost, da to naredim." Po drugi strani pa ugotoviš, da nisi nič rešil, da človek dejanj, kot si, moraš začeti, nadaljevati in rešiti.

Priti moraš k nekomu in reči: "Glej, oprosti, Jože, na živce mi greš, ker si zloben." In ga usekaš na gobec. In ga pljuneš. In rečeš, da boš nosil posledice. Torej satira v končni fazi, ko prideš do tistega udejanjanja, nima nobenega smisla več, če ti stvari ne spreminjaš.

Satirik se počuti nemočnega, če stvari ne spreminja. Danes imaš na primer nekatere politične medije, ki pljuvajo, pljuvajo, pljuvajo, spremenijo pa nič. Kaj ti pomaga pet tisoč preiskovalnih komisij, ki so pravzaprav satira, spremenijo pa nič. Zato sem se odločil vrniti v fazo, ko smo začeli. Spet delamo z neko pozitivno energijo, z oddaje gremo nasmejani in dobre volje, ne pa da rečemo: "P***, sem ji dokazal, jebemti." A imaš v sebi zelo negativno tendenco.

Sašo Hribar Foto: Ana Kovač

Kje je meja med satiro in žaljivostjo? Ste bili kdaj namenoma žaljivi?
Žaljivost je zelo subjektivna zadeva. Žaljivo je lahko vse, celo to, da sem na primer zdaj, ko sem v zanosu tega, kar govoriva, na glas govoril, in me lahko tožite za mobing. Rečete lahko: "Tu smo imeli intervju, Hribar pa je vpil."

Nekateri ljudje imajo prag tolerance žaljivosti drugačen kot drugi. Če jaz kot satirik nekaj rečem, je malo večja verjetnost, da me ne bodo obravnavali na sodišču, kot če bi to rekel nekdo drug, ki bi bil nepreviden in bi v navalu jeze rekel še kaj, koga počil in ustrelil.

Kaj pa primer Turboanusa?
Zdaj je to na ustavnem sodišču, ki me je rehabilitiralo, to je bilo v Bruslju. Za to se je zavzel sam Čeferin, tudi ustavni pravnik Ribičič. Oni namreč niso upoštevali dejstva – Turboanus.

Anus je slaba beseda, natanko se ve, za kaj gre, ampak ker niso pogledali posnetka, ko sem v oddaji Hri-bar govoril, da gre za nekoga, ki širi turbo kulturo ... Govoril sem o nekom in mu dal ime Anonimus. Bilo je Turboanonimus, skrajšano Turboanus. Seveda se sliši veliko bolje.

A sem hotel, da se sliši grdo. Šlo je za to, da so bili takrat politični pritiski, jaz pa sem na to, da se dogaja nekaj, kar ni v skladu z doktrino naše hiše, svobodo izražanja, demokracijo, lahko opozoril le s takšno uprizoritvijo. In seveda tega na sodišču niso upoštevali.

Kako pa so na vas vplivale kritike? Vas je to še bolj gnalo?
Ne, ni. Ko je neki časopis o meni napisal neresnico, pa sem rekel: "No, da vidimo, kako bo." Vložil sem tožbo na sodišče in jo dobil. Tako da sem tisti denar, ki sem ga izgubil, dobil tudi nazaj. Težava je v tem, da bi, če bi zdaj imel še eno tako zadevo, raje plačal, kot pa se vlačil po sodišču.

Če se kot ustvarjalec, umetnik ali pa kreativec pojavljaš v črni kroniki, se to čez čas manifestira in ne gre več za to, kaj je res in kaj ni, ampak si na tisti strani, kjer so vsi kriminalci. Ti pa nočeš biti tam, biti hočeš na nekih drugih platformah.

Sašo Hribar Foto: Ana Kovač

Kako pa se je takrat odzvala RTV?
RTV je lokalska hlapčevska organizacija, ki v takem odnosu ne ščiti svojih ljudi. Oni so se od tega oddaljili, to zmeraj storijo. RTV je institucija, ki se oddalji od vsakršnih kritičnih situacij in seveda tudi od ljudi, ki za to hišo nekaj pomenijo. Oni tega ne priznavajo, a za svoje ljudi ne skrbijo.

Prepuščen si sam sebi. Edino, kar ti stoji ob strani, sta mikrofon in kamera. Pa še kamera te včasih nima rada, mikrofon te vsaj ima.

Na RTV ste bili nekaj časa v programskem svetu?
In zdaj bom šel najbrž nazaj, spet kandidiram, čeprav sem odstopil. Odstopil sem, ker sem pokazal na nepravilnosti. Ta institucija deluje tako kot vse institucije v Sloveniji, kamor denar prihaja vsak mesec ne glede na rezultate dela.

Če naredim dobro oddajo, bom ravno tako dobil plačo, kot če naredim slabo oddajo. Potem ugotovim, da če naredim oddajo, bo to nekdo komentiral, od tega bo na primer polovica komentarjev slabih, to pa ni dobro. Bo sicer poslušana, ampak jo bodo komentirali.

Če pa oddaje ne naredim, sploh vedeli ne boste, da je nisem naredil. In imam mir. Jaz pravzaprav dobivam plačo, pa še mir imam. Lahko pa na primer naredim tako, da imam neko skupino, dobim denar za politično satiro in se odločim, da bom delal samo enkrat na mesec.

Ravno tako bom dobil plačo, kot če bi delal vsak teden. Ta denar potem privarčujem ali pa ga razdelim na drugačen, umetniški način. Mi imamo denar za oddajo, delamo jo enkrat na mesec. Manj ko delaš, bolj varčuješ.

Kako pa je s prihodnjimi projekti?
Imam 30 novinarskih projektov, za katere ne vem, ali jih bom izpeljal, si jih pa sproti zapisujem. Master ball sem izpeljal, pa sem ga pozabil ... Zdajle sem se spomnil. Naredil sem novo športno igro.

Ja?
Odlična zadeva. Vsi se sprašujejo, kdo je boljši – Messi ali Ronaldo. Je tako? Nogometa pa se ena na ena ne igra. In potem ugotovim, da se tudi odbojke ne igra ena na ena, prav tako ne rokometa. Košarka pa obstaja, ampak na en koš.

In sem naredil univerzalno igrišče, univerzalna pravila, vse ... Za športe ena na ena. V zanosu sem pred dvema letoma postavil igrišče sredi Ljubljane, plačal vso postavitev in pripeljal tribune, najboljšo ekipo – a ni bilo niti enega novinarja niti enega gledalca.

Poglejte si, tri minute časa vam bo vzelo. Lahko tu dobite internet?

(Hribar nam je z navdušenjem pokazal posnetek svoje inovacije, op. p.)

Sašo Hribar Foto: Ana Kovač

Nameravate projekt nadaljevati?
Ja, zdaj bom začel. Danes zjutraj sem se spomnil, da bom zadevo nadaljeval.

In kakšno bo nadaljevanje? Kaj je naslednji korak?
Ne vem, ker se ne spoznam na trženje, jaz sem ustvarjalec. Ne obvladam komunikacije, trženja in tako naprej. Jaz znam idejo izpeljati in razviti, potem pa potrebujem pomoč … Zdaj se bom pa malo podvizal.

Skratka, tri minute igraš nogomet, tri minute košarko in še odbojko. Zelo zanimiva pravila sem naredil.

Poln novega življenjskega pogona, optimizma in novih projektov je Hribar že malo zamujal na naslednji sestanek. Nasmejani in dobre volje smo se odpravili iz lokala.

Komentarji

7

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • milanček / 02.01.2018. ob 17:37 +4 - 3

    pred nekaj leti sem v razgovoru s hribarjem povprašal, zakaj ni kučan nikdar v programu, imel je cel kup izgovorov, namesto da bi odkrito povedal, da je ta tema prepovedana! Seronja!!!!

    +4 - 3
  • Jes / 02.01.2018. ob 22:12 +2 - 1

    @seeden: Intervjuja sploh prebral nisi. Raje kar nekaj klobasaš. Žalost.

    +2 - 1
  • Nikoniko1 / 03.01.2018. ob 08:23 +1 0

    Saj je baje tudi TOF moral hoditi na policijo. ha, ha, ha,.....

    +1 0
delitve: 63
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin