Tina: Jetra dojemam kot moja. So del mene.

Tina pet let po transplantaciji ob jemanju imunosupresivov in blagi dieti lahko živi življenje, ki je povsem enakovredno življenju njenih vrstnikov. Zaradi jemanja zdravil, ki po eni strani varujejo, po drugi pa obremenjujejo njeno telo, ne more biti ne potencialna darovalka, niti krvodajalka, a se trudi da s pogovori o transplantacijski dejavnosti okolico osvešča o pomenu darovanja organov, ki so za pokojnika tako ali tako brez koristi. "Darovanje po smrti dejansko rešuje in to ni neka puhlica," pravi.

Kako si pravzaprav ugotovila, da je nekaj narobe z jetri? Stara sem bila 22 let, ko sem nekega dne opazila, da so moje beločnice obarvane rumeno. Takoj sem vedela, da je to povezano z jetri. Verjetno mi je to ostalo v spominu še iz pouka biologije. Nemudoma sem odšla na pregled k zdravniku, ki me je še isti večer napotil na preiskave v celjsko bolnišnico, kjer so na podlagi izvidov ugotovili, da jetra ne funkcionirajo tako kot bi morala. Iz Celja so me na nadaljnje preiskave poslali na internistično kliniko v Ljubljano.

So ugotovili, zakaj so se pojavili težave z jetri? Ne, vzroka ne poznamo, enostavno se je to zgodilo.

Kako si sprejela to dejstvo? Težko se je sprijazniti z dejstvom, da ti pri teh letih odpovedujejo jetra. Grozno je. Do tistega trenutka sem bila zdrava, aktivna, nikakršnih težav nisem imela, nič mi ni manjkalo, potem pa sem bila kar naenkrat v tako klavrnem stanju, da bi v primeru, če ne bi uspeli dobiti ustreznih jeter, preprosto umrla.

Kako so ti zdravniki to razložili? Obzirno, rutinsko, ..? Povedali so mi, kaj se lahko zgodi v primeru neuspešne operacije ali v primeru, če do presaditve sploh ne bi prišlo. V igri je bilo ogromno če-jev.

V bolnici sem preživela tri tedne. Vprašanje je bilo, ali se bo stanje popravilo ali bo potrebna presaditev. Razen tega, da sem bila rumena in otekla, fizično nisem imela nobenih težav, nič me ni mučilo. V ponedeljek, ko so se zdravniški izvidi drastično poslabšali, so me uvrstili na listo za urgentno presaditev in naslednji dan sem dobila nova jetra.

To je bilo ekstremno hitro. V Sloveniji naj bi bile čakalne dobe za presaditev jeter 14 mesecev ali več. Bilo je urgentno.

So ti povedali, koliko časa bi še preživela? Menda bi lahko zdržala še nekaj dni.

Kako si to sprejela? Imela sem občutek, da bo vse v redu, da bom operacijo dobro prestala in hitro okrevala. In tako je tudi bilo. Operacija je trajala osem ur.

So te dobro pripravili na postopek? Vedela sem, da bom lahko normalno živela naprej. Življenja po transplantaciji me ni bilo strah. Si pa seveda tega nisem želela. Konec koncev te po transplantaciji čaka doživljenjska terapija, zdravila, ki imajo tudi stranske učinke, kot so manjša odpornost, večja dojemljivost za okužbe in podobno, moraš jemati praktično vse življenje.

Jemlješ imunosupresive? Ja, dvakrat dnevno uživam po dve vrsti različnih zdravil ter razna dopolnila, ki izničijo stranske učinke zdravil.

Stranski učinki v smislu slabšega počutja? Ja, glede na to, da zdravila telesu pomagajo, da organa ne zavrne, so temu primerno precej močna.

Kje in kdaj si bila operirana? Na Kliničnem centru me je operiral dr. Valentin Sojer. Bil je 17. april 2007.

Ali tudi ta dan praznuješ kot drugi rojstni dan? Pomeni mi veliko, ga pa posebej ne praznujem in obeležujem.

Te je kdaj zanimala identiteta darovalca? Vem le, da so jetra preko Eurotransplanta prišla izven območja Slovenije in da je darovalka mlada ženska. Njeni svojci so se odločili, mi jih podarili in z njimi poskušam živeti čim bolje, ker so nekaj, brez česar ne bi mogla, saj nadomestnega zdravljenja za okvarjena jetra ni. Jetra opravljajo ogromno funkcij, skrbijo za hormonsko ravnovesje, imunost in so nenadomestljiva. Noben aparat jih ne more nadomestiti.

Kako dolgo je trajalo okrevanje? Po dveh tednih sem odšla domov. Šla bi že prej, a je medtem prišlo do zavrnitve organa. Operacija jeter pomeni ogromen poseg na trebuhu. Kar nekaj časa traja, da se lahko držiš zravnano, da se trebuh stabilizira, še danes denimo ne morem delati trebušnjakov, ampak zaradi tega se mi ne bo podrl svet.

Kako je videti zavrnitev? Kar naenkrat sem imela povišano temperaturo, moje telo se je uprlo in začelo zavračati organ. Morebitne zavrnitve lahko nadzoruješ s prilagoditvijo ali menjavo zdravil. Obstajajo določeni protokoli. Potem je prišlo do ponovne zavrnitve, pri čemer nisem imela nobenih zunanjih znakov. Takrat so mi povečali zdravila in vsi izvidi so od takrat normalni. Imam redne preglede, doze zdravil mi znižujejo …

Ali lahko živiš povsem običajno življenje? So določene omejitve? Nimam stroge diete, moram pa se izogibati mastni in začinjeni hrani ter alkoholu, a to je še najmanjši problem. Vse v okviru zdrave meje.

Se je odnos okolice do tebe kakorkoli spremenil? Kako so sprejeli novico o transplantaciji? Bili so kar navdušeni. Ne vem kaj so pričakovali, a bila sem povsem enaka kot prej. Ne čutim, da imam v sebi karkoli tujega. Jetra dojemam kot moja, in so del mene. Imela sem srečo in sem dobila dobra jetra. Ne čutim, da ne bi bila moja ali da sem se zaradi njih bistveno spremenila. Res je, da se ti spremenijo določene vrednote, že zaradi samega posega in soočenja s smrtjo, drugače gledam na življenje. Bistveno pa me to ni spremenilo.

Se ti kakšne težave danes zdijo nepomembne? Ja, ne obremenjujem se in to je v življenju dobrodošlo. Nekoliko drugače gledam na stvari, kot kdo drug.

Ali se "transplantiranci"družite med seboj? Ja, obstaja slovensko društvo Transplant, ki deluje po sekcijah. Sekcija jeter, ledvic, … Mi "jetrni" se kar precej družimo, na srečanja nas skupaj s sorodniki pride okrog sto. V skupini je precej starejših, pa tudi nekaj mladih.

Si sama vpisana v register darovalcev? Moje telo je zaradi jemanja imunosupresivov preveč obremenjeno, zato ne morem biti darovalka, ker sem med operacijo prejela transfuzijo, ne morem darovati niti krvi. Se pa ob govorjenju o tem precej poveča ozaveščenost okolice, tudi marsikdo tako sploh izve, da je kaj takega sploh možno, da s tem po smrti dejansko nekomu lahko rešiš življenje in da to ni le neka puhlica.