Petek, 24. 4. 2026, 15.26
2 dneva, 11 ur
Rast prihodkov v trgovini ni več samoumevna
Slovenska trgovina je v neobičajnem položaju: plače rastejo hitreje kot produktivnost, potrošnja pa upada. Potrošniki so previdnejši, kupujejo manj in skrbno pretehtajo vsak nakup. Namesto da bi zasebna potrošnja v letu 2026 poganjala gospodarsko rast, kot napovedujejo uradni scenariji, podatki o prihodkih v trgovini kažejo stagnacijo in upad.
Minimalna plača se je januarja znatno zvišala, a se to v trgovini ne odraža v višjih prihodkih. Po okrevanju po pandemiji v letu 2022 sta leti 2023 in 2024 prinesli stagnacijo prihodkov, leta 2025 je bila opazna le skromna rast, v začetku 2026 pa je sledil ponovni zdrs prihodkov. Pričakovanja za pomlad sicer ostajajo nekoliko bolj optimistična, a negotovost je očitna.
Hkrati Slovenija vse bolj zaostaja za evropskimi trendi. Medtem ko prihodki trgovine na drobno v EU od leta 2024 zmerno rastejo in so nad ravnmi iz leta 2021, so realni prihodki slovenske trgovine še vedno pod temi ravnmi. To pomeni, da je eden ključnih stebrov napovedane gospodarske rasti – zasebna potrošnja – bistveno šibkejši, kot bi si želeli, pravi predsednica TZS mag. Mariča Lah.
Graf: Indeks gibanja realnih prihodkov v trgovini na drobno v Sloveniji in EU (100 = povprečje leta 2021)
Vir: Eurostat, 2026
Odliv kupne moči čez mejo, v manjši meri pa tudi na globalni splet
Eden glavnih razlogov za slabše rezultate je odliv kupne moči v sosednje države, v manjši meri pa tudi na globalni splet. Kupci primerjajo cene, iščejo kakovost po čim nižji ceni, spremljajo akcije in vse pogosteje polnijo vozičke v Italiji in celo drugod v naši soseščini. To ni več samo težava obmejnih območij, temveč postaja vseslovenski pojav.
Ključno vlogo pri tem ima obdavčitev nekaterih osnovnih živil, ki so v večini naših sosed obdavčena z nižjim DDV: na Hrvaškem in Madžarskem okoli pet odstotkov, Italija ima za del osnovnih živil prav tako nižje stopnje, ki ne presegajo petih odstotkov, Avstrija pa z junijem 2026 uvaja 4,9-odstotno stopnjo. Slovenija z višjo stopnjo postaja manj konkurenčna, izgubljajo pa trgovci, dobavitelji in na koncu tudi državna blagajna.
V takšnem okolju je znižanje DDV na nekatera osnovna živila na pet odstotkov logičen in nujen ukrep. Gre za prvi in relativno hitro izvedljiv korak, ki lahko zmanjša razlike v cenah in omeji odliv nakupov čez mejo. Pomembno pa je, da se to ne obravnava kot izoliran politični manever, temveč kot del širše strategije za ohranitev kupne moči doma.
Bo znižanje DDV res šlo v cene?
V javnosti se pojavlja dvom: ali bo znižanje DDV res vidno na trgovskih policah ali pa se bo izgubilo v maržah trgovcev? Trgovinska zbornica poudarja, da je slovenski trg hrane zelo konkurenčen: veliko ponudnikov, močna cenovna občutljivost kupcev in stalno primerjanje cen onemogočajo, da bi trgovci preprosto pospravili učinke davčne razbremenitve.
Konkurenčnost je tu najboljši varovalni mehanizem, meni izvršna direktorica TZS Mija Lapornik. Trgovec, ki v konkurenčnem okolju ne zniža cen, tvega, da ga kupci hitro kaznujejo z odhodom k drugim ponudnikom ali prek meja. Svojo vlogo imajo tudi nadzorni instrumenti, kot je popis zalog ob spremembi davčnih stopenj in spremljanje cen prek davčnih blagajn in drugih nadzornih mehanizmov. Z vidika potrošnika je zato pričakovati, da bo znižanje DDV občutiti tudi pri maloprodajnih cenah.
Samo znižanje DDV za nekatera osnovna živila ne bo rešilo konkurenčnosti
Znižanje DDV za nekatera osnovna živila je pomemben, a ne zadosten ukrep. Trgovina deluje v okolju, kjer so se stroški dela, energije in logistike precej zvišali, napovedi ne kažejo, da bi se ti stabilizirali, prihodki v trgovini pa po drugi strani stagnirajo ali padajo. Število stečajev se povečuje, nekatera podjetja zapirajo prodajalne in se umikajo s trga, kar zmanjšuje konkurenco in izbiro za kupca.
Dodatna težava je regulatorno okolje. V Sloveniji so številne zahteve strožje ali bolj zapletene kot minimalni standardi na ravni EU. Podvajanje pravil, dolgotrajni postopki umeščanja v prostor in dodatna administrativna bremena zvišujejo stroške poslovanja. Ti stroški se na koncu vedno nekje pokažejo, bodisi v ceni bodisi v zapiranju poslovnih enot.
Drugod po Evropi se tega zavedajo in uvajajo t. i. pakete omnibus, s katerimi odpravljajo birokratske ovire in poenostavljajo poslovno okolje. Tudi v Sloveniji bi morali med ključne prioritete postaviti zmanjšanje administrativnih bremen, večjo predvidljivost pri določanju minimalne plače, stabilno davčno okolje ter hitrejšo digitalizacijo in avtomatizacijo postopkov. To so ukrepi, ki ne zahtevajo nujno velikih javnih izdatkov, zahtevajo pa jasne in hitre politične odločitve.
Kaj potrebujeta potrošnik in trgovec
Današnji slovenski potrošnik je informiran, racionalen in cenovno zelo občutljiv. Ne zanima ga samo najnižja cena, ampak najboljše razmerje med ceno in kakovostjo. Če doma ne dobi tega, kar pričakuje, hitro pogleda čez mejo ali na globalni splet.
Da bi domača podjetja lahko sledila takšnemu potrošniku, morajo imeti primerljive pogoje poslovanja vsaj z regionalno konkurenco. To pomeni primerljivo davčno obremenitev, predvidljivo plačno politiko, manj birokracije in učinkovitejše, digitalizirane postopke. Znižanje DDV na nekatera osnovna živila je zato pomemben prvi korak v pravo smer, ne sme pa ostati edini. Brez razbremenitve stroškov dela in občutnega zmanjšanja administrativnih ovir bo težko ohraniti konkurenčno slovensko trgovino – s tem pa tudi delovna mesta, ki jih je skoraj 18 odstotkov v celotnem slovenskem gospodarstvu, ter prihodke, od katerih je nenazadnje odvisen tudi javni sektor.
