Petek, 21. 10. 2016, 0.01
6 let, 7 mesecev
Urbani portreti
Michael Moore v deželi Donalda Trumpa
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,78
3
Za nami je še tretje in zadnje televizijsko soočenje za novega ameriškega predsednika. V njej naj bi šel Trump do konca, na vse ali nič. Vendar ga je nekdo pri tem prehitel za en dan.
To je bil filmski režiser Michael Moore, ki je ravno takrat povsem nepričakovano in presenetljivo predstavil svoj novi dokumentarni film o Donaldu Trumpu z naslovom Michael Moore in TrumpLand (Michael Moore v Trumpovi deželi).
Za to seveda ne bi mogel izbrati boljšega trenutka.
Donald Trump se je kot primeren filmski material ponujal kar sam od sebe. Še posebej zato, ker je Michaela Moora spominjal na njegov največji filmski uspeh do zdaj.
Michael Moore v deželi Donalda Trumpa
Standardna filmska produkcijska procedura je dolgotrajna in traja več let. Najprej je film (oziroma njegov scenarij) v razvoju. Potem pride do sestavljanja in "zaprtja" finančne konstrukcije filma ter izbire igralcev. Potem se film začne snemati. Potem nastopi faza postprodukcije. Potem se začne faza promocije, ki je usmerjena na dan premiere. Dolgoletna pričakovanja ustvarjalcev in financerjev se šele takrat materializirajo v predvajanju filma, gledalci pa povedo, ali je bilo v konkreten projekt smiselno vložiti ves čas in trud.
Tisti, ki jih status posameznega filma (ali ustvarjalca) zanima podrobneje, lahko na spletni bazi IMDb spremljajo napredek filma že veliko pred uradnimi predvajanji za javnost. Včasih se vse skupaj tudi nepričakovano zaplete in zelo upočasni. To se je v zadnjem času najbolj opazno zgodilo v primeru Cameronovega nadaljevanja Avatarja, ki bi moral priti na spored že pred kakšnim letom ali dvema, vendar bomo lahko veseli, če ga bomo videli enkrat v prihodnjih dveh ali treh letih.
Tudi pri prejšnjem Moorovem dokumentarnem filmu z naslovom Koga napasti zdaj (2015), ki ga je Moore snemal med drugim tudi v Sloveniji (tu je opravil intervjuje s Pahorjem, Svetlikom in drugimi ter se navduševal nad našim brezplačnim univerzitetnim študijem), je bilo tako in kar nekaj let je bilo v zraku, česa se bo vedno provokativni Michael Moore lotil kot svoj naslednji projekt.
Pri pravkar predstavljenem filmu o Donaldu Trumpu pa je bila zgodba povsem drugačna. Trump se je kot primeren filmski material ponujal kar sam od sebe. Še posebej zato, ker je Moora spominjal na njegov največji filmski uspeh do zdaj.
Fahrenheit 9/11
Ameriško predsedniško predvolilno ozračje je zdaj naelektreno podobno, kot je bilo leta 2004, ko se je Bush potegoval za svoj drugi mandat. Demokratske sile so si takrat na vse kriplje prizadevale, da bi mu to preprečile, in v to se je dejavno vključil tudi Michael Moore, saj je pol leta pred volitvami predstavil svoj kontroverzni dokumentarec Fahrenheit 9/11. V njem je seciral bizarne bušizme, ki jih Bush izrekal v prejšnjih letih, ob tem pa na vse načine problematiziral tudi Bushev odziv na enajsti september, katerega končni rezultat je bila iraška vojna.
Najprej je Fahrenheitu 9/11 aplavdirala Evropa, saj je Moore v Cannesu takrat prejel celo zlato palmo, tamkajšnjo najvišjo nagrado, kmalu za tem pa tudi Amerika, ko je Fahrenheit 9/11 v naslednjih mesecih postal najbolj gledan celovečerni dokumentarni film vseh časov. Takratni Moorov angažirani filmski pristop je bil logičen.
Želel je vplivati na sredinske in neopredeljene volivce, ki bi tehtnico volitev lahko prevesili na drugo stran.
Michael Moore se v svojem filmu ne ukvarja s "sesuvanjem" Trumpa, temveč se je raje posvetil povzdigovanju Clintonove.
Michael Moore v deželi Donalda Trumpa, drugič
"Brexit me je tako šokiral, da sem začel razmišljati o filmu v podporo Clintonove," je pred dvema dnevoma poročal angleški časnik Guardian o Moorovem komentarju na to, zakaj je tako na hitro pripravil dokumentarec o Trumpu in zakaj je poskrbel za prvovrstno "oktobrsko presenečenje" – torej za tisto standardno pričakovanje ameriških volivcev in medijev, da bo nekaj tednov pred volitvami izbruhnilo še posebej veliko razkritje.
V tem filmskem primeru je namreč vse potekalo v popolnem nasprotju s klasično produkcijsko proceduro filmov. Moore je na začetku tega tedna prek spletnih medijev poslal obvestilo, da je v zadnjih dveh mesecih naredil nov film, da ga je dokončno zmontiral samo jutro pred tem, da ta v ključnem času pred volitvami prihaja na spored in da si lahko zainteresirani naslednji dan v New Yorku in še kje brezplačno ogledajo njegov novi film o Donaldu Trumpu, ki bo potem v toku tega tedna prišel na redni kinospored.
Tudi v dobro obveščenih filmskih krogih je šlo za prvorazredno presenečenje. Celo zelo odziven spletni portal IMDb je potreboval več kot en dan, da je novi Moorov projekt uvrstil pod režiserjeve nove projekte.
Moore je izbral pravo temo v pravem trenutku, saj je Donald Trump prvovrsten filmski lik. S svojo družinsko in osebno zgodovino, s svojim pogosto ekscesnim medijskim pojavljanjem v preteklih desetletjih, s svojim nepričakovanim vzponom do republikanskega predsedniškega kandidata, s svojimi pogosto diskriminatornimi, vendar udarnimi izjavami med kampanjo, ki so jih rade volje povzemali razni mediji, ki so s tem skrbeli tako za svoj rating kot za promocijo Trumpovih idej, je seveda predstavljal prvovrsten poligon za Moorovo seciranje in izživljanje.
Vendar pa se Moore v svojem filmu, v katerem je sam povsem v ospredju, ne ukvarja s "sesuvanjem" Trumpa, temveč se je raje posvetil povzdigovanju Clintonove (v skladu z njeno mantro "ko gredo drugi nizko, gremo mi visoko"). Tudi tokrat je njegova logika jasna: pridobiti neopredeljene republikanske volivce, da si v zadnjih tednih premislijo in se odločijo za Hillary Clinton.
Ji lahko Moore s svojim filmom res pomembno pomaga?
Trump se je pokopal sam.
Vpliv filmarjev na volitve
Logično je, da režiserji in filmski igralci mislijo, da lahko s svojo pojavo in izjavami lahko občutno vplivajo na odločitve volivcev. Zato se je Clint Eastwood že pred leti pogovarjal s praznim stolom in tako naslavljal Baracka Obamo, zato se je Robert De Niro pred nekaj tedni v enominutnem videospotu silovito in ognjevito stresel nad Trumpom in zato je Moore zdaj posnel tudi film o njem.
A vendar, ima to res lahko kakšen vpliv na končni rezultat volitev?
Izkušnje kažejo, da ne. Bush je kljub Fahrenheitu 9/11 dobil še drugi mandat, Obami Eastwoodov monolog ni škodil in je v Beli hiši ostal osem let. Bosta Clintonovi torej pomagala De Niro s svojim spotom in Michael Moore s svojim novim filmom?
Najbrž ne. Trump se je pokopal sam. Že kar nekaj časa spremljam blog Nata Silverja, najbrž najbolj zanesljivega napovedovalca volitev, saj smo v naši založbi pred nekaj leti razmišljali o tem, da bi prevedli njegovo knjižno uspešnico (The Signal and the Noise) o umetnosti in znanosti napovedovanja. V zadnjih dneh daje Nate Silver Donaldu Trumpu samo še približno deset odstotkov možnosti, da zmaga.
Mislim, da bo pri tem ostalo vse do dneva volitev.
Michael Moore pa bo do takrat vseeno zaslužil nekaj dolarjev.
Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.
3