SiolNET. Siol Plus Kolumne
4,65

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Šušteršič: Prekarci vseh dežel, zaposlite se v slovenski državni upravi!

4,65

termometer

Janez Šušteršič |  | Foto: STA
Foto: STA

Vlada je prišla na genialno idejo, da bo njen prvi ukrep za reševanje problema prekarnih delavcev ukinjanje outsourcinga, se pravi najemanja zunanjih izvajalcev za storitve, ki jih država ne potrebuje le občasno. Tako so pred kratkim napovedali, da bodo v državni upravi redno zaposlili čistilke in čistilce, varnostnike in varnostnice, ki zdaj delajo za zunanje izvajalce teh storitev (vir).

Vprašali se boste, ali to res drži. Nekako tako kot slavni radio Erevan bi vam lahko odgovoril, da drži načeloma, sicer pa ... se bo projekt zaposlovanja začel leta 2024, ko se iztečejo nekatere pogodbe z zdajšnjimi zunanjimi izvajalci. Morda teh ljudi vlada niti ne bo zaposlila v državni upravi, ampak bo, kot predlaga Levica, ustanovila državno podjetje ali agencijo, kjer jih bo dejansko zaposlila in jih potem pošiljala pometat po državni upravi in varovat državne organe, kjer bo treba. Če ste pomislili, da bi bil tudi to neke vrste outsourcing, imate kar prav.

Drži pa, da bo ministrica za javno upravo za izvedbo projekta, ki bo zares stekel šele leta 2024, že ta mesec v svojem kabinetu zaposlila gospoda Črta Poglajena, ki je do zdaj vodil Inštitut za študije prekariata. Če ste pomislili, da človeka, ki se s prekarnostjo resno ukvarja, nima posebnega smisla angažirati za njeno odpravljanje tam, kjer jo je zagotovo najmanj, se pravi v državni upravi, imate tudi kar prav. Če pa ste pomislili, da gre pri tej zaposlitvi predvsem za reševanje problema prekarnosti konkretne osebe, imate morda tudi prav, a ste nepopravljivo zlobni in cinični.

Janez Šušteršič Siol Plus Janez Šušteršič: Naporni dnevi predsednika vlade

Kdo so pravzaprav prekarci?

Inštitut za študije prekariata je, po posvetu s stroko, oblikoval opredelitev, ki prekarnosti ne veže na določeno obliko zaposlitve. Takole pravijo: "Prekarno delo, v najširšem smislu, zajema vsako zlorabo oddaje dela ali zaposlitve s strani delodajalca, ki privede do stiske, odvisnosti ali negotovosti ter posledično do socialne ogroženosti prevzemnika dela ali zaposlitve." (vir)

Ob tem tudi povedo, da je enačenje prekarnosti samo z določenimi oblikami zaposlitve danes že zastarelo, saj prihaja do uvajanja elementov prekarnosti tudi v redne zaposlitve.

Osebno se mi inštitutova opredelitev prekarnosti ne zdi napačna. Ključen je njen zadnji del, ki pravi, da gre za prekarnost samo takrat, ko določena oblika dela privede do socialne ogroženosti. Negotovo je namreč danes vsako delo in vsak šef ali naročnik dela te kdaj spravi v stisko. Odvisnost sama po sebi tudi ne more biti opredelitev prekarnosti, saj naša zakonodaja vsako zaposlitev opredeljuje kot odvisno razmerje. Se pravi, če bi bila merilo odvisnost, potem smo prekarci vsi, ki smo kje zaposleni.

Tisto, kar malo težje razumem, je, da direktor inštituta, ki pravi, da prekarnosti ne moremo opredeljevati glede na obliko zaposlitve, sprejme službo, kjer bo počel prav to. V resnici še huje. Odpravljal bo outsourcing, ki seveda sploh ni oblika zaposlitve. Očitno pa vlada ve, nekako in od nekod, da vsi njihovi zunanji izvajalci svoje delavce zaposlujejo na prekaren način.

A tudi če ta domneva drži, obstaja drugačna rešitev. Prav omenjeni inštitut podjetjem podeljuje certifikate za družbeno odgovorno vodenje in neprekarno delo (vir). Vlada bi torej lahko od svojih zunanjih izvajalcev enostavno zahtevala, da recimo v enem letu pridobijo ta certifikat. S tem bi, po mojem skromnem mnenju, dosegla več kot s prezaposlitvami njihovih delavcev v državno upravo.

Janez Šušteršič Siol Plus Janez Šušteršič: Kako je Roberta srečala pamet

Koliko je v resnici prekarcev?

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) je bilo v drugem četrtletju letošnjega leta prekarno zaposlenih 59 tisoč oseb oziroma šest odstotkov vseh delovno aktivnih (vir). Pri tem SURS kot prekarno zaposlene šteje tiste, ki opravljajo delo prek študentskega servisa (teh je med vsemi prekarci 43 odstotkov), samostojne podjetnike, ki ne zaposlujejo in večinoma delajo za eno stranko (26 odstotkov), tiste, ki delajo prek agencije za posredovanje dela (23 odstotkov) ter neprostovoljno zaposlene za krajši delovni čas (osem odstotkov).

Na prvi pogled je očitno, da SURS za štetje prekarcev uporablja opredelitev, ki je po mnenju Inštituta za študije prekariata zastarela. Se kar strinjam. Dvomim, da vsi študenti, ki dejansko študirajo in ob tem še nekaj zaslužijo, sami sebe štejejo za prekarce. Tudi ne razumem, zakaj bi za prekarce šteli samozaposlene, ki delajo le za enega naročnika, če pa po drugi strani mednje ne uvrščamo delavcev, ki so zaposleni pri samo enem delodajalcu.

Po tej logiki bi bilo prekarcev lahko še celo manj, kot je ocenil SURS.

Gospod Poglajen, ki uporablja širšo opredelitev svojega inštituta, meni drugače. Po njegovi oceni je v prekarnih delovnih razmerjih danes 250 tisoč ljudi (vir), torej vsaj štirikrat več, kot menijo vrli statistiki. Tako velika razlika v ocenah je pomembna, saj lahko bistveno vpliva na to, kako zaznavamo problem prekariata in kakšne politike se nam zdijo smiselne.

Janez Šušteršič Siol Plus Ko janšisti preganjajo janšiste

Fantomska ocena

Seveda me je zanimalo, kako je gospod Poglajen prišel do svoje ocene – še bolj, ker se hkrati tudi sam priduša, da je do podatkov skoraj nemogoče priti. Na spletni strani inštituta imajo tudi knjižnico, kjer so objavljene analize različnih avtorjev. Vendar ko sem tole pisal, analize niso bile dostopne. Klik na naslov me je preusmeril na spletno stran "spehnakruhu" (brez heca!), ki pa ni bila dosegljiva.

Če ste ob tem pomislili, da je tako, ker jim spletno stran ureja kak prekarec, ste spet nepopravljivo zlobni in cinični. Jaz vam lahko povem samo to, da naslov nobene od objavljenih analiz ne kaže na to, da bi se v njej lahko skrival poskus empirične ocene števila prekarcev.

Direktor Inštituta za študije prekariata in bodoči vladni uslužbenec torej v javnosti nastopa z ocenami, katerih obrazložitve ali metodologije na strani inštituta ni mogoče najti.

Prekarna zmeda

Z vsem tem seveda nočem reči, da prekarnost ni problem. Povedati želim samo to, da okrog tega pojma obstaja cela zmeda in da – očitno – obstaja tudi zmeda glede smiselnih ukrepov.

Seveda drži, kot pravi inštitut, da prekarnost vodi v socialno ogroženost. Toda tako je predvsem zato, ker so naši sistemi socialnega zavarovanja še vedno naravnani na redno zaposlene osebe s polnim delovnim časom. Namesto da bi razmišljali o bolj prilagodljivih rešitvah, kjer pravice ne bi temeljile na delovnem ali zaposlitvenem statusu, očitno večina tistih, ki se s tem ukvarja, razmišlja predvsem o tem, kako prekarce spraviti v redno zaposlitev.

Če država tako glorificira redne zaposlitve za nedoločen čas, nas ne sme čuditi, da enako počnejo tudi banke in trgovine. S tem v zvezi imam zanimivo, po svoje tudi smešno prigodo, ko mi v trgovini niso želeli prodati kavča na obroke, ker je bila moja pogodba o zaposlitvi samo "za čas trajanja mandata" – so pa kredit mirno dali ministrovi ženi s krepko nižjo plačo, ker so bile v njeni pogodbi zapisane magične besede "za nedoločen čas". Kako malo ta "nedoločen čas" pomeni, ko pride do odpuščanja poslovnih viškov ali zaprtja podjetja, vemo najbrž vsi. Da se nekdo z nizko plačo in službo za določen čas počuti kot prekarec, ker lahko porabi samo toliko, kot sproti zasluži, in da ga to lahko pahne tudi v socialno ogroženost, pa tudi razumemo.

Drži tudi, da je prekarnost lahko rezultat kršitev delovne zakonodaje. Za to v državi ne potrebujemo opredelitev in štetja prekarcev, ampak le dober in pameten nadzor. Pameten pomeni, da ni neživljenjski, a hkrati prepreči, kar je res nezakonito. Ali, kot je dejal sindikalist Andrej Zorko, zakonsko gledano, prekarnost na trgu dela ni dovoljena, dopušča se zaradi neizvajanja zakonskih določb (vir).

Janez Šušteršič Siol Plus Janez Šušteršič: Tovar'ši, jest vam ne verjamem

Od pozivov k dejanjem

Gospod Poglajen meni, da stvari niso tako preproste. Zato je letos ob prvem maju pripravil Poziv k sistemski odpravi prekarnosti, ki ga je podpisalo lepo število profesorjev ter podprlo nekaj nevladnikov in večina sindikatov (vir).

V njem so postavili pet zahtev: zakonska opredelitev prekarnosti, priprava strategije, posvetovalno telo s socialnimi partnerji, politike za odpravo prekarnosti naj vodi vrh vlade ob sodelovanju vseh ministrstev, nanašajo pa naj se tako na javni kot zasebni sektor.

In kaj je prvi rezultat tega poziva? To, da bo človek, ki je vse to predlagal ter zbiral podpise in podporo, naslednji dve leti skrbel za neprekarno zaposlovanje čistilk, čistilcev, varnostnikov in varnostnic v državni upravi. Saj vem, gotovo so mu obljubili, da bo sčasoma postal koordinator vseh vladnih politik proti prekarnosti, ampak to bomo še videli. Predvsem on sam.

Državni program zaposlovanja prekarcev

Ne glede na vse povedano, resnično cenim, da nekdo, ki o nečem veliko piše, sprejme vladno službo, da bi kaj tudi dejansko spremenil. Zato naj dam gospodu Poglajenu še nekaj nasvetov, kaj lahko še dobrega naredi tudi že v svoji omejeni vlogi na ministrstvu za javno upravo.

Pred časom je na primer nastal cel škandal, ko se je izkazalo, da nekateri vladni organi svoje avtomobile čistijo pri zasebnem podjetju, ki verjetno ilegalno zaposluje indijske migrante. Minister za delo je bentil čez delovno inšpekcijo in zamenjal direktorja. Toda obstaja tudi enostavnejša in bolj neposredna rešitev. Indijce naj ministrstvo za javno upravo zaposli v posebni organizacijski enoti in naj čistijo vladne avtomobile, kjer bo treba. Lahko pa seveda ustanovi tudi državno avtopralnico in jih zaposli tam.

O svojem prekarnem statusu pogosto tožijo novinarji, taksisti in dostavljavci hrane. Vladni projekt zaposlovanja neodvisnih novinarjev v državni upravi in vladnih strankah že lepo teče, samo povedali nam niso, da gre v bistvu za politiko odpravljanja prekarnosti. Taksiste lahko zaposlijo na generalnem sekretariatu vlade; ko ne bo treba prevažati ministrov, uradnikov in inšpektorjev, so lahko na voljo običajnim ljudem, ki potrebujejo prevoz. Dostavljavce hrane lahko zaposlijo v menzah, ki se še najdejo na kakšnih ministrstvih ali po državnih podjetjih, ali pa ustanovijo agencijo za tople obroke državnih uslužbencev.

Za konec naj pristavim še svoj mali lonček. Tole je že šestič, da na Siolovem portalu delim dobronamerne nasvete vladi. Za to sem plačan prek hčerinske firme državnega podjetja. Tudi tu gre torej za neke vrste outsourcing. Veliko manj prekarno bi bilo, da bi me za tisti dan na mesec, ki ga porabim za pisanje, zaposlili na primer na uradu za komuniciranje.

Če bi bil seveda pripravljen sprejeti pogoje zaposlitve, ki bi mi jih ponudili.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Janez Šušteršič Siol Plus Janez Šušteršič: Pustite normirance pri miru

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin