SiolNET. Siol Plus Kolumne
Mazzini Miha
Mazzini Miha
O kolumnistu
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Zdravstvo odlično, pacienti slabo

1

termometer

Miha Mazzini

Slovenija ima točno tako zdravstvo, kot si ga želimo, saj bi ga drugače spremenili, mar ne?

Ministrica Milojka Kolar Celarc je z njim že zadovoljna in pravi, da so zadovoljni tudi uporabniki (vir).

Hm. O propadanju slovenskega zdravstva dnevno beremo nova poročila.

Od groženj s stavkami prek pomanjkanja kadra do poročila o otroški kirurgiji. Ker pa o tem ne želim pisati knjige, marveč le kolumno, poglejmo en sam element, čakalne vrste.

Urgenca

Zdravstvo nedvomno deluje, če se vam zgodi kaj hudega.

Reševalci vas poberejo in odpeljejo na urgenco.

Tam ocenijo vašo ogroženost in se vas lotijo prej ali pozneje.

Če ste med tistimi poznejšimi, se lahko opotečete do modernega zaslona, kjer boste prebrali, koliko nesrečnikov je še pred vami.

Recimo takole:

Naj pojasnim za neračunalničarje: če zbirki podatkov SQL zmanjka pomnilnika, to pomeni, da boste čakali zelo dolgo.

Zanimivo pri tem je, da je stanje enako že desetletja. Vsakič odgovorijo, da pač gradijo novo urgenco. Ko bo nova, bo vse delovalo kot dobro znana švicarska ura. Trditev spada v sklop utvar, o katerih sem že pisal in ki jih Slovenci o sebi pazljivo negujemo: samo zidati je treba, in če bomo zidali dovolj dolgo, se bodo zadeve razrešile same po sebi.

Organiziranje je vedno zoprno, saj se morate ukvarjati z ljudmi. Zidava pa je idealna rešitev, saj prelagate zidake namesto zaposlenih in vam omogoča lahek dostop do davkoplačevalskega denarja. Predvidevam, da bo graditelj dobil k pogodbi več aneksov kot sem jaz dobil šivov, ko sem upal študentom omeniti, da Modrijani verjeno niso največja rock skupina vseh časov.

Manj nujne zadeve

Izmislimo si Janeza K., ki mu nekega dne škrtne koleno in začne boleče šepati. K svojemu splošnemu zdravniku bo prišel v nekaj dneh, celo isti dan, če bo milo gledal in žalostno tožil pri sprejemni sestri.

Za ortopeda bo čakal nekaj mesecev (na tisti grozno narejeni spletni strani s čakalnimi dobami lahko sicer vidite tudi do 180 dni dolga čakanja).

Ortoped ga bo poslal na rentgensko slikanje, kar bo Janez opravil takoj ali v nekaj dneh, nato pa ga bo ortoped poslal še na magnetno resonanco.

Ko bo Janez poklical v klinični center, mu bo prijazna gospa povedala, da bo moral malce počakati, približno 270 dni.

Janez bo počakal, dočakal in se vrnil k ortopedu. Pravzaprav ne – le oddal bo svoje izvide v sprejemnici in ga bodo obvestili, kako in kaj. Če bo hitro, to pomeni še nekaj tednov, preden bo deležen:

a) dobre novice – ortoped ga bo sprejel in mu povedal, naj gre na fizioterapijo. Janez K. se bo prijavil in čakal od dva do tri mesece. Po letu in pol, recimo, bo končno prišel do zdravljenja svojega problema.

b) slabe novice: mora na operacijo. Najprej se bo moral prijaviti pri kirurgu in trajalo bo nekaj mesecev, preden bo prišepal do njega. Dali ga bodo na čakalni seznam, kar v resnici pomeni kako leto ali celo dve (na spletni strani so celo 440 dni dolga čakanja).

Čakanje

Čakanje na operacijo, ki ni ne vem kako zahtevna in na katero bo Janez K. prišel zjutraj ter še isti dan odšel domov, pa si zasluži poseben razdelek.

Gre za posebno stanje, ki so mu v rajnki jugoslovanski vojski rekli "stanje uzbune", v Bibliji pa ga imenujejo "ne veš ne ure ne dneva". Oni pokličejo, vi greste. In tako Janez šepa in čaka … Šepa in čaka … Žena mu reče: "Bi šla malo v toplice? Zima je, voda ti bo dobro dela." Janez ne upa vplačati, kaj, če ga ravno tisti teden vpokličejo. Tako ni toplic, klica pa tudi ne. Pride poletje, žena reče: "Janez, kaj pa morje?" In Janez se ne more upreti. V službi vzame dopust, v petek po kosilu sta z ženo že na morju, ravno zlagata kovčke, ko zazvoni telefon. "Pridite," reče prijazen glas, "tešči v ponedeljek zjutraj, da vas operiramo." Ko Janez pove, da je plačal počitnice in da so se šele začele, glas postane karajoč in žalosten. "Ja, veste," reče, "zdaj ste pa padli na začetek vrste." (Računalničarji bi rekli, da so Janeza K. zresetirali.) Naslednje leto Janez ne upa nikamor, kar doma šepa in čaka.

Naš sistem je torej čakanje izenačil z nekakšnim preživitvenim lotom: kdor preživi, bo mogoče zdravstveno storitev tudi doživel.

Fascinantna mi je ta predstava o sleherniku, ki jo imata v glavah naša ministrica, gospa Kolar Celarc, in šef ZZZS, gospod Fakin: bolnik je kot nekakšen kos premoga, ki ga greš iskat v klet, ko ga pač potrebuješ. Da bi bil človek s svojim življenjem, delom, obveznostmi, tega ta dva in njuni podrejeni še niso ugotovili. Sploh je zadeva neverjetna za narod, ki sebe pojmuje kot najbolj delavnega na vsem svetu – a sistemu je jasno, da vi naslednjih 440 dni nimate niti ene obveznosti in vas vsak trenutek lahko pokličejo pod nož.

(Zdaj pa naj mu dodam še nekaj, česar si ne bi mogel izmisliti, ker si tega ne bi mogel zamisliti – a sem to doživel na lastni koži in zato delim izkušnjo s svojim junakom.)

Na začetku decembra zazvoni telefon in prijazen glas ga vpraša, ali bi prišel na operacijo nadlahti (recimo). Janez začne razlagati, da gre za pomoto, on čaka na operacijo kolena. "Ne, ne," reče glas, "za koleno smo že izpolnili normo za letos, za nadlahti pa ne. Če ne izvedemo dovolj operacij, nam bo zavarovalnica prihodnje leto dala manj denarja, zato smo šli brskat po kartotekah tistih, ki so kadarkoli imeli kakršnokoli težavo z nadlahtjo, in jih vabimo na operacije. Bi prišli?" Janeza sicer mika, da bi videl kirurgijo od znotraj, ampak ne diši mu lomljenje in ravnanje nadlahti, pravzaprav se je navadil, da je malo kriva, boli ga ne in z njo se skratka odlično razume, zato odkloni in šepa dalje. Zdaj mu je že jasno, da plačuje zanimiv sistem, ki noče zdraviti tistega, kar ga boli, z veseljem pa bi razbolel čisto nekaj drugega.

Šepanje

Janez K. torej šepa že precej časa in oprijel se ga je vzdevek Notredamski zvonar. Upajmo, da ni poštar po poklicu, saj bi potem moral to leto ali dve presedeti na bolniškem dopustu, čeprav bi ga lahko med zdrave vrnila preprosta operacija. Če opravlja pisarniško delo, pa ga pač bolj boli v prostem času in je kakovost njegovega življenja močno znižana. V obeh primerih se ponoči zbuja, kadar se nerodno premakne in koleno protestira.

V državi, ki sebe definira kot socialno že v drugem členu ustave, neki človek že leta trpi brez potrebe, le zato, ker nima denarja za zasebno zdravstvo. Pri tem prav ta ustava v 51. členu pravi, da ima vsak pravico do zdravstvenega varstva, razen če ga noče. Ampak Janez K. ga hoče! On bi! Kako rad bi spet dobil zagon v svoj korak!

Ne pozabimo, da pri tem Janez K. od vsake plače neprestano plačuje za to zdravstvo, ki ga ne pripusti k sebi. Pazite: ne gre za človeka, ki ni plačeval in za katerega bi zdaj imeli nabiralne akcije – ne, Janez plačuje zavarovalnici. In je zavarovan. A potem mu ta zavarovalnica reče, naj pride čez nekaj let. Oprostite, kakšna zavarovalnica pa je to?

Mislite, da pretiravam? Poznam žensko, ki jo je zdravnica napotila na ultrazvok, češ, ti simptomi bi lahko bili kaj sumljivega. Ko je pacientka izvedela, kakšne so čakalne vrste, je preiskavo plačala sama, doplačevala vsakič, ko bi spet morala obtičati v čakanju, odkrili so ji raka in na dan, ko je opravila zadnjo kemoterapijo, je dobila za nameček še vabilo za tisti prvi ultrazvok.

Poznam pa človeka, ki se je odločil čakati. Pravzaprav, naj zapišem natančneje: poznal sem ga.

Alternativna scena

Slovenci se na gospodarje nismo nikoli zares zanašali in vedno iščemo dodatne možnosti. Branje Facebooka zadnjih nekaj let najbolj kaže propadanje našega zdravstva: z vsakim dnem se množijo domači recepti za čudežna zdravila, od sode bikarbone prek ingverja do kanabisovega olja.

Vsak, ki deli te recepte, vam pravzaprav sporoča: zdravstvo propada, a jaz sem pripravljen! S tem, ko delite take nasvete, se tolažite – in podležete splošno znani slovenski pasivnosti. Lažje je deliti vraže kot zahtevati boljši sistem.

Zanimiva je podpora časopisov, ki se imajo za ugledne: namesto da bi raziskovali lobije našega zdravstva, raje opravljajo pogovore s čudodelniki. Saj vem, varneje je. Manj se boste zamerili močnim.

Prav tako se Janez K. ne upa protestirati zelo na glas, ker se boji, da bi takoj prišel na vrsto za operacijo, a brez anestezije.

Človek se prav vpraša, zakaj je urgenca tako polna, če ima vsak državljan pri sebi nekaj čudežnih zdravil.

Janez K. je seveda pokupil vsa alternativna in domača zdravila, mazal se je z vsem mogočim in v resnici zapravil toliko, da bi si tisto operacijo že lahko plačal. A iz denarnice mu je polzelo po malo, mesec za mesecem in tega ni opazil – ne povejte mu, prosim, saj bi ga še kap! Koliko časa bi čakal šele na novo zaklopko!

Najbolj všeč mu je bilo kanabisovo olje. Hodil je sicer še bolj opotekaje kot običajno, a je bil vsaj prijetno omotičen.

Krogi pekla

Janez K. seveda ni povsem socialni problem, zato bo segel v denarnico in še enkrat plačal tisto, kar je že moral plačati ZZZS. Krenil bo torej v zasebno zdravstvo, katerega ambulante so kot cvetni listi nasajeni na marjetico javnih storitev.

Hitro bo ugotovil, da obstajajo pri nas naslednje možnosti:

a) stroji javni, znanje javno: javno zdravstvo, ki se dela nedostopnega, da bi lahko živele naslednje variante:

b) stroji javni, znanje zasebno: v tem primeru bo Janez vkorakal skozi marmornat vhod v usnjeno sprejemnico, kjer ga bodo lepe mladenke pospremile do čisto majhne pisarne, v kateri bo sedel zdravnik specialist. Ta v stavbi ne bo imel nobene aparature, marveč bo le sočutno kimal in nazadnje izrekel tisto, kar je Janez K. pravzaprav plačal: "Dajte, pridite jutri dopoldne k meni v javno ambulanto …"

c) stroji zasebni, znanje javno: v tem primeru bo Janez K. končno prišel na vrsto v javnem zdravstvu, da mu bo zdravnik le na kratko odkimal in rekel: "Tu nimamo te opreme. Oglasite se pri meni popoldne, v moji zasebni ordinaciji."

d) stroji zasebni, znanje zasebno: rezervirano za določena področja zdravstva, čez katera je javni sistem tako rekoč že naredil križ, recimo zobozdravstvo, katerega storitve brez doplačila zdaj pokrivajo približno tisto, kar so nekoč počeli padarji na vaških sejmih.

Sistem so organizirali tako, da je povezanim in vpletenim v največjo korist: uporabnik mora slovensko zdravstvo dvakrat plačati (državi in zasebnikom), če ga hoče enkrat uporabiti.

Po vseh teh bolečinah in izkušnjah Janez K. od zdravnikov zaupa samo še Hani Suralovi.

Pomen javnega zdravstva

Slovenija je sestavljena iz številnih podsistemov in vsi so zgrajeni na omrežju poznanstev in načelu svinj pri koritu.

Zakaj se mi torej zdi zdravstveni sistem še posebej pomemben? Ker sem dolgo upal, da je to tisti sistem, ki zadeva največ ljudi in kjer bo uporabnikom najprej počil film. Kajti podsistemi v družbi so povezani, in če ozdravimo enega, korupcija v preostalih začne padati kot domine. Tako omrežje gradbenikov, recimo, čisto dobro ve, da so naslednji na vrsti oni, če zdravstvo ozdravimo.

In zato nihče noče spremembe. Raje bomo posegali po ne vem kakšnih mažah in urokih, kot da bi si uredili državo.

Zato vsak, ki da kaj nase in ima kaj pri sebi, pošilja v tujino otroke študirat, sebe pa zdravit.

Poročilo o otroški kirurgiji ni samo nekaj, kar zadeva klinični center ali zdravstvo, zame je to preizkusni kamen, ali je Slovenijo še mogoče rešiti. Če tudi za smrt otrok nihče ne bo odgovarjal, če torej trpljenje najmanjših ne združi slovenskih "partizanov" in "domobrancev" v enotni akciji, potem je Slovenija izgubljena. Dobra novica je samo to, da se take države nikomur ne bo zdelo vredno objokovati.

Mar sploh lahko kaj storimo? Pustili smo se stisniti v kot in mirno gledamo ministre, kako hvalijo svoje mandate in premierja, ki za nameček stisne še kak tvit o etiki. Predstavljamo si jih v oblaku, ki plava med zvezdami, sebe pa tam daleč spodaj. Opozoriti jih moramo nase, a kako? Američani imajo akcije, v katerih pišejo svojemu kongresniku ter človeka zasujejo s tonami pošte in e-pisem.

Pogledal sem, kako bi kaj takega izvedli pri nas, in informacije so sicer na voljo, a namenoma tako raztresene, da jih je težko najti in še težje povezati.

Poglejte, kateri poslanec predstavlja vaš kraj v parlamentu (kliknite sem), in ko dobite ime ali več imen, pojdite na obrazec, s katerim mu lahko pišete (kliknite sem). Prijazno ga vprašajte, kaj je storil za to, da bi slovensko zdravstvo bolje delovalo. Isto vprašanje pošljite še na ministrstvo (kliknite sem) in na zavarovalnico (kliknite sem).

To pomeni, da bi v prvi fazi potrebovali programerskega navdušenca, ki bi vse skupaj avtomatiziral. Da bi le vtipkali svoj naslov, program pa bi opravil vse preostalo ter vam ponudi nekaj tipskih pisem in možnost svojega dopisa.

Prej ali slej bo treba začeti valiti vsaj prvi kamenček demokracije, kajti tole postaja neznosno.

Komentarji

2

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • NelevNedesen / 21.06.2016. ob 22:50 0 0

    In potem vidiš, da je za tvojo občino pristojen Janez Janša, pa te vse mine. Na večini sej se ni udeležil, protikorupcijske zaveze ni podpisal. Na poslanska vprašanja pa je že imun.

    0 0
  • jakses / 21.11.2016. ob 23:05 0 0

    Dobra stran zdravniške stavke so odlične kolumne. Mazzini, Vojnović, Muck.

    0 0
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin