Sreda, 22. 4. 2026, 7.20
4 tedne
Pot spominov in tovarištva: 35 kilometrov poti, ki povezuje zgodovino, naravo in gibanje
Petdeset let v ozadju ene največjih prireditev: zgodba človeka, ki je živel Pot ob žici
V ozadju tradicije, dolge več desetletij, stoji tudi Gojko Zalokar, ki je kar 50 let soustvarjal organizacijo Pohoda ob žici in spremljal njegov razvoj v množičen športno-družabni dogodek.
Pot ob žici ni le ena izmed rekreativnih poti – je edinstven prostor, ki krožno objema Ljubljano in že desetletja združuje spomin na preteklost s sodobnim načinom življenja. Gre za približno 35 kilometrov dolgo sklenjeno pot, ki povezuje parke, gozdove, travnike in robove naselij ter je dostopna vsem. Prav zaradi svoje dostopnosti, raznolikosti in večnamenskosti velja za enega najbolj posebnih športno-rekreativnih prostorov ne le v Sloveniji, temveč tudi širše v Evropi.
Hkrati pa je Pot ob žici tudi prizorišče enega največjih rekreativnih dogodkov v Sloveniji, ki vsako leto privabi na tisoče ljudi. V ozadju te tradicije, dolge več desetletij, stoji tudi Gojko Zalokar, ki je kar 50 let soustvarjal organizacijo Pohoda ob žici in spremljal njegov razvoj v množičen športno-družabni dogodek. S potjo je povezan že od otroštva, ko se je pohodov udeleževal kot del množice, ki vsako leto počasti dan osvoboditve mesta. Njegova pot s tem projektom je z leti postala tudi del njegove poklicne poti. V desetletjih dela je tako od blizu spremljal, kako se je dogodek razvijal, rasel in prilagajal novim generacijam.
Za svoje dolgoletno delo in prispevek je letos prejel tudi posebno priznanje – ob Poti ob žici je dobil svoje drevo. Simbolno priznanje, ki ne zaznamuje le njegove vloge pri organizaciji dogodka, temveč tudi njegovo osebno povezanost s potjo, ki jo je spremljal praktično vse življenje. Z Gojkom Zalokarjem smo se pogovarjali ob začetku letošnje že 68. izvedbe, ki bo potekala med 7. in 9. majem 2026, ko se bo na pot znova podalo na tisoče udeležencev vseh generacij.
Pridružite se na tisoče udeležencem in postanite del zgodbe.
Petdeset let ste bili organizator Pohoda ob žici. Kaj vas je pritegnilo k temu projektu?
Ko sem se leta 1975 zaposlil, je bila del mojih zadolžitev tudi organizacija Teka prijateljstva in Partizanskega marša, danes znanega kot Tek trojk. Po letu 1992 pa smo dobili v izvedbo še celoten Pohod ob žici okupirane Ljubljane ter pohode Poti okoli Ljubljane, ki so bili pred tem v domeni Zveze tabornikov Slovenije.
Gojku Zalokarju so v znak priznanja za njegovo dolgoletno delo letos ob Poti ob žici zasadili drevo.
Na kaj najprej pomislite, ko pogledate na svoje začetke?
Na to gledam kot na del svoje življenjske poti. Pohod ob žici se namreč zame ni začel šele z mojo poklicno vlogo, temveč veliko prej. Že od rane mladosti sem se skupaj s starši in društvom TVD Partizan Narodni dom udeleževal teh pohodov, ki so vsako leto v počastitev 9. maja, dneva osvoboditve Ljubljane, privabili ogromno ljudi. Ta tradicija živi še danes.
Se spomnite svojega prvega dogodka, kako je bilo takrat vse videti?
Prvega dogodka se ne spomnim, zelo dobro pa imam v spominu traso in vzdušje teh pohodov. Vsako leto smo se jih v okviru društva organizirano udeleževali, v najboljših letih se nas je iz Narodnega doma zbralo tudi več kot 800. Takrat pot še ni potekala po današnji urejeni Poti ob žici, temveč neposredno po trasi nekdanje bodeče žice, ki je v času okupacije obkrožala Ljubljano. Naš odsek je vodil od današnje Alendejeve ceste (AMZS) mimo Ljubljanskih mlekarn, skozi Koseze in mimo Agrostroja oziroma Koseškega bajerja, nato mimo t. i. Podmornice, nekdanje tiskarne iz časa druge svetovne vojne, mimo Grude na Viču in naprej skozi Vič vse do Vegove ulice in Kongresnega trga, kjer je bil cilj – tako kot je še danes.
Pred kratkim ste ob Poti ob žici dobili svoje drevo. Kaj vam to priznanje pomeni?
To mi pomeni veliko, čeprav tega priznanja nisem pričakoval. Razumem ga kot potrditev dolgoletnega dela pri organizaciji in izvedbi Pohoda ob žici – in tega sem iskreno vesel.
Pot ob žici danes velja za eno najbolj edinstvenih rekreativnih površin pri nas. Kaj je bilo ključno pri njenem razvoju?
Ključna je bila že začetna ideja – zasnovati prostor, ki bi bil hkrati spomenik in površina za rekreacijo. Velika zasluga za to gre Žigi Kimovcu in arhitektu Kopaču, ki sta oblikovala edinstven park, namenjen tako ohranjanju spomina na čas bodeče žice okoli Ljubljane kot tudi športu. Takšne celovite, 35-kilometrske rekreativne površine praktično ne najdemo ne pri nas ne drugod po Evropi, zato smo lahko nanjo upravičeno ponosni.
Pomembno vlogo pri razvoju imata tudi narava sama in potreba prebivalcev po prostoru za odmik od vsakdanjega ritma. Pot se skozi čas stalno nadgrajuje, tako z novimi programi kot z vsebinami, ki sledijo sodobnemu načinu življenja. V zadnjih letih so jo dopolnili tudi z vadbenimi orodji, stezami za trim in kotički za preživljanje prostega časa, kar dodatno širi njeno uporabnost za različne generacije in načine rekreacije.
Katera odločitev ali sprememba je po vašem mnenju najbolj zaznamovala Pot ob žici, kot jo poznamo danes?
Težko bi izpostavil eno samo odločitev ali spremembo. Pot ob žici je bila namreč vsa ta leta praviloma v ospredju mestnih oblasti – včasih bolj, drugič manj –, a jo je vedno spremljala določena mera spoštovanja, ne glede na politične razmere.
Edini resnejši madež v tem obdobju vidim v času osamosvojitve, ko se je zgodil poskus zmanjšanja pomena poti. Takrat so na primer odstranili oziroma žagali železne portale, ki so označevali njene vstopne točke.
Koliko se je dogodek spremenil od začetkov do danes?
Dogodek se je skozi desetletja precej razvijal in nadgrajeval. Na začetku je bil tekmovalni del zasnovan kot Partizanski marš z ekipo, ki je štela pet članov. Sčasoma se je program širil, dodani so bili rekreativni pohodi po trasi nekdanje žice, pa tudi Tek prijateljstva ter različne štafete, kot sta bili Štafeta zmage in Štafeta bratstva in enotnosti. Tek prijateljstva je bil nekoč celo eno pomembnejših atletskih tekmovanj v Ljubljani, na katerem so nastopali vrhunski tekači iz evropskih prestolnic, a se je po osamosvojitvi ta del programa žal ukinil.
Po letu 1992 sta kot osrednja dela ostala rekreativni pohod po celotni trasi (današnja PST) v dolžini 35 kilometrov ter Tek trojk, ki smo ga nadgradili tudi s šolskimi teki na krajših razdaljah. Rekreativni pohodi so ves čas ostali stalnica, pri čemer se lahko udeleženci na traso vključijo na osmih različnih točkah in si dolžino prilagodijo glede na svoje sposobnosti, najbolj vztrajni prehodijo celotnih 35 kilometrov. Za opravljeno pot prejmejo tudi spominsko medaljo.
Pomembna prelomnica je bila ustanovitev Agencije za šport Ljubljana, ki je v program vključila tudi otroke iz vrtcev ter osnovnih in srednjih šol. Tako se je dogodek razširil v večdnevno dogajanje, en dan je namenjen najmlajšim, naslednji šolarjem, vrhunec pa ostaja osrednji dan z rekreativnimi pohodi in Tekom trojk. Ta odločitev se je izkazala za zelo uspešno, saj se je udeležba otrok močno povečala.
Pohod pa danes ni več omejen le na en dogodek, temveč poteka vse leto. Udeležencem je na voljo tudi aplikacija, ki omogoča beleženje prehojenih odsekov med osmimi kontrolnimi točkami, za opravljene izzive pa prejmejo posebna priznanja.
Pohod ob žici vsako leto privabi ogromno ljudi. Kako zahtevna je organizacija takšnega dogodka?
Kot vsaka velika športna prireditev je tudi Pohod ob žici zaradi svoje velikosti organizacijsko zelo zahteven. Ekipa Timinga Ljubljana je organizator in izvajalec dogodka že 50 let, zato imamo veliko izkušenj, obenem pa prireditev vsako leto tudi nadgrajujemo. Z veliko entuziazma tako uspešno premagujemo izzive, ki so pogosto povezani predvsem z birokracijo – od prijav do pridobivanja soglasij in dovoljenj.
Pomembno vlogo ima Mestna občina Ljubljana, ki kot ključni partner poleg strokovne podpore svojih služb zagotavlja tudi finančno pomoč, kar omogoča nemoteno izvedbo dogodka. Kljub temu organizacija ni preprosta. Zahteva veliko truda, ne le pri sami izvedbi, temveč tudi pri zagotavljanju potrebnih sredstev.
Koliko ljudi približno sodeluje pri organizaciji in kaj vse je treba uskladiti?
Uspeh pohoda nikakor ni zasluga posameznika, temveč rezultat dolgoletnega timskega dela. V vseh teh letih so ob meni stali številni sodelavci, ki so soustvarjali organizacijo in izvedbo dogodka, prav skupna predanost ekipe je ključna, da prireditev uspešno poteka še danes. Želim si, da bi bilo v prihodnje podobno priznanje, kot je drevo ob poti, namenjeno tudi širši ekipi Timinga Ljubljana.
Ob sami prireditvi se v izvedbo vključi še vrsta mestnih služb ter številne druge organizacije in podjetja. Skupno pri dogodku sodeluje med 540 in 600 ljudi, ki skrbijo za vse, od logistike in varnosti do nemotenega poteka programa na terenu.
Izpostaviti velja tudi Društvo Zeleni prstan, ki skrbi za Pot spominov in tovarištva ter ohranjanje njenega pomena in urejenosti. Pomembno vlogo pri tem imajo tudi posamezniki, kot sta nekdanja županja Nuša Kerševan in častna meščanka Julka Žibert, ki skupaj s sodelavci skrbijo za ohranjanje vrednot tega edinstvenega "zelenega obroča" okoli Ljubljane.
Kdaj se začnejo priprave in kako dolgo trajajo?
Priprave na Pohod ob žici praktično trajajo vse leto. Začnejo se takoj po koncu ene prireditve, najintenzivnejše pa so v zadnjih šestih mesecih, ko je treba urediti vse od prijave dogodka do usklajevanja z izvajalskimi službami in priprave ekipe, ki neposredno izpelje pohod.
Težko je na kratko opisati vse, kar se dogaja v ozadju. Priprave potekajo vse leto in vključujejo vrsto nalog, ki jih udeleženci na sami prireditvi sploh ne opazijo. Ob tem je pomembno poudariti, da se rekreativni del pohoda razlikuje od tekmovalnega dela, kot je Tek trojk, saj vsak zahteva svoj pristop, organizacijo in potek dela.
Pot ob žici ni le dogodek, ampak 35-kilometrska krožna pot okoli mesta. Zakaj je po vašem mnenju tako posebna?
Posebnost Poti ob žici je v tem, da ni zgolj pot, temveč pravi športni objekt, namenjen vsem – ne le Ljubljančanom, ampak tudi obiskovalcem in turistom. Pot spominov in tovarištva sicer ohranja spomin na traso bodeče žice iz časa druge svetovne vojne, hkrati pa predstavlja prostor za aktiven in zdrav način življenja.
Na njej se srečujejo tako rekreativci kot vrhunski športniki, največ pa je sprehajalcev – ljudi, ki v naravi iščejo sprostitev in energijo za vsakdan. Prav ta preplet zgodovine, narave in gibanja je tisto, kar Pot ob žici dela resnično posebno.
Koliko k njeni priljubljenosti prispeva to, da je dostopna ves čas in brezplačna?
Zelo veliko. Prav dostopnost in brezplačna uporaba sta ključna dejavnika njene priljubljenosti. Pot spominov in tovarištva je na celotni dolžini odprta vsem, vse leto, kar pomeni, da jo lahko vsak uporablja kadarkoli in na način, ki mu najbolj ustreza.
Kako pomembno se vam zdi, da pot ohranja tudi zgodovinski vidik, ne le rekreativnega?
Pomembno je, da poznamo zgodovino – kaj se je dogajalo med drugo svetovno vojno in kako je bila Ljubljana obdana z bodečo žico. Prav ta spomin daje poti dodatno vrednost. Veseli me, da so s tem dobro seznanjene tudi mlajše generacije, ki večinoma poznajo zgodovino poti.
Zgodovinski vidik ima pomembno mesto tudi v okviru samega pohoda, saj je del programa ob prazniku mesta Ljubljane namenjen prav ohranjanju teh spominov in predstavitvi pomena Poti spominov in tovarištva.
Zakaj menite, da dogodek vsako leto znova privabi toliko ljudi?
Predvsem zaradi tradicije, spoštovanja do zgodovinskih dejstev, narave in lepote okolice Poti spominov in tovarištva ter njene dostopnosti. Ljudem ponuja tudi priložnost za sprostitev, kar je v današnjem tempu življenja še posebej dragoceno.
Tistim, ki se na pot odpravljajo prvič, pa sporoča preprosto: ne bo vam žal – pridite in uživajte v naravi.
Kako vi osebno najraje uporabljate Pot ob žici?
Žal Pot ob žici uporabljam premalo, čeprav jo imam praktično pred nosom. Razlogov za to je več, predvsem pa sta to bila dolga leta predvsem zaposlenost in odsotnost. Zdaj prihaja čas, ko bo več priložnosti tudi za to, da jo začnem uporabljati še za lastno rekreacijo.
Kako vidite prihodnost dogodka, kam se še lahko razvija?
Verjamem, da bo ostal pomemben del Ljubljane tudi v prihodnje. Ključno je, da se razvija v skladu s tradicijo in da ga prevzamejo tudi mlajše generacije, ki bodo to zgodbo peljale naprej.
