Kakšna drama!

Nato začne obnavljati najnovejši dogodek s politične scene in obvezno konča z: "O tem bi morali napisati roman! Posneti film!" Zato torej ne snemamo TV-žajfnic, ljubitelji svoj odmerek namreč dobijo že pri poročilih. Drama torej Včasih poskušam razložiti, da v zadevi ne vidim prave drame, a me ne poslušajo. Zato sem danes sestavil izmišljeno zgodbo, ki temelji na javno objavljenih dogodkih zadnjih let in je podložena s teorijo zarote, ki jih naše občinstvo tako ljubi. Imamo šefa vlade, imenujmo ga Predsednik, ki se mu porodi genialen načrt: Nemci hočejo že dolga leta kupiti nekatera slovenska podjetja. Kaj če bi jim to omogočil? Na tej točki mora pisatelj dodati visoko motivacijo: recimo, da se Predsednik s tujci dogovori za krepke provizije ter ugodno in lagodno službo v tujini po izteku mandata, da mu ne bo treba doma poslušati žaljivk, ko bo ljudstvo doumelo, kaj se je zgodilo. Rečeno – storjeno. Dogovor dosežen, Predsednik mora zdaj samo najbolj neopazno dočakati konec mandata. A značaj mu ne da miru: arogantne izjave, zafrkavanja, najedanja in podobno spodbudijo manjši odpor ljudstva, to ga vrže z oblasti. Zamenja ga Predsednica iz povsem druge stranke, ki obljublja povsem drugačne cilje in metode. Ko pa se odpravi na prvi sestanek s tujci, v trenutku obrne ploščo in nadaljuje Predsednikov načrt. Nekoč, ko Angleži za neko podjetje ponudijo več kot Nemci, celo prekrši svoja pooblastila in jih odžene. Po mandatu takoj dobi službo v tujini. Analiza zgodbe Zdaj pa se lotimo zgodbe s strokovnim očesom. Naloga pisatelja je najti pravo dramo, ob kateri bo bralcu ali gledalcu zastalo srce, utrip poskočil, zgodba pa ga bo urekla, da se ne bo mogel odtrgati od nje. Začnimo s Predsednikom: načrt je dober, je pa res, da imamo v zgodbi antijunaka, torej človeka, ki se hoče nelegalno okoristiti. Patricia Highsmith je bila mojstrica takih likov in če je zadeva spretno napisana, dobi bralca na svojo stran. Da bi bil načrt izveden, bi se moral Predsednik delati prijaznega, ljudskega, milega. Velikega dobrotnika, ki se neprestano fotografira s tujimi otroki in pomaga mamkam čez cesto. Tu tičijo korenine prave drame: predstavljajte si Predsednika, ki ve, da se mora delati priljudnega, a ga značaj žre, peče in sili v izbruhe. Kakšna drama! Bojuje se sam s sabo! Najraje bi porinil tisto baburo pod avto, a se mora smehljati za fotografe. Trpi! Na njegovi strani smo! Ampak … V naši zgodbi ima hkrati načrt in še neprestano si daje duška. Skratka, nobene drame. Potem Predsednica: tudi tu bi se lahko skrivala drama, prava faustovska pogodba. Predstavljajte si jo na tistem prvem sestanku, ko ji zlobne sile povedo za obstoječ dogovor. Kako reva trpi! Naj izda ljudstvo, domovino, naj se izneveri svojemu poslanstvu, ki so ji ga zaupali volivci? Kakšne muke! Kako ji znoj lije raz čelo! Vzame si mesec premisleka, agonizira z možnostjo za precej flashbackov z lepotami slovenske pokrajine, po kateri še mlada in idealistična Predsednica teka v objem svoji družini (v ozadju kozolci in Alpe). Ampak … Glede na hitrost odločitve (en sam sestanek!) kake drame ni bilo. Kvečjemu veselje: O! Čudovit načrt! Kje prepišem svojo dušo? Skratka, zgodba je preveč predvidljiva za literaturo ali film: najprej oseba, ki se niti ne trudi bojevati s svojim značajem, in nato oseba, ki je pač zadela jackpot in srečko tudi unovčila. Kje, prosim vas, je tu drama? Če se nihče niti ne poskuša upreti skušnjavi, drama ni mogoča. Šokantna misel Zadnje upanje za take kilave zgodbe je šokantna misel, ki se bralcu porodi po odloženi knjigi. Našel sem jo, menim, a zanjo zadostuje že ta kolumna. Razmislite o naslednjem: z analizo smo ugotovili, da zgoraj opisani liki niso dovolj dobri za literaturo. Vendar, ste realne politike kdaj podobno obravnavali in od njih zahtevali upiranje skušnjavam? Kar pomeni, da smo bolj izbirčni pri tem, s kom bomo preživeli večer s knjigo ali pred platnom, kot pa, komu bomo za nekaj let v upravljanje zaupali življenje sebe in svojih dragih.