"Ker sem govoril proti režimu, sem moral na policijo" #intervju

Ker sva bili sogovornici mlajši, še študentki, je hitro postal nostalgičen in je led prebil z vtisi o enem od svojih vzornikov, Tonetu Fornezziju.

Sašo Hribar: Radio Ga Ga je starejši kot ti! To je grozno. Spominjam se, da je bil, ko sem prišel na radio, tu Tone Fornezzi – Tof, če ste slišali, z Muppet šovom. Jaz sem Muppet šov poslušal, ko sem bil star 10, 11 let, in ko sem v živo videl Fornezzija, sem si rekel: a ta človek še živi. Gledal sem ga in se čudil, zdaj pa se verjetno vidve tako počutita kot jaz takrat.

Zanimivo je, da imajo prvi poslušalci Radia Ga Ga že otroke in vnuke! Toliko sem že star?!

Foto: Ana Kovač

Radio Ga Ga neprekinjeno deluje že 27 let. V tem času ste živeli v Celju, Krškem, potem ste se preseli v Grosuplje. Nikoli pa niste živeli v Ljubljani, čeprav ste delali tu. Zakaj je tako?
Ker ne maram Ljubljane. Ljubljana je … Če bi brala kakšno arhaično zgodbo o tistih ubogih pisateljih, ki so pri 20 letih umirali, od Ketteja, Murna in tako naprej, tako sem jaz to doživljal. Bil sem izrazito navezan na ruralno okolje, na svoje domače okolje. Imel sem gozd, nekaj smrek, hiš, nekaj sošolk, ki so mi bile tako všeč, da se jim nisem upal niti približati.

Kakšna pa se vam je zdela takrat Ljubljana?
Ljubljana je bila zame temačna, jaz sem bil namreč vozač. Ko smo mi, Grosupeljčani, hodili v šolo, so bili za nas vozači tisti iz Vaz. In mi smo jih imeli za malo tako, za zaostale. Tam so, ne vem, "krava ima mladega".

In tako sem prišel v neko veliko opevano mesto, v Ljubljano. Ves svet inteligence, drugače govorijo, "žabarsko". Štiri leta gimnazije. Takoj ko sem videl tablo Ljubljana, sem sklonil glavo in v zadnjo klop. Zanimive zgodbe so bile.

Kako zanimive? Kakšna je bila ta dolga pot do Ljubljane?
Vozil sem se s trolejbusom po cesti iz Grosupljega do Lavrice. Škofljica, cesta je bila makadamska, kadilo se je v avtobus, meni je bilo to všeč, ker me je spominjalo na podeželje, na tisto kmečko idilo. Zaprašena cesta, samo še kitaro bi moral imeti na rami in v daljavi bi me morala čakati ena punca, da ji zaigram nekaj pod oknom.

In takoj ko se je začel asfalt, sem padel v drug svet; svet, ki mi ni bil blizu in mi še danes ni. Še danes grem od tam, kjer stanujem – Vrh nad Višnjo Goro, po stranskih cestah, po makadamskih poteh, da se izognem avtocesti, ker mi je nekako grozno … Potem pomislim, stari, saj nimaš več frustracij zaradi Ljubljane, ampak v podzavesti je Ljubljana še vedno kraj, ki ga ne maram. Ki mi je zoprn, ki mi je tuj.

Foto: Ana Kovač

Kaj pa ljudje? Enkrat ste rekli, da ste lahko z ljudmi, samo če ste pijani. Kako je s tem?
To je pa bolj filozofska zadeva, antropološki vidik človeka se nanaša na pet parametrov, ki so zelo zavezujoči in uničujoči. To so slava, moč, denar, oblast in vpliv. Sploh vaša generacija se naslanja samo na to. In tudi za starejšo generacijo, mojo generacijo, je to prioriteta. Se pravi, dehumanizacija človeka.

Vsi politiki in gospodarstveniki so altruisti, vsi imajo empatijo do ljudi, vsi so častni in ugledni. Selfije delajo, samo tisti silikon si kažejo, če tako pomisliš. Čista dehumanizacija. Se pravi, delajo ravno nasprotno od tega, kar so. Slavnejši ko si, višje greš, manj je tistih nižje. Hočeš biti na vrhu ali pa vsaj prepoznaven.

Trezen težko najdeš stik. Ne vem, kaj bi se šel v kak bife pogovarjat. Če kaj spijem, se mi zdi pa zelo dobro pogovarjati o bedastih stvareh. Takoj sem za to, da vpijemo vso noč, ali smo ali nismo. Lahko pride kmet iz Ambrusa in bom vso noč preživel z njim. Dobro se mi bo zdelo. Da bi se šel pa takole ob eni kavi nekam pogovarjat, pa ne gre.

Ali ste bili že, ko ste bili mlajši, tako ... Malo nagajivi? Ko ste na primer delali na bazenu. To je zanimiva anekdota. Meni je bila zelo všeč. Da ste prepričevali ljudi, naj skočijo v tisti bazen, čeprav je bilo to prepovedano. Zakaj? Tak duh človeka?
Jaz sem bil vsa leta tovariš v koloniji na Debelem rtiču in Zambratiji. In prav vsako leto sem bil izključen. Vedno je bila ista zgodba. Mlajši so se zavzeli zame. ''Če gre on, gremo še mi.''

V koloniji je bilo takrat vedno tako, zjutraj neka himna, jaz sem se z otroki usedel in jih vprašal: "A vam ustreza ob sedmih peti himno?" Rekli so: "Ne." Vprašal sem jih: "Ali vam ustreza ob sedmih zjutraj imeti telovadbo?" - "Ne." Pa, ali je logično imeti ob sedmih zjutraj telovadbo, ko si zaspan. "Ne." Je bolje, da še malo podremamo v postelji? "Ja."

In imeli smo peticijo. Sklenili smo, skupina Čušmark smo bili, otroci 4. razreda, da je za naše zdravje veliko bolj koristno, da ob sedmih zjutraj še malo poležimo. Takoj sem moral iti k pedagoškemu vodji.

Bili ste pravi uporniki.
Tam je bila tudi učiteljica, kulturnica. In nas je kaznovala. ''Otroci boste delali kulturni program, ker počnete samo traparije.'' Odgovoril sem ji: ''V redu.'' Otrokom sem rekel, da bomo pripravili kulturni program.

In kakšen je bil ta kulturni program. Zvečer sem rekel, zdaj bomo deklamirali pesmico naše tovarišice z naslovom La la la. Potem so začeli la la la in ves zbor la la la la la. To je trajalo okoli pet minut.

Je bila zadovoljna s programom?
Norela je. Ampak preostali tovariši, kaj naj rečejo, režali so se. Otroci pa niso imeli pojma. Oni so pač to vzeli kot pesem, jaz sem rekel, da je to tovarišica napisala in da bomo to izvajali. Vedno smo bili malo na robu.

Foto: Ana Kovač

Zunaj okvirjev. Kaj pa kot otrok, imate kakšno zgodbo iz otroštva, da ste zaradi te nagajivosti kdaj zašli v težave? Vas je kakšna učiteljica kdaj okregala?
Ne, nisem. Kot otrok sem čutil zelo veliko pripadnost do svojega razreda v osnovni šoli. Rad sem imel šolo, rad sem imel hišnika, rad sem imel vse učitelje, rad sem imel telovadnico, vonj telovadnice, rad sem imel koš na igrišču, ki sem ga občudoval, mrežica je bila zame najlepša stvar na svetu, košarkarska žoga, teniška žoga, žogica za namizni tenis, to vse sem imel v postelji, še ko sem bil star 13 let.

Ko sem prišel na Gimnazijo Poljane, pa se je za vselej končala moja družbena pripadnost, pripadnost skupnosti. Od takrat sem bil pa individualist in sem leta iskal neko družbo. Iskal sem kot mladič tjulnja, ki išče svoje starše.

Šel sem na železniško postajo in bil med klošarji, če bi tam našel svojo pariško zgodbo med tistimi filozofi. Ugotovil sem, da so pijanci in nesposobni. Potem sem šel k dramskim igralcem in umetnikom, a sem ugotovil, da tja ne spadam. Nato sem šel v športno društvo, različna športna društva, in ugotovil, da spet pripadam, pa na RTV med spikerje. Takrat sem si rekel: končno sem med spikerji. A nenadoma sem ugotovil, da tudi tej hiši ne pripadam. Odšel sem med estradnike, da bi tiste svoje ljudi našel med njimi, a sem ugotovil, da ne gre. Trudil sem se biti z vsemi temi skupaj, na podelitvi viktorjev sem poskušal navezati stike tudi s tistimi, a sem ugotovil, da ne gre.

Zakaj ni šlo?
Ne gre. Ni. Nekako ne spadam v kako skupnost. Radikalizacija je vedno narejena tako, da imaš pozitivne vibracije ali si pa negativen. In sem se pač umaknil. Ni mi do tega druženja. Prav iskal sem, kot ko greš v različne religije.

Potem sem šel v samostan v Pleterje. En mesec sem bil tam, če bi morda tam, med njimi, našel kakšno sinergijo. In je že prvi dan prišel prokurator, ki skrbi za goste, in mi rekel, da sem len. Da se vidi. Odgovoril sem mu, da sem se prišel tja učit. Rekel je: ''Morate odslužiti, najprej morate osem ur delati.'' Moral sem prekopavati zemljo in natikati hruške na neke steklenice.

Potem mi je prokurator dejal, da božje ljubezni ni mogoče izsiliti in da tudi izbran nisem. Tako sem bil vesel, ko mi je dal vedeti, da ne pripadam tej skupnosti, da sem potem 14 dni popival v kleti. Te kleti v samostanu so bile pa super. Sami umetniki, sami filozofi, s praznimi besedami smo potem tam pili. Jedli smo sir in pili vino. Poskusil sem še drugje, a nikjer ni šlo.

Kaj pa Radio Ga Ga? Je to zdaj ta skupina?
Mi se sploh ne družimo, to je zelo žalostno. Mi se družimo samo med oddajo, potem pa razpademo. Jaz imam te fante zelo rad, ampak da bi se pa kdaj dobili, za kakšno obletnico, ko smo imeli 1000. oddajo ali za 25 let, da bi šli nekaj skupaj pojest, pa ne.

Imeli smo 20-letnico. Oddaja se je začela tako: ''Oddaja praznuje 20 let. Smo sklepčni? Smo. Začetek praznovanja, praznujemo (naredi požirek vode, op. a.), konec praznovanja.'' In smo nadaljevali oddajo.

Vam manjka to druženje?
Da. Bi še. Tudi moje osebne zgodbe so takšne, s prijatelji iz otroštva. Ravno me je poklical neki prijatelj, da ga je vmes kap, že 20 let se dogovarjava, da greva na kavo. Kar nekako se ne zgodi, dogovorimo se, pa sem že v hosti, sem že sam. S tistim telefonom, že imam neke svoje ideje.

Ali še vedno iščete?
Da, v podzavesti iščeš. Saj vedno razmišljam, kam bi šel. Končalo se je. Enkrat se konča. Prehod v Ljubljano mi ni bil všeč, nekako me je spremenil. Hodil sem na Poljane, po pouku pa pred Osnovno šolo Grosuplje. Nekdo z Downovim sindromom je stalno stal in gledal vlake. Tako sem jaz gledal osnovno šolo.

Od sošolcev iz osnovne šole nihče ni hotel kar nečesa. Zgodb, ki sem jih doživljal, ko sem imel torbo pod pazduho in sem do doma hodil štiri ure, ko smo se pogovarjali bedarije. Tistega ni bilo več in tisto sem pogrešal. Ali drugače povedano, prehitro so me vrgli v neki svet gimnazijcev, ki mu še nisem pripadal. Jaz bi moral še kakšnih pet let hoditi v osnovno šolo. Moral bi še brcati copate za svojimi sošolci, moral bi še ščipati sošolko, ki mi je bila všeč.

Prehitro je šlo vse to. Moja generacija, jaz sem letnik 1960, je živela z rokabilijem, rokenrol se je začel. Imeli smo revolucije; pank revolucijo, rokenrol revolucijo, heavy metal revolucijo, pa otroke cvetja, ki so 24 ur na dan peli "hare krišna", če je bilo potrebno.

Diskoteka pa jih je vse združila. Vsi so pozabili na svojo ideologijo, ker so bile tam punce. Tam je bil Eros. V filozofiji, v ideologiji tega Erosa ni. Vsak ima svojo energijo specifično usmerjeno. Tam pa ni bilo čisto nič drugega. ''Se gremo malo stiskat? - Ja, super.'' In si videl vse, od metalcev do tistih cerkvenjakov, ki so ravno prišli z veselice. Tako da sem hvaležen, da sem rojen v tistih letih, ko sem imel možnost, da sem izbiral. Da sem lahko šel sem, da sem videl, kam bom šel, kam se bom dal, a se nisem dal nikamor.

