SiolNET. Siol Plus Kolumne
5,44

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Dimitrij Rupel: Svetovni nered

5,44

termometer

Dimitrij Rupel |  | Foto: Reuters
Foto: Reuters

Zunanjepolitični analitiki ocenjujejo, da po predahu po koncu hladne vojne, ki ga je mogoče imenovati tudi "zgodovina na počitnicah" (holiday from history), prihaja čas resnega poslabšanja svetovnega reda oz. svetovne ureditve. Ponekod govorijo o novi hladni vojni. V zadnjih letih se ena za drugo pojavljajo nevarnosti, grožnje in resne težave zaradi pandemije, podnebnih sprememb, preskrbe z energijo in napada ruskega avtokratskega voditelja na Ukrajino.

Ameriški avtorji še posebej poudarjajo strateške nejasnosti, idealizem, predvsem pa politične delitve v ZDA:

Država, ki je sprta sama s seboj, ne vzdrži, niti ne more biti učinkovita v svetu, saj razdrte Amerike ne bodo razumeli kot zanesljivo ali predvidljivo partnerico ali voditeljico … Premagovanje delitev v državi bo zahtevalo stalno prizadevanje politikov, vzgojiteljev, verskih voditeljev in staršev.(1)

Poznamo politične delitve več vrst: od običajnih strankarskih razlik do kulturnih bojev, revolucij, državljanskih vojn in vojn med državami. Razlike in delitve so – do neke mere – običajne znotraj držav, pa tudi v mednarodnih odnosih, pri čemer so države, ko gre za obrambo nacionalnih interesov, ponavadi zadržane glede notranjih delitev, saj predpostavljajo, da bi lahko oslabile njihov mednarodni položaj. Teh predpostavk se – ker jim to omogoča sistem – zgledno držijo v Rusiji in na Kitajskem, pa tudi v drugih avtokratskih oz. totalitarnih državah.

Bolj ranljive so kajpada demokracije, posebej nevarni pa so primeri, ko postanejo notranje delitve in razlike nestrpne ali sovražne. Primer takšne nevarnosti je – če damo v oklepaj državljansko vojno – kulturni boj, kot ga poznamo iz nemške (1871) in slovenske zgodovine (1884), pa tudi iz novih pojavov, tudi v Sloveniji. Ko gre za Slovenijo, se postavlja vprašanje, v katero kategorijo spadajo poulični protesti/spopadi in medijski napadi, ki politične tekmece označujejo s fašisti. Spopadi med fašisti in liberalci ali komunisti (spomnimo se španske ali slovenske državljanske vojne) so bili namreč namenjeni izgonu in uničevanju tekmecev, ki so bili preimenovani v sovražnike.

Pogosto slišimo, da je bila slovenska politika v času osamosvajanja zgledno enotna in zaradi tega uspešna tudi na mednarodnem področju. To do neke mere drži, čeprav v resnici prave enotnosti ni bilo, ampak je – predvsem v času Demosa, pa tudi v Drnovškovem času – obstajala nekakšna medstrankarska zadržanost. To, da so slovenski komunisti leta 1991 rotili italijanske tovariše, naj ne podarijo slovenske neodvisnosti desnici, in da je slovenski predsednik republike leta 2001 spraševal organizatorje državne proslave – ki so k nagovoru ob deseti obletnici povabili nemškega kanclerja – "kaj nam pa ima Schröder povedati?", res bolj od enotnosti dokazuje strpnost, ki je vladala vsaj do leta 2003, pravzaprav do referenduma o EU in Natu. Ravno takrat so nekateri strankarski krogi v Sloveniji začeli z akcijami proti svoji državi.

Stvari so se zaostrile zaradi članstva v Natu, kmalu zatem pa so omenjeni krogi začeli izvažati notranje nesporazume: v tujini so se začeli pojavljati članki o neprimernosti slovenske vladajoče garniture (za predsedovanje EU), o korupciji v njej; navsezadnje so slovenski levičarski aktivisti s pomočjo finske televizije skonstruirali afero Patria, letos pa so ob volitvah ponovili vajo z nemškimi "boxerji" in z rogoviljenjem proti modernizaciji in proti z mednarodnimi (Natovimi) merili skladni slovenski vojski. V času Janševe vlade (2020–2022) je izvoznikom slovenskih političnih razlik uspelo spodbuditi nadobudne poslanke evropskega parlamenta (npr. Sophie in 't Veld), komisarje in komisarke, da so začeli razglašati Slovenijo za protiliberalno (illiberal) državo.

Lahko bi rekli, da so prizadevanja izvoznikov slovenskih razlik poleg nenavadno ugodnih in udobnih rezultatov državnih volitev postavila na dnevni red tudi nekatera bistvena zunanjepolitična oz. geopolitična vprašanja. Nadaljevanje takšne politike bi lahko povzročilo pravo zunanjepolitično krizo. V zvezi s tem je bila posebej skrb vzbujajoča izjava srbskega predsednika Vučića, da je Slovenija kršila ozemeljsko celovitost Srbije. Ta izjava je bila posebej neprijetna, ker je bila izrečena v kontekstu pogovorov o ruskem napadu na Ukrajino in o evropskih sankcijah proti Rusiji; njeno sporočilo pa je bilo, da bi bila Srbija – če Slovenija z Evropo vred izvaja sankcije proti Rusiji – upravičena uvesti sankcije proti Sloveniji.

Toda slovensko-srbski odnosi so relativno majhen problem, če ga primerjamo z vladnim omahovanjem in ugibanjem, kam sploh spada Slovenija. Že pred volitvami smo namreč slišali, da se mora država umakniti iz povezav s srednjeevropskimi državami (Višegrad) in se povsem prepustiti voznemu redu francosko-nemškega vlaka. Slovenija, slišimo novo vladno ekipo, spada v jedrno skupino EU, torej v skupino držav, kot so Beneluks, Francija, Italija in Nemčija. Pri tem, da gre za države, ki so ustanovile Evropsko skupnost, se je treba spomniti tudi razprav iz leta 1994 (Schäuble-Lamers), da bi morali jedrne države (ustanoviteljice) razločiti od perifernih prišlekov; in Junckerjeve Bele knjige (white paper) iz leta 2017, ki je aktualizirala scenarij tesnejše integracije hitrejših oz. bogatejših članic.

Spomnimo: predsednik EK Jean Claude Juncker je državam Zahodnega Balkana tako rekoč zaprl pot v EU. Pri tem je seveda treba upoštevati rusko-ukrajinsko vojno in rusko-nemško energetsko povezavo, predvsem pa gospodarsko krizo (in svetovni nered!), ki se težko sklada z radodarnostjo do manj razvitih držav in do enakopravnega tekmovanja oz. sodelovanja. Domišljiji je treba prepustiti vprašanje, kako naj Slovenija postane jedrna država s slabo opremljeno vojsko in protikapitalistično politiko, ki jo razglaša aktualna vlada? Še bolj zapleteno pa je vprašanje, kaj čaka Evropejce ob pešanju globalizacije in trganju gospodarskih vezi z Rusijo in Kitajsko? Kaj čaka slovensko – izrazito izvozno naravnano – gospodarstvo? Nas čaka "samooskrbna" ekonomija, novi merkantilizem?(2)

V nedavnem prijateljskem pogovoru sem zagovarjal idejo, da bi morali za predsednika/predsednico republike izvoliti tisto osebo, ki je v preteklosti naredila najmanj škode slovenski državi. Približno tako si predstavljam primerno slovensko zunanjo politiko: najtesneje bi morala biti povezana z državami, ki nam v preteklosti niso naredile nobene škode. Če dobro premislimo, so nam države t. i. jedrne Evrope v zgodovini povzročile največ težav. Tako Nemci kot Italijani ali Francozi so nekoč slovensko ozemlje imeli za sestavni del svoje države. Za spoznanje boljši so bili Srbi, ki so leta 1991 pokazali nenavadno napadalnost, leta 2022 pa so napadalnost pripisali Slovencem. Se nam je v zgodovini kdaj kaj podobnega zgodilo od baltskih ali srednjeevropskih držav? So nam kdaj kaj hudega naredili Čehi ali Poljaki? Po drugi strani ne bi smeli pozabiti, da so se nam Nemci (in Avstrijci) za zgodovinsko škodo opravičili. Npr. nemški kancler, o katerem je Kučan spraševal, "kaj pa nam ima Schröder povedati?"

Prihodnji čas utegne biti čas svetovnega nereda. V takšnem času so potrebna zavezništva. Aktualni predsednik republike pogosto govori o nemško-francoskem vlaku, v zadnjem času pa večkrat omenja Pobudo treh morij. Vmes se pritožuje, da bo Srbija podlegla Putinu, če je Evropska unija ne sprejme v svoje članstvo. Od vseh teh idej je najbolj realna pobuda, ki združuje države s podobno zgodovino in ki so se vse po vrsti spopadale s sovjetsko (ali sovjetski podobno) komunistično oblastjo. V teh državah vedo, česa vsega je sposobna, zato so previdni z Rusi. Kar zadeva Američane, ki so večkrat reševali evropske narode pred uničenjem, si moramo želeti, da bi čim prej rešili notranje razlike in sestavili svoje razdeljene sestavine. Nekaj raziskovalnega truda in časa bi morali posvetiti tudi zaupanju, ki ga do Američanov (celo bolj kot do Nemcev) gojijo Srednjeevropejci in Balti.

(1)Cf. Richard Haas, "The Dangerous Decade - A Foreign Policy for a World in Crisis", Foreign Affairs, September/October 2022.

(2)Merkantilizem je ime za gospodarsko teorijo, ki izhaja iz predpostavke, da je država lahko samooskrbna. Utemeljitelj merkantilizma je bil Jean-Baptiste Colbert, ki je bil med letoma 1661 in 1683 minister Ludvika XIV.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.
Kučan Gorbačov Siol Plus Dimitrij Rupel: Gorbačov Z, ruski vojaki, črka Z Siol Plus Dimitrij Rupel: Bodeči simboli Karl Erjavec, Dimitrij Rupel Novice Erjavec veleposlanik v Franciji? Rupel: To bi lahko bila katastrofa.  

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin