Sobota, 27. 3. 2021, 4.01
3 leta, 1 mesec
Tomaž Štih: Antifašistični fašisti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,26
62
.
Antifašizem je danes poslednje pribežališče ničvredneža, ideologija ničesar in neizprosen boj proti neobstoječemu sovražniku – v zameno za državni denar in neprofitno najemno stanovanje v središču Ljubljane.
Imam slabo in dobro novico za vas. Slaba je, da je danes fašistov po svetu mnogo več, kot jih je bilo kadarkoli prej v zgodovini. Dobra pa, da fašizma ni več že od kapitulacije Italije. Ko (poklicni!) antifašisti opozarjajo, da fašistična zver spet dviguje glavo, pravzaprav le sporočajo, da so na seznam tistih mnenj, ki jih v javnosti danes označujejo za fašizem, dodali novosti.
Če niste mnenjski paramecij ali pravoverni socialist, ste zagotovo že uvrščeni v kakšno njihovo kategorijo. Se vam zdijo javna poraba in davki previsoki? Mislite, da je rušenje zidov med moškimi in ženskimi toaletami neumnost? Verjamete, da je vsaka moderna feministka to le do prvega pravega moškega? No, vidite, kakšna proračunsko-konservativna, patriarhalno-opresivna in mizogena fašistična svinja ste.
Razloge, da je fašizem postal vse, kar nikoli prej ni bil, je treba iskati v dejstvu, da moderni antifašizem deluje predvsem na javni in parajavni denar. Tisti, ki so si to izbrali za poklic, morajo nekako opravičiti stomilijonsko javno porabo za neizprosen boj proti sovražniku, ki so ga zadnjič opazili 3. septembra 1943. In zato so prisiljeni v nenehno izumljanje novih zvrsti fašizma.
Tako so samo v zadnjem mesecu v ZDA fašistoizirali (in cenzurirali!) šest priljubljenih otroških knjižic Dr. Seussa zaradi nestrpnih rasnih stereotipov v njih; risanko o zaljubljenem dihurčku Pepetu, ker promovira kulturo posilstev; in seveda risanko Hitri Gonzales, ki stereotipizira Mehičane. Ponča in Tora pa so, hvala bogu, spregledali.
Obkladanje vseh, ki jih socialisti ne marajo, s fašisti ima že brado in traja, odkar so se resno sprli s pravimi fašisti, ko je Benito Mussolini zaradi stališča do vstopa Italije v 1. svetovno vojno izstopil iz socialistične stranke in prenehal urednikovati njihov časopis Avanti ter ustanovil konkurenčno stranko. Kot progresivni politik in občudovalec Johna Keynesa je volivcem obljubil visoke progresivne davke, socialna partnerstva, zgodnejše upokojevanje in uvedbo minimalne plače. In ker so tudi socialisti izšli iz istega delavskega gibanja in se bojevali za isto volilno bazo, pa še z istim programom (povrhu pa so imeli oboji radi konflikt in ulico!), so se takoj zravsali med sabo.
Odtlej je v besednjaku socialistične levice fašist najslabša življenjska oblika na planetu. Ne razumite me narobe, tudi v besednjaku običajnih ljudi je beseda fašist (in socialist!) skrajno negativna. Le da mi definicije ne spreminjamo vsak dan tako, da bi pomenila vse, kar nam ni všeč. Eden od najbolj bizarnih primerov tega početja je bil, na primer, Berlinski zid, ki se mu je na vzhodu uradno reklo antifašistična zaščitna pregrada (nem. Antifaschistischer Schutzwall). Zloraba pojma fašizem za doseganje političnih ciljev in obračun z neljubimi stališči se je na levi ohranila do danes.
Pri nas sodobni antifašizem igra še vlogo sredstva za potiskanje hladne vojne v pozabo. To smo namreč izgubili, zmagovalca Reagan in Thatcherjeva pa sta se, skladno z določilom, da zgodovino pišejo zmagovalci, odločila, da je bil socializem enako slab kot fašizem in nacionalni socializem. Nekaterim pri nas to ni všeč in zato bi radi to pravilo malo popravili. Tako, da zgodovine ne bi več pisali zmagovalci, ampak predzadnji zmagovalci.
Iz te želje se rojevajo pravljice o tem, da je bilo za demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije najbolj zaslužno drugo zasedanje Avnoja in da sta imela pomembno vlogo še Čebine in preboj z Menine planine. Iz istega miselnega brloga prihajajo tudi novinarske disertacije na temo neuvrščenih, ki da v resnici niso bili le drugo ime za koalicijo socialistov druge lige in afriških ljudožercev. Ter globoka ranjenost slovenskih aktivistov ob izjavi hrvaške predsednice, da je bila rojena na napačni strani železne zavese.
Če se namesto tega pretvarjamo, da še vedno živimo v letu 1945 in smo zavezniki z ZDA v skupnem protifašističnem boju, pa čeprav smo bili v resnici pol stoletja njihovi ideološki nasprotniki, potem smo zmagovalci. In lahko pišemo zgodovino. Fake it till you make it.
Antifašizem je danes poslednje pribežališče ničvredneža, je ideologija ničesar in neizprosen boj proti neobstoječemu sovražniku – v zameno za državni denar in neprofitno najemno stanovanje v središču Ljubljane. Ni škodljiv le zato, ker davkoplačevalce veliko stane, ampak predvsem zato, ker se pod pelerino boja proti enemu zlu dopušča drugo zlo. To zlo pa danes razbija mesta, preganja ideje, ropa izložbe, prepoveduje koncerte in knjige, prisilno prerazdeljuje premoženje, ustrahuje ljudi na ulicah ter izvaja izbrise drugače mislečih iz javnega življenja in služb.
Ne pustite jim, da to počnejo v vašem imenu! Nekoč je bil čas vojne in so se bili ljudje prisiljeni izrekati za socialiste ali fašiste. Danes je čas miru. In ste lahko tudi obojih siti do grla.
62