Torej zdaj še iščete?
Ne, ne iščem več. Meni so stvari v življenju zelo jasne. Z antropološkega vidika je zelo žalostno, da veliko več empatije in altruizma najdeš med živalmi kot med ljudmi. Jaz imam dva mačka, dva sta mi umrla, moja najboljša prijatelja, kar jih je. To je bil zame tak šok, da ga ne znam opisati. Ampak s temi muci smo prijatelji. Čutim, da smo prijatelji. To je takšno prijateljstvo, da ga ni mogoče opisati. Prav nič drugega ne pogrešam.

Foto: Ana Kovač

Pa ste se že od mladih nog ukvarjali s humorjem?
Jaz sem se več ukvarjal z glasbo. S poezijo sem se ukvarjal, bil sem tudi eden prvih zaprtih fantov, ki so govorili proti režimu. Leta 1980 sem bil predskupina Pomaranče. To je bila skupina heavy metal, takrat zelo močna. Imel sem svoje pesmi in sem moral na policijo, ker sem govoril proti režimu.

Meni se je zdelo to fenomenalno. Star 20 let in na policiji. In potem sem jim razlagal, pojma nisem imel, kaj je to režim, pojma nisem imel. Ker nas to ni zanimalo. Samo vedel si, da je treba biti upornik. Spomnim se, ko mi je policist rekel: "A mi vi lahko razložite, kaj ste hoteli s to pesmijo povedati?" Dejal sem mu: "Vam bom kar tako povedal. Vse te babe na občini se gonijo. Pa vse so komunistke. Baje."

In kaj je rekel na to?
Nič, režal se je. Ker je videl, da nimam pojma, da sem samo nastopač. Jaz mislim, da bi bilo takrat zelo nevarno, če bi jaz vedel kaj več. In potem sem razlagal pač to, kar sem slišal. Pesem je imela naslov Mara z občine.

En verz je šel tako: Osnovne šole ni nar'dila, kaj bi, reva, se trudila, lepe noge res je 'mela, možnosti res ni b'lo 100, za na banko al' občino. Se za slednjo odločila, prakso je čez noč dobila, naj bog še dolgo diha, da za to se klanjam, to je Mara z občine, milo prosil sem boga, da sprejet bi bil ZK.

Potem sem jim razlagal, da sem slišal, da gre vsaka, ki je "luštna", na občino v službo in se goni s komunisti. To sem suvereno razložil na policiji, ponosno. Tako je bilo do štirih zjutraj, ko me je oče prišel iskat.

Foto: Ana Kovač

Nič se nismo še dotaknili nagrade. Vi ste dobitnik veliko nagrad. Ali je katera kaj posebnega?
Nobena. Vse imam skrite v kleti. Tako da jih nihče ne vidi. Prvi viktor, ki sem ga dobil, leta 1993, je imel vpliv, ker so me tukaj izključili. Jaz sem bil novinar in spiker. Delal sem TV-dnevnik in to jim ni šlo v račun.

Zvečer TV-dnevnik, zjutraj pa Angela. To preprosto ni šlo. Najprej so začeli, da sem malo retardiran, da sem najbrž umsko prizadet. Po prvem viktorju, to se mi zdi zanimivo, mi je pa šefica, ne bom povedal, katera, dejala: ''Verjeli smo vate, Sašo, jaz sem te podpirala.''

Vsi so mi nenadoma začeli čestitati. Spomnim se tudi županje občine Grosuplje, ki je dejala, ali bi šli na večerjo, in sem si mislil, ne bomo šli na večerjo, ne bomo šli, nikamor ne bomo šli. Na eno podelitev viktorjev pa sem pripeljal dvojnika. Šele ko je šel z odra, so ugotovili, da to nisem jaz. Nekdo mi je res podoben in je kar prišel, jaz pa sem doma gledal po televiziji. Leta 2006 je bilo to.

Torej vam res prav nič ne pomenijo?
Nič. Čisto nič mi ne pomenijo. Nekdo me je vprašal, kaj bi vzel na samotni otok. Tako ugotoviš sistem vrednot. Najprej bi vzel album Životinjsko carstvo, to je nekaj, kar imam rad. Umrem, če ostanem brez tega. Gre za album iz leta 1966. Pa knjiga Walta Disneyja V svetu narave in dva medvedka, ki sem ju dobil, ko sem bil star dve leti. Če to rešim iz hiše, sem naredil vse.

Kaj pa je potem za vas nagrada, kaj je tisto, da veste, da ste na pravi poti?
Nič, zavest, da si preživel dober dan, da si se imel dobro, da je bilo smiselno preživeti en dan, da ni šel v tri p**** m*******.