Miha Mazzini: Usoda slovenskega junaka

Vprašanja, vprašanja

Glede svojih kolumn o slovenstvu sem dobival številna vprašanja. Zabeležil sem si vsako, na nekatera našel odgovor in ga zapisal, nekaj pa je ostalo odprtih.

Potem pa sem pred kratkim nekaj odgovorov dobil hkrati, in kar je še najlepše, nehote, prek ovinka in na zabaven način.

Noah Charney je najslavnejši pisatelj, kar jih živi v Sloveniji. Foto: Bojan Puhek

Noah

Noah Charney je najslavnejši pisatelj, kar jih živi v Sloveniji. Obenem verjetno tudi najbolj produktiven, pa še neznansko simpatičen. Po nekem skupnem nastopu me je vprašal, ali bi skupaj ustvarila zgodbo o sodobnem slovenskem junaku.

Začela sva si dopisovati. Noah je slišal za naše arhetipske junake, Petra Klepca in Martina Krpana, in seveda je zastavil ključna pisateljska vprašanja o dramaturškem loku, junakovem poslanstvu, njegovi aktivnosti itd., kar vam pove, da je Noah Američan.

Mnenja Miha Mazzini: 2018: izbor groženj in besnenja

Moral sem ga razočarati. Najprej pa obnoviti zgodbi.

Peter in Martin

Peter Klepec dobi moči supermana, ker je dober služabnik. Z njimi ne naredi ničesar, ostane pri mami, potem pa ga odvlečejo proč, delat. Tam ponori, po supermansko premlati vse, ki ga ovirajo, da se lahko vrne domov in spet ne počne ničesar, marveč z mamo (ki dela namesto supermana!) živita srečno do konca svojih dni (po Francetu Bevku).

Martina Krpana že srečamo z nadnaravnimi močmi, ki pa jih ne uporablja zares oziroma jih uporablja za banalnosti (tihotapi minimalen tovor, ko bi bil lahko že novi Escobar, če se je že vdal kriminalu). Posluša cesarja in gre v tujino, ubije tujega sovražnika, noče nagrade, odkloni bogastvo, pol cesarstva, kraljično, vzame le nepomembno potrdilo in se vrne domov počet isto kot prej, torej nič glede na svoje sposobnosti.

Obe zgodbi sta torej zgodbi o neizkoriščenem talentu, kar se strinja z egalitarnostjo, saj je ta zares mogoča le na najnižjem skupnem imenovalcu.

Boj slovenskega junaka je torej boj proti spremembi. Foto: Siol.net/ A. P. K.

Junakov boj

Kaj torej naš junak hoče? Čim prej domov in čim manj uporabljati svoje (nadnaravne) moči. Če ga že spravijo v tujino, se tam izjemno izkaže, a le zato, da bi se lahko ekspresno vrnil domov in tu ničesar ne počel.

Kakšen je dramaturški lok, torej njegovo psihološko zrenje, njegova pot do modrosti? Pri nas čisto zares v obliki loka: na začetku je junak na dnu, v tujini se dvigne v dejanje, da se doma spet spusti v tisto, kar je že bil.

Pridobivanje modrosti torej teče nekako takole: junak je, kakršen pač je. Premaga preizkušnje, da bi bil še naprej takšen, kot je že bil.

Boj slovenskega junaka je torej boj proti spremembi.

Mnenja Miha Mazzini: Zakaj je zmagal Roman Leljak?

Delavci v tujini

V tem trenutku dopisovanja se mi je posvetilo: Miha, pa saj to je to! To je naša mitska podstat in upoštevajo jo tisti, ki gredo delat v tujino. Doma nič posebnega, potem pa nenadoma aktivnost in uspehi, a z domotožjem, češ, vrnili se bomo domov, kjer bomo lahko počivali v zasluženi pokojnini.

Naši gastarbajterji so Martini Krpani in bili bi Petri Klepci, če bi mame dovolj dolgo živele.

(Seveda imamo vedno izjemo, ki potrjuje pravilo. Obratni dramaturški lok velja v javnosti za evropske poslance: doma predvolilna aktivnost, potem tišina, nato spet domovina in aktivnost, da odidejo nazaj v tišino. Njihov mitski arhetip je torej kralj Matjaž.)

Naši gastarbajterji so Martini Krpani in bili bi Petri Klepci, če bi mame dovolj dolgo živele. Foto: Reuters

Prihodnost

Po tej ugotovitvi so mi naslednji odgovori padali v naročje kot domine. Kdaj bo Slovenija postala druga Švica? Ko se bo dramaturški lok obrnil - ko bodo sposobni lahko delali doma in hodili v Švico počivat.

Mar to sploh hočemo? Znova preprost odgovor: nikakor. Namenoma ignoriramo osnovna vlaganja v prihodnost teh krajev, recimo z odsotnostjo stanovanjske politike ter podpiranjem dolgega in nesmiselnega študija s plačano prehrano. Mladi morajo životariti, dokler se ne naveličajo in krenejo po poteh Martina in Petra ter vzletijo drugje.

In ko garajo v tujini, si absolutno ne želijo, da bi se Slovenija spremenila - mar se bodo vrnili domov v stanje, kot ga živijo v tujini? Na stara leta seveda hočejo nazaj v mladost.

Poudarjamo lepote narave, socialne povezave in življenjski ritem, ne pa pogojev dela. S tem ni nič narobe - ampak potem se ne slepimo, da hočemo res biti druga Švica, marveč upoštevajmo še globalno segrevanje in postanimo del Kanarskih otokov.

Mnenja Miha Mazzini: Kam se pelje slovensko zdravstvo?

Dodatek za napredne bralce

Dobil sem tudi odgovor na pogosto vprašanje: zakaj smo tako zmedeni, kar zadeva identiteto? Stalno samoizpraševanja, pa razglabljanja, sum, da nekako nismo pravi, ki pogosto zdrsne v uničevalen narcisizem.

Ko je Noah Charney prebral značilnosti slovenskih arhetipskih junakov, je pripomnil - kakšen užitek je debatirati z inteligentnimi in pronicljivimi ljudmi! - naslednje: ampak saj zgodbi o Martinu Krpanu in Petru Klepcu zvenita, kot da so ju za vas napisali vaši tuji vladarji!

Res je.

(Konec koncev je Levstik čisto zares moral ustreči dunajskemu cenzorju, da je bila zgodba lahko objavljena.) 

Martin Krpan ni naša uresničena želja, marveč cesarjeva: nikjer ga ni, ko pa ga visočanstvo potrebuje, se pojavi, uredi problem in izgine v nič. Prekarni delavec, ki opravi svoje za najmanjše mogoče plačilo.

Če ne moreš biti Krpan, bodi vsaj Klepec, mamin sinček. Če te že ne moremo uporabiti, vsaj ne škodi nam.

Mnenja Miha Mazzini: Kakšno gospodarstvo potrebuje Slovenija?

Velike ideologije, mali narodi

Če nimamo svojih arhetipskih junakov, marveč podtaknjence, fantazme okupatorja, želje tujih vladarjev, ni čudno, da smo v sebi negotovi in da se neprestano sprašujemo: pa kdo sem jaz? Kakšen sem, kakšen bi moral biti in kaj lahko postanem?

To so vprašanja sistema, ki teče v prazno, ki nima naloge.

Potem pa pridejo vojne, ko nas tuji vladarji in tuje ideologije potrebujejo in gremo posnemat Martina in Klepca, z milim upanjem, da se bomo živi vrnili domov ter da bodo pozabili na nas in nas pustili v miru.

Do naslednjič.