SiolNET. Siol Plus Kolumne
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Rupel: Kakšno razočaranje za vse mogoče türke, erjavce, bratuškove, cerarje in šarce

10

termometer

Dimitrij Rupel
Foto: Ana Kovač

Pred 80 leti (27. septembra 1940) je bil v Berlinu – ko je že več kot leto veljal pakt med Stalinom in Hitlerjem – podpisan trojni pakt med Nemčijo, Italijo in Japonsko. Kraljevina Jugoslavija je postala članica pakta na Dunaju 25. marca 1941, vendar je po dveh dneh iz njega tudi izstopila. 2. januarja 1942 je v Washingtonu podpisala Deklaracijo združenih narodov, s katero je bilo ustanovljeno protihitlerjevsko zavezništvo 26 držav.

Govorci (bolje govorniki) angleškega oz. ameriškega jezikovnega območja pogosto želijo svojim sogovornikom ali občinstvu, da bi "živeli v zanimivih časih", pri čemer ni povsem jasno, ali jim želijo kaj dobrega ali kaj slabega, saj naj bi stavek "Želim ti zanimivo življenje" (ang. "May you live in interesting times") prihajal iz Kitajske, kjer naj bi z njim naslovnikom napovedovali ali celo želeli težave. Ko "stalni sekretar" Sir Humphrey Appleby v angleški komediji Yes, (Prime) Minister (1980–1988) svojemu šefu Jamesu Hackerju njegove pobude označuje kot "zanimive" ali celo kot "pogumne", hoče reči, da so nevarne in škodljive za režim oz. za njegovo kariero.

Najbolj "zanimivi" časi so se za Slovence začeli leta 1945 in so trajali neprekinjeno do leta 1990. Letos smo v Sloveniji preživeli zanimivo pomlad (z nastopom nove vlade, z izbruhom epidemije in protestov proti "janšizmu" in "orbanovini") in zanimivo poletje (s spodkopavanjem koalicijskih partnerjev Počivalška in Pivčeve, z obnovitvijo slovensko-ameriškega prijateljstva); obeta pa se tudi zanimiva jesen, ki utegne nadaljevati spomladansko in poletno izročilo. Zanimiv je denimo seznam povabljenih visokih gostov na Blejski strateški forum, ki je zanj – poleti 2005 v čolnu sredi Blejskega jezera – dal idejo Janez Janša in ki smo ga ustanovili v času njegove prve vlade leta 2006. Tokrat naj bi se poleg voditeljev višegrajskih držav in Hrvaške foruma udeležili tudi srbski predsednik Aleksandar Vučić in evropski zunanji minister Josep Borrell. Dvojec Janša - Pahor je po vsem videzu podobno uspešen gostitelj, kot je bil nekoč dvojec Janša - Drnovšek. Kakšno razočaranje za vse mogoče türke, erjavce, bratuškove, cerarje in šarce![1]

Protesti, skupščina. Siol Plus Ljudska republika Slovenija?

Kot posebno zanimivost letošnjega poletja bi morali omeniti pohvalo kardinala Franca Rodeta na račun aktualnih predsednikov vlade in republike, češ da bi jima lahko uspela narodna sprava, za katero si prizadevamo že trideset let. Sprava seveda ni bila mogoča ob načrtnem povzdigovanju slovenske komunistične revolucije in ob brezbrižnosti glede osamosvojitve in državnosti. Posebna pikantnost oz. bizarnost te brezbrižnosti je bila dobro organizirana razdelitev oz. razpršitev organizacij veteranov vojne za Slovenijo, med katerimi se je znašla tudi organizacija, ki temelji na poveličevanju dogodka, ki ga ni bilo.[2] Morda sprava ni prava beseda. V bistvu gre za normalizacijo slovenskega življenja, ki ga je pretrgala revolucija oz. komunistična oblast leta 1945. Takrat so se začeli "res zanimivi časi". K njihovi prekinitvi oz. k normalni politiki smo se Slovenci vrnili ob koncu hladne vojne oz. v času jugoslovanske krize in razkroja Sovjetske zveze, tj. ob propadu socializma.

Nedavno je bilo mogoče v časopisih, ki zvesto služijo t. i. levičarski politiki (kadar je na oblasti in kadar – po naključju, izjemoma – ni na oblasti), prebrati posmehljive komentarje o obisku ameriškega državnega sekretarja Pompea, češ da je šlo za "rekrutiranje zaveznikov za ameriško vojno proti Kitajski".[3] Posmehljivi komentarji so namenjeni nekaterim težko pričakovanim spremembam v slovenski zunanji politiki. Ta se je razživela s podpisovanjem slovensko-ameriške izjave o omrežju 5G in z vabili Srednjeevropejcem (ne Vzhodnoevropejcem)[4] na Blejski forum. Omenjeni časopisni komentarji ugotavljajo, da se po dolgem času nadaljuje "ameriško-vzhodnoevropsko zavezništvo", v katero je nekoč (2003) sodila "Vilniuška/Vilenska izjava", ki je napovedala razdor med Vzhodom in Zahodom oz. "razdiralnost nekdanjega komunističnega bloka". Glavna poanta tega in podobnih komentarjev zanimivega poletja 2020 je "dvom o evropskem projektu" oz. "slepa lojalnost Združenim državam". Nedostojnih napadov na ZDA in pozivov, naj Slovenija zapusti Nato, je bilo še več, celo s strani slovenskih policistov oz. njihovih sindikalnih voditeljev. Na tej točki bi se lahkotna razprava morala nehati. Na tej točki je najbrž treba reči: zdaj je tega dovolj.

Dimitrij Rupel Siol Plus Kučanova pomota o medijski vojni z Janšo

Za razlago takšne odločnosti in upanja, da se bodo razmišljanja o škodljivosti slovensko-ameriškega sodelovanja počasi utrudila in ponehala, je treba seči v "zanimivo" preteklost, pravzaprav k začetku druge svetovne vojne. (Kaže, da je narodna sprava neločljivo povezana ravno s časom pred osemdesetimi leti.)

Prvega januarja 1942 so ameriški predsednik Roosevelt, ministrski predsednik Združenega kraljestva Churchill, sovjetski veleposlanik Litvinov in zunanji minister Čangkajškove Kitajske (današnjega Tajvana) T. V. Sung podpisali kratko deklaracijo, ki je pozneje dobila ime Deklaracija združenih narodov (Declaration by United Nations); naslednjega dne pa je deklaracijo skupaj z enaindvajsetimi predstavniki drugih držav podpisal veleposlanik Kraljevine Jugoslavije v Washingtonu Konstantin Fotić. Deklaracija se je sklicevala na Atlantsko listino, ki sta jo avgusta 1941 sestavila Roosevelt in Churchill. S to deklaracijo je bilo ustanovljeno zavezništvo za boj proti osi Berlin–Rim–Tokio oz. proti "hitlerizmu". Podpisniki so se zavezali, da s sovražniki ne bodo sklepali separatnega miru ali premirja. Kmalu za tem, 13. januarja 1942, je Kraljevina Jugoslavija (skupaj z Belgijo, Nacionalnim odborom Francije, Grčijo, Luksemburgom, Norveško, Nizozemsko, Poljsko in Češkoslovaško) v Londonu podpisala Deklaracijo o zatiranju vojnih zločinov, pri čemer je bilo mišljeno nasilje na ozemljih pod sovražno okupacijo.

Kraljevina Jugoslavija je v socialističnih šolah veljala kot nazadnjaški, svojim narodom neprijazen, tako rekoč sovražen pojav. Prej kot to, da je bila zaveznica Američanov in Angležev, celo Sovjetov in (resda nepravih) Kitajcev, naj bi verjeli, da so jo sestavljali izdajalci, da je delovala na napačni strani zgodovine in tako rekoč sodelovala z okupatorjem. V resnici je bilo ravno obratno. Kraljevina Jugoslavija je bila v drugi svetovni vojni zmagovita, njeni nasprotniki so vojno izgubili, ena od njenih zaveznic – Sovjetska zveza – pa se je zapletla v novo (hladno) vojno in bila v njej poražena. Angleži in Američani v vojnah 20. stoletja niso bili nikoli poraženi, njihove pobude od Atlantske listine do Deklaracije združenih narodov pa so postale temelj nove svetovne ureditve. Zahodni zavezniki so bili do kraljevine – posebej leta 1944 – zaradi njene navezanosti na Dražo Mihajlovića zadržani, vendar so pričakovali, da se bo Tito z njo sporazumel. Računali so na kontinuiteto. Nova Jugoslavija je pod pretvezo, ki se je imenovala Sporazum Tito - Šubašić (junij, november 1944), prevzela njen sedež za zavezniškim omizjem. Med tremi kraljevimi namestniki, ki so 7. marca 1945 dali Titu mandat za sestavo vlade, je bil tudi Slovenec Dušan Sernec. Nova Jugoslavija je kot nedolžna naslednica stare Jugoslavije leta 1945 ustanavljala OZN, nato je iz vlade izločila reakcionarje in se postavila na stran Sovjetske zveze, ki je – kljub Informbiroju – ni nikoli zares izdala; na koncu pa je bila poražena skupaj z njo.

Sestava nove Jugoslovanske vlade

In zdaj glavna reč: Slovenija se je leta 1991 ločila od poražene komunistične Jugoslavije in se iz njenega ujetništva vrnila v naročje zahodne civilizacije, ki jo zgledno predstavljajo Amerika in Združeno kraljestvo, Nato in Evropska unija. Brexit niti za Slovenijo niti za Evropsko unijo ni bil hvalevreden dogodek, saj sta imeli v Londonu naložen pomemben del svojega političnega kapitala. Recimo, da je Slovenija ob osamosvojitvi s svojega medvojnega londonskega računa dvignila del svojih političnih "prihrankov". Toda omenjeni časopisni komentarji si zatiskajo oči in ušesa za takšne premisleke. Glavna težava je povezana s slovenskim članstvom v Natu. Proti Natu so bili slovenski levičarji od nekdaj, posebej pa še takrat, ko je širitev postajala realna. Pri njeni prvi rundi leta 1997 so se po vsem videzu bali brez razloga, saj je bila namenjena Višegrajski četverici, pri čemer je s seznama novih članic zaradi neugodnih notranjepolitičnih razmer izpadla Slovaška.[5] Leta 1998 je slovenska diplomacija pod vodstvom Frleca in Türka mrzlično iskala alternativo za Nato in jo našla v Koaliciji nove agende (New Agenda Coalition), katere članice so bile nevtralne ali neuvrščene države, ki so se bojevale proti jedrski oborožitvi.[6] Leta 2002 je na vrhu v Pragi prišlo do odločitve o širitvi Nata z "velikim treskom" (Big Bang), ljubljanskim nasprotnikom Nata pa je že zmanjkovalo idej, kako naj se članstvu izogne zdaj že uradno povabljena Slovenija. Po podpori obračunu s Sadamom Huseinom, ki jo je Američanom ponudila osmerica predsednikov evropskih članic Nata (Češka, Danska, Italija, Madžarska, Poljska, Portugalska, Španija, Združeno kraljestvo) so Američani za podporo prosili tudi kandidatke, članice t. i. Vilenske skupine. Sloveniji, ki se je nekaj dni upirala podpisu topogledne izjave, so dobesedno zapretili, da bi bila v primeru zavrnitve vprašljiva ratifikacija njenega članstvu v ameriškem senatu. Mimogrede povedano: nobena druga kandidatka za članstvo v Natu ni imela pripomb na Vilensko izjavo. Ljubljanski levičarji so se razveselili in z vsem ognjem – podobno kot posmehljivi prispevek v vodilnem časniku, o katerem je bilo govora v začetku – napadli t. i. Vilensko izjavo (5. februarja 2003), računajoč, da bi s tem lahko ogrozili pozitiven rezultat referenduma (23. marca 2003). To se ni posrečilo, kajti dve tretjini volivcev sta glasovali "za". 

Če sklenem: pred osemdesetimi leti so se Slovenci (v okviru stare Jugoslavije) opredelili za Zahod, proti fašizmu in nacizmu, za miselnost, ki izvira iz britanske in ameriške šole in ki se je po drugi svetovni vojni, še posebej pa po koncu hladne vojne, utelesila v Natu in Evropski uniji. Današnji posmehljivi komentarji na račun Nata, Amerike in višegrajskih držav niso neumestni samo zaradi državotvorne politike Demosa (pa Drnovška in Janše), ampak tudi zaradi izročila londonske vlade, ki je Titu in komunistom omogočila državnopravno kontinuiteto, na žalost pa tudi različne zlorabe, vključno s predstavljanjem Kraljevine Jugoslavije kot izdajalskega podjetja. Naši levičarji se – če se le morejo – izognejo omenjanju sodelovanja slovenskih, jugoslovanskih in sovjetskih komunistov z nacisti (pred 22. junijem 1941). Za njihovo miselnost je značilno podcenjevanje angloameriškega zavezništva in zanikanje dvoličnosti in malomarnosti, ki so jih zagrešili v odnosu do Angloameričanov. Popolnoma drugače se vedejo do izročila, ki je povezano s podjetji Društva prijateljev Sovjetske zveze, tj. Protiimperialistične fronte, ki so jo vodili komunisti in se ni upirala Nemcem, ampak Angležem in Američanom, dokler se ni 22. junija 1941 prelevila v Osvobodilno fronto. Kot poroča Đilas, so se partizani (poleg Đilasa še Koča Popović in Vladimir Velebit) marca 1943 v Zagrebu – v strahu pred angleško invazijo prek Jadrana – pogajali z generalom Edmundom Glaise von Horstenauom, ki je bil predstavnik nemške vojske v Zagrebu. Partizani so izjavljali, da bi se, če pride do invazije, borili proti Angležem.[7]

Londonsko vlado, katere član je bil leta 1944 tudi Izidor Cankar, bi morali upoštevati tudi zato, ker je od nje prihajala ideja o spravi. Cankar je večkrat predlagal, naj se domobranci pridružijo partizanom. S tem, je govoril, bodo sodelovali pri osvoboditvi svoje slovenske zemlje in živeli v zgodovini.


[1] Pisavo priimkov omejenega spoštovanja vrednih slovenskih politikov povzemam po domislici znane zunanjepolitične komentatorke Dela, ki si je s tem pridobila naziv "mala začetnica".

[2] Tu mislim na dogajanje, ki ga v knjigi Udba in akcija Sever (Ljubljana 2020) opisuje Igor Omerza.

[3] Avtorja/avtorico te formulacije bo moral bralec uganiti sam. Pomagamo mu lahko z namigom, da gre za "malo začetnico" iz prejšnje fusnote oz. za prispevek o "Pompeu v Sloveniji" v Sobotni prilogi Dela 22. avgusta 2020.

[4] Na Blejski forum so povabili voditelje Višegrajske četverice, ki je povezava srednjeevropskih držav. Vzhodnoevropejci so npr. Belorusi, Bolgari, Romuni, Rusi in Ukrajinci.

[5] "Za obdobje med letoma 1994 in 1998 je bil značilen neugoden notranjepolitični razvoj, ki je imel za posledico mednarodno izolacijo … Po volitvah 1994, ko je bila ustanovljena nova koalicija, so se pokazale prve neskladnosti, ki so na koncu preprečile uresničitev dotedanjih zunanjepolitičnih ciljev. Nekateri člani Slovaške narodne stranke in Slovaške delavske zveze, ki so bili v vladi med letoma 1994 in 1998 skupaj z Gibanjem za demokratično Slovaško, so javno nasprotovali vključitvi v Nato. Trdili so, da bi širitev Nata lahko pripeljala do destabilizacije v Evropi in da bi Slovaška morala ostati nevtralna…" Cf. Jaroslav Ušiak, "Slovakia's perspective on NATO", Communist and Post-Communist Studies 51 (2018), str. 125–137.

[6] To so bile v začetku: Brazilija, Egipt, Irska, Južna Afrika, Mehika, Nova Zelandija, Slovenija in Švedska. Švedska si je pozneje premislila, Slovenija pa je izstopila na pobudo predsednika Drnovška.

[7] Prim. Miro Simčič, "Najbolj prikrivana Titova skrivnost – Marčevska pogajanja leta 1943 z Nemci so bila do Titove smrti tabu tema jugoslovanskega zgodovinopisja", Slovenske novice, 23. september 2012.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 112
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin