SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini
Miha Mazzini
O kolumnistu
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Naše naravno stanje je paranoja

0

termometer

Miha Mazzini

Poleti sem se z nekim tujcem znašel v manjšem slovenskem kraju, katerega ime bom zamolčal (7.625 prebivalcev), ki ima zelo skupaj spomenika padlim na obeh straneh med drugo svetovno vojno.

Eden je zanemarjen in razpadel, drugi pa bleščeče vzdrževan, kar je tujca presenetilo in začel je spraševati, na čigavi strani je bila takrat Slovenija in podobna vprašanja. Globoko sem zavzdihnil, se najprej spomnil tiste razlage o prisegi Hitlerju, ki v resnici ni bila prisega (vir), potem pa mi je šla skozi možgane tale celotna kolumna.

Tujca sem le vprašal, če je res turist in če se mogoče ne misli priseliti k nam. Ne, odhaja čez nekaj dni, je potrdil. Potem pa preskočiva tole, teh naših posebnosti pa res ne potrebujete, sem končal pogovor.

Vse je normalno Še isti večer sem nekega prijatelja zapeljal domov in ko sva zavila v njegovo naselje, sem zagledal sveže postavljeni znak Cona 30 ter prilagodil hitrost. "Ah," je odmahnil z roko, "Ni treba, to smo samo tako postavili, ker imajo že povsod, mirno lahko voziš 50!"

Na računalniku pa me je čakalo pismo pisateljskega kolega, ki se je razburjal nad tem, kako se lahko javim na razpis za vrhunske literarne dosežke, če pa sem v redni službi.

V postelji sem potem prebral še pogovor v Sobotni prilogi s Primožem Brataničem, avtorjem aplikacije Supervizor. Tudi tale del: "Ugotovili smo, denimo, da pri poslovanju z državo niti ni tako zelo pomembno, kdo je lastnik podjetja. Precej bolj pomembno pa je, kdo je direktor podjetja. Ko je direktor zapustil podjetje in šel nekam drugam, se je z njim selil tudi proračunski denar. Naleteli smo na junake, ki so vodili betonarno. In betonarna je dobivala javni denar. Potem so dali odpoved in vodili cvetličarno. In javni denar se je selil za njimi. [...]

Gre za resničen primer. Ko so šli v vinsko klet, je denar dobivala vinska klet … Nič nenavadnega ni, če javni denar dobiva betonarna. Če pa denar sledi človeku, ki je sprva vodil betonarno, potem cvetličarno in na koncu vinsko klet, pa je nenavadno. Podobnih primerov je bilo precej."

Mirno sem zaspal, vse je normalno.

Double entendre Tisto, kar možgani pojmujejo kot normalo, tega ne opazijo. Dregniti jih mora kakšna posebna spodbuda, recimo vprašanje tujca. Nato so možgani še ves dan pozorni in si podrobneje ogledajo malenkosti, ki bi sicer odplavale mimo.

Na prometnem znaku piše 30, ampak mi vemo, da je to v resnici 50. Na razpisu piše vrhunski avtor, ampak mi vemo, da je to za nas svobodnjake. Državne podpore so za podjetja, ampak mi vemo, da so za primerne posameznike. In tako dalje v nedogled.

Seveda povsod obstaja zapovedan red in realnost, ki hodi po svoje, a menim, da je pri nas ta razlika velika in pomembna. Človeški možgani potrebujejo red, saj jih najbolj uniči kaos. Pri nas ogromno energije morajo porabiti za prevajanje iz tistega, kar je napisano, v tisto, kar pomeni.

Prevodi Če ne prevajate pomenov, izpadete idiot: smejejo se vam v obraz, češ iščemo vrhunske pisatelje, vendar ... Nato sledi nek pogoj, ki ga ni v razpisu in nima tudi nobene logične povezave. Ali pa: seveda je to razpis za podporo mladih podjetij, ampak ... Ali pa tista znana pomoč gospodarstvu Pahorjeve vlade: seveda gre za razpis za pomoč gospodarstvu, vendar bodo denar večinoma dobile banke dolžnice. In tako v nedogled.

Prevajate pa lahko samo, če imate moč, da si pravilo tisti trenutek izmislite, ko ga potrebujete. Kar pomeni, da vsakič znova postajate graščak, h kateremu je hodil ubog tlačan, nepismen in zbegan, on pa mu je vsakič povedal novo razlago, ki ga je še bolj zbegala in predvsem prikrajšala. Zato je pravila sovražil, ker so bila tako elastična. Prav zato se je nastajajoče meščanstvo proti tej elastičnosti divje bojevalo in Angleži so izsilili prvo omejitev kraljeve samovolje v začetku 13. stoletja. No, mi še nismo tam.

Paranoja Če niste posvečeni, potem nimate kaj prevajati. Vidite znak z napisom 30, a ne veste, kaj pomeni. Edino, o čemer ste lahko prepričani, je dejstvo, da drug pomen obstaja, a ga ne poznate, ostaja vam skrit.

Možgani pa ne morejo živeti brez razlag. In nenadoma veste: za vsem stojijo kemični izpusti letal! Ali pa Putin! Gluten! Obama! Cepljenje! Islamisti! Multinacionalke!

Dobrodošli v deželi paranoje. Če potrebujete konkretne podatke, preberite kolumno Ljudstvo se je prebudilo.

Naše iskanje skritega smisla pomeni veliko opravičilo za naše slabe voditelje in šefe: ko gledamo te nameščene sorodnike, znance in prijatelje, kako se spotikajo čez odločitve in počnejo neumnosti, imajo tisti, ki so jih namestili, najboljši mogoč zagovor v našem vztrajnem prepričanju, da nismo priča nesposobnosti in neumnosti, marveč imajo ti bedaki skrit načrt, saj tisto, kar vidimo, ni nikoli tisto, kar je.

Ochamova britev pri nas še nikogar ni obrila.

V resnici ... Če boste pozorni, boste hitro ugotovili, kako pogosto uporabljamo frazo "v resnici ...". To je klin, ki cepi tisto, kar piše, od tega, kar naj bi pomenilo. Gledate ljudi, ki prisegajo, četudi v resnici ne. Gledate številko, ki je v resnici druga. Pogoje, ki so v resnici drugačni. Žičnato ograjo, ki je v resnici tehnična ovira.

Če je resnica tisto, kar je izgovorjeno, je torej tisto, kar je napisano, laž.

Oči nas torej vedno varajo, prek ušes pa dobimo resnico.

Gospodar namreč govori, hlapec pa le posluša.

Pismenost Družbe so bile sprva oralne, torej so si tisto, kar je bilo pomembno, povedali. Nato se je počasi uveljavila pismenost, a ne čisto povsod in ne čisto povsem. Pri nas, recimo, na znaku preberete 30, a nekdo vam mora povedati, da to v resnici pomeni 50. Skratka, slovenstvo je še v precejšnji meri globoko oralna družba, kjer vam tisti, ki imajo moč, povedo, kaj piše v pravilih, ne glede na to, kar je zares zapisano.

Ljudstvo se je instinktivno prilagodilo: polovica naroda ne prebere niti ene knjige na leto, po mednarodni raziskavi jih je čez 70 odstotkov funkcionalno nepismenih. Možgani se pač nočejo obremenjevati z nečim, česar ne potrebujejo.

V šolah je takoj treba začeti radikalno varčevati in najprej zavreči predmete, ki ničemur ne služijo. Recimo opismenjevanje, branje in računanje. Dva in dva je pač toliko, kot reče šef, ne pa vi.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin