SiolNET. Siol Plus Kolumne
1,96

termometer

  • Messenger
  • Messenger
ZAČETEK DRŽAVE

Trideset let po mednarodnem priznanju naše države nadaljevanje hladne vojne in zahrbtnosti

1,96

termometer

Dimitrij Rupel
Dimitrij Rupel. Foto: Reuters

Domnevam, da nisem bil edini, ki sem z velikim presenečenjem prebral vprašanje, ki ga je (v pismih bralcev v Sobotni prilogi Dela 18. decembra 2021) postavil Jože Poglajen iz Ljubljane:

… zakaj je bilo treba ob še vedno živi JLA tako hiteti z razglasitvijo odcepitve od Jugoslavije in s tem zanetiti oborožene spopade z 52 mrtvimi pretežno mladimi ljudmi! 
… S precejšnjo zanesljivostjo je mogoče namreč trditi, da bi
če bi Rupel in ostali osamosvojitelji modro počakali še kakšen mesec dni, Jugoslavija sama razpadla. 

dimitrij Foto: Osebni arhiv Dimitrij Rupel

O tem vprašanju si bo sicer vsak ustvaril svoje mnenje, za vsak primer pa je treba spomniti, da ni Slovenija napadla JLA, ampak je JLA napadla Slovenijo, ta pa se je branila v skladu z odločitvami, sprejetimi na plebiscitu in v zakonitih organih Republike Slovenije. S tem se strinja ves svet razen sobotnega izpraševalca in njegovih prijateljev v službah, v katerih deluje oz. je deloval. Prav v ospredju slovenske osamosvojitve se je, kot pišem v nadaljevanju, znašel tudi nekdanji predsednik Milan Kučan, ki je 25. junija 1991 na Trgu republike prebral uvodni osamosvojitveni govor.

Bonn Novice Nemčija je Sloveniji dala izjemno dragoceno božično darilo

Podobno kot že kdaj v prelomnih časih se je tudi preteklo soboto v Delu zbrala skupina najbolj udarnih zagovornikov Jugoslavije, JLA, socializma in komunizma, z eno besedo protievropskih, protidemokratičnih  in predmodernih političnih usmeritev. Najbolj žal mi je za Jožeta Mencingerja, ki je skupaj s Tinetom Hribarjem prestopil iz tabora pobudnikov osamosvojitve v tabor netilcev “prijateljskega ognja”. Kot povedo preprosti in splošno dostopni podatki, je skupaj z drugimi ognjenosci, ki so se večinoma pokrili z imenom KUL, prestopil na napačno stran zgodovine. Težko bo namreč dokazati, da so se z ognjenosci na tisti (napačni) strani znašle vse evropske države vključno z Rusi, Američani, z vsemi tistimi, ki so so nas priznali kot samostojno in neodvisno državo pred tridesetimi leti vključno z Argentinci, Avstralci, Brazilci, Indijci, Izraelci, Japonci, Kanadžani in Kitajci…

Po brionski deklaraciji 7. julija 1991 smo v Sloveniji odštevali dneve trimesečnega moratorija. Iztekel naj bi se 7. oktobra. Živčni pa nismo bili samo v Sloveniji. Poleti 1991 - torej vsaj trideset let nazaj - so bili ljubitelji reda in predvidljivosti v mednarodnih odnosih precej obupani. Posebej napeto je bilo v sovjetskih republikah: najprej v Rusiji, kjer je 16. maja Jelcin nama s Peterletom napovedal razpad Sovjetske zveze; nato v Litvi, Estoniji in Latviji. V avgustu so bile te države že neodvisne in priznane, navzkriž so jih priznavale druge republike (tudi Slovenija) in celo Sovjetska zveza.

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Škoda namesto zastave in zlom Evropske unije

Moji obiski na Baltiku v začetku septembra so bili z eno besedo pravljični: povsod sami prijatelji in istomišljeniki! To so bili časi nenadejanih sprememb, nenačelnih izgovorov, sramežljive pa seveda tudi zanesenjaške, celo vesele diplomacije. Z Bučarjem sva 14. avgusta - bolj kot zaradi Srbov zaskrbljena zaradi trdoživosti Jugoslavije - v Beogradu obiskala Dobrico Ćosića in ga prepričevala, naj njegova republika/država upošteva slovenske nacionalne interese. V tem primeru bi tudi Slovenija upoštevala srbske nacionalne interese. Po moskovskem puču proti Gorbačovu 19. avgusta me je na zunanjem ministrstvu obiskal konzul Sovjetske zveze Jurij Girenko in mi prebral uradno sporočilo, da bo poslej v njegovi državi vse v redu, da bojo znižali cene in povišali plače. Naslednjega dne (20. avgusta) sem Genscherju v Bonnu izrazil strah zaradi dogodkov v Moskvi, vendar me je gostitelj pomiril, naj se ne bojimo in da puč ne bo uspel. Skrbelo me je, da bi komunisti, ki so prevzeli oblast in izgnali Gorbačova, pomagali Miloševiću.

Takrat sem se prepričal, da so Nemci najbolje od vseh obveščeni o razmerah v Sovjetski zvezi. In res se je čez nekaj dni Girenko vrnil in priznal, da je prejšnjikrat govoril neumnosti. Glede na to, da Jugoslavije - kot je po plebiscitu rekel Pučnik - ni bilo več, sem fantaziral, da bi nemara lahko namesto države ustanovili nekakšno jugoslovansko konferenco o varnosti in sodelovanju, ki bi imela tri članice: Slovenijo, Hrvaško in "Jugovzhod". Bosanci in Makedonci, predvsem pa predstavniki Evropske skupnosti so se na haaški mirovni konferenci, ki se je po dogovoru na Brionih začela 7. septembra, ogrevali za tretjo Jugoslavijo kot nekakšno jugoslovansko evropsko skupnost. V tem času smo v Sloveniji nestrpno čakali na konec brionskega moratorija, ki se je pač iztekel 7. oktobra, ko je še trajala haaška mirovna konferenca. Nastala je zadrega, saj smo se v Ljubljani čutili odrešeni, v Haagu in Bruslju pa so nas prepričevali, naj "zaradi lepšega" ostanemo na konferenci, sicer bo razpadla. Takrat me je predsedujoči konference Peter Carrington vprašal, s kom bi šel rajši na večerjo: s Tuđmanom ali z Miloševićem? Rekel je: "Priznajte, da je Milošević veliko bolj zabaven."

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Kako zmagati na volitvah?

V tem času so si evropski predsedniki (Vranitzky, Havel, Kohl, Mitterrand) podajali kljuko na vratih Ovalne sobe, kjer je uradoval George Bush starejši. Medtem ko so nekateri ugibali, ali bi bilo še mogoče rešiti Jugoslavijo, sta Kohl in Genscher (7. novembra) odločno povedala, da je to iluzija. Tretjega oktobra 1991 sva bila s predsednikom Kučanom na obisku pri francoiskem predsedniku Mitterrandu. Sestanek je pomagal pripraviti slovenski slikar Zoran Mušič, ki je živel v Parizu. Mitterrand je v nekem trenutku postal velikodušen in naju razveselil: "Če želite biti neodvisni, pa bodite neodvisni!" Zato je bil Kučan 3. decembra, na sestanku pri nemškem kanclerju Kohlu, začuden, ko je ta rekel, da se bo zvečer sestal s francoskim kolegom, da ga prepriča glede priznanja. No, Kohl je bil razigran. Rekel je, naj doma povemo, da bomo za Božič od Nemcev dobili darilo: priznanje neodvisnosti.

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Totalitarizem

Končno so zunanji ministri Evropske skupnosti sklenili priznati Slovenijo in Hrvaško 16. decembra. Moje nezaupanje je bilo končano 17. decembra 1991 zjutraj, ko me je poklical Hans Dietrich Genscher in mi čestital. Prve informacije s sestanka so bile nejasne, sodelavci so me namreč obvestili, da so ministri odložili priznanje za en mesec, Genscher pa je razložil, da je odločitev dokončna, le razglasili jo bodo 15. januarja.

Na tej točki se postavlja neko pomembno vprašanje. Ali so se Evropejci zavedali, da bo za Božič razpadla Sovjetska zveza in da bo s tem odpravljen izgovor zahodnih držav, da bi bilo priznanje razpada Jugoslavije slab signal za Sovjetsko zvezo? Priznanje razpada Jugoslavije se je uradno zgodilo šele 15. januarja 1992, ko Sovjetske zveze ni bilo več. Od tu naprej - od razpada SZ, nato razpada SFRJ - pa se začenja novo poglavje evropske zgodovine.

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Brdavs premagal Martina Krpana Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Volk bo požrl Rdečo kapico

Kakšno novo poglavje? Razpad Jugoslavije in Sovjetske zveze spadata med pojave konca hladne vojne, v kateri je predvsem pogorela ideja socializma in komunizma. Res so nekateri napovedovali konec zgodovine in res so se zmotili. Zgodovino hladne vojne, oživljanja socializma in komunizma nadaljujejo v Sobotni prilogi Dela.

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Uničenje resnice
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin