Janez Šušteršič: Naporni dnevi predsednika vlade

Ljudje okrog njega so bili nad njegovo odločno in jasno besedo navdušeni. Počutili so se, kot da so spet v kampanji, se vozijo po Sloveniji in skupaj z ljudmi bentijo čez vse in vsakogar, ki jih v tej državi moti. Premier je začutil te pozitivne vibracije in je zato svoje besede ponovil, tudi ko so okrog njega stali povsem drugi ljudje, namreč tisti s kamerami in mikrofoni. Da bi bil še bolj odločen, je napovedal, da bodo nad trgovce poslali tržno inšpekcijo in agencijo za varstvo konkurence.

Še dobro, si je mislil, da na tisti tiskovni konferenci Hanu nisem pustil govoriti. On je premehek in preveč prijazen do vseh. Ko jaz govorim, se vsaj vidi, da je vlada odločna in dela.

Premierjeve modre besede so segle v deveto vas in še čez, celo do portala Necenzurirano, kjer so končno ugotovili, da so bile volitve 24. aprila in da lahko počasi začnejo pisati tudi o stvareh, ki se dogajajo danes. Tako so spisali dva ali tri članke, kjer so dokazovali, da so za vse skupaj krivi trgovci, zlasti Petrol, ker so pač manipulirali z zalogami in čakali na boljše cene. Vsaj nekateri od njihovih argumentov so se mi zdeli zdravorazumski in prepričljivi.

Glas razuma

Nato pa se je na tiskovni konferenci pojavila tržna inšpektorica. Imela je srečo, da je bil Golob takrat že v Bruslju, da bi se do jutra bojeval za Bosno, sicer bi jo gotovo prekinil. Njeno poročilo, katerega najbolj natančen povzetek sem našel tule, v resnici točko za točko ovrže vse domnevne dokaze, da je šlo za načrtno akcijo trgovcev.

Ko so jo na vladi poslušali, so verjetno najprej preverili, ali je gospa morda na tistem njihovem seznamu sumljivih in podtaknjenih kadrov, ker potem bi jo lahko takoj zamenjali, saj so to vendar obljubili volivcem. No, gospa je še vedno na položaju. Morda ni na seznamu, morda pa ima samo to srečo, da resorsko spada pod ministra Hana, ki je, kot že vemo, premehek in preveč prijazen do vseh.

Seveda nismo dočakali, da bi kdo od medijev vrhovnega poglavarja povprašal, ali še vedno misli, da je vse skupaj tak škandal in da so za vse krivi trgovci. Pri necenzuriranih pa so se skrili pod mizo in raje objavili še dva ali tri članke o kadrovskih in drugačnih mešetarjenjih prejšnje vlade.

Bosno moja

Robert Golob je medtem v svojem filmu igral odločneža še naprej in ob prihodu v Bruselj napovedal, da se bo za Bosno in njen status kandidatke boril do jutra, če bo treba. Ne bi se mogel bolj strinjati s to njegovo pobudo. Spregledal je le, da evropski voditelji v Bruselj niso prišli na njegov predvolilni shod, ampak samo malo posedet v tisti svoj značilni mehurček, ki ga ljudje zunaj njega tako težko razumemo.

Ker mu niso dali bedeti do jutra in se je lahko malo spočil, so bile premierjeve izjave nato bolj premišljene. Med vrsticami je povedal tisto, kar je vsa resnica bruseljske odločitve: vsem državam so dali neke pogoje, pri čemer so dvema iz političnih razlogov podelili status kandidatke, dvema pa ga iz prav tako političnih razlogov niso. Za polno mero lahko tem dodate še dve, s katerimi iz prav tako političnih razlogov še ne bodo začeli pogajanj, čeprav sta že dolgo kandidatki.

Bruselj pač že dolgo ne ve več, kaj naj sploh počne z Balkanom, in deluje bolj ali manj po načelu tiste pesmi iz osemdesetih: samo da rate ne bude! Vse drugo bomo pa že nekako in že kdaj.

Mnenja Ko janšisti preganjajo janšiste

Kdo nam je vzel denar?

S tem slabih novic za premierja še ni bilo konec. Kmalu je prišlo iz Bruslja obvestilo, da bo Slovenija dobila manj denarja iz Sklada za obnovo, ker nam gre pač predobro. Robert se je seveda spet razburil in verjetno poklical človeka, ki ga ima v svojem kabinetu in se spozna na evropske zadeve. Ta mu je pojasnil, da je tak pač dogovor in da nimamo kaj. Ne vem, ali je modri svetovalec mislil, da je s tem vse povedal, ali pa vihravi premier, ki je znan po svoji učinkovitosti in hitrem dojemanju bistva stvari, enostavno ni imel časa še za kakšne podrobnosti.

Kakorkoli, naslednjo minuto je bil že pred novinarji in hitel razlagat, da je za vse kriva prejšnja vlada, ker je sklenila škodljiv dogovor z Brusljem.

Članek, kjer je bila ta njegova vrhunska modrost prva objavljena, je lep primer novinarske profesionalnosti. Premierja so korektno citirali, ker pač ni njihov problem, če serijsko blebeta neumnosti, potem pa so namesto komentarja dodali podatke o tem, koliko več ali manj bodo po istem dogovoru dobile druge države. S tem so dali vedeti, da ne gre za nek poseben dogovor samo za Slovenijo, ki bi ga zagrešila prejšnja vlada.

Tale evropski dogovor se sicer tudi meni zdi neumen in skregan z logiko, ampak je, kakršen je. Verjetno je bil cena za to, da so jedrne države sploh pristale na sklad, ki se financira s skupnimi evropskimi obveznicami, saj so ob prvih omembah takšne ideje skakali v zrak tako visoko, da bi se lahko zataknili na kakšno od vetrnic, na katere so tako ponosni. Če ni ravno krize v Ukrajini.

Nirvana z nevladniki

Ob vseh naporih in vznemirjenjih so premierju pripravili sestanek z nevladniki, ki naj bi bil ena taka lepa in pomirjujoča obveznost. Vse so pripravili na ministrstvu, on bi moral samo povedati nekaj lepih besed o koaliciji s civilno družbo, ki jih je natreniral že med kampanjo.

A tudi to ni šlo zlahka. Izkazalo se je namreč, da so pozabili na 8. marec. Pozabili so v resnici tudi na 9. in 10. marec, pa na kakšen april tudi, ampak ti nimajo svojih računov na Facebooku in Twitterju. Z Ukoma so vprašali ministrstvo, da kaj je pa zdaj to, in dobili tipičen uradniški odgovor, da oni pač vabijo po seznamu in da so tokrat vabili s seznama "vsebinskih", karkoli že to pomeni. Nekemu drugemu uradniku na Ukomu se je ta odgovor zdel zelo logičen, saj uradnik uradnika razume, in je pojasnilo tudi nemudoma objavil. Ni mu padlo na pamet, da bo s tem povzročil samo še večji bes pri 8. marcu in veliko smeha pri vseh drugih na koledarju.

Po vsej tej šlamastiki se je vrli Robert 8. marcu korektno opravičil, češ, Nika, midva sva frenda in fajtava skupaj naprej, potem pa je na osebni avdienci raje sprejel nekega drugega nevladnika, če se mu lahko tako reče. Namreč Zorana Stevanovića, seveda z očitnim namenom, da mu ne bi več delal težav okrog Zakona o nalezljivih boleznih. Toda tudi tu ni šlo vse gladko, saj so na nekatere spet pozabili. Recimo na službo za zakonodajo, ki je imela tam neke nepomembne pomisleke glede ustavnosti zakona, in na Andraža Terška, ki jim je povedal, da njihov zakon "ni prav nič drugega kot nadvse neposrečen zapis tako rekoč vsega tistega, kar smo imeli, poznali, uresničevali in trpeli v obdobju 2020–2022, v pravni akt, ki se imenuje zakon" (vir).

A kaj bi to. Andraž pač ne bo ustavni sodnik, država pa vendarle ima zakon, ki bo vladi omogočil ukrepati, vsaj potem, ko bo kak mesec ali dva prepozno ugotovila, da po švedsko res ne gre več.

Potem pa še ta Kučan ...

Kot da hudega še ne bi bilo dovolj, se za polno mero oglasi še Kučan in podpre kandidatko za predsednico države, ki ne le da ni iz Svobode, še celo vlado si je že drznila kritizirati, in to zaradi tistih seznamov zaposlenih, s katerimi naj bi izpolnili predvolilno obljubo o sanaciji škodljivih posledic Janševe vlade.

Pa kaj mu je, si je mislil Golob, ali nisem ravno zato vzel Levice v vlado, da bi imel mir pred njim? Bo že slišal svoje!

In potem je šel in prijavil tisto o ustreljenih kozlih.

O grimasah, ki jih je ob njegovi izjavi delala kandidatka, ki je na hitro priletela iz Švice samo zato, da posluša nekaj lepih in pove nekaj praznih besed ter se nato vrne k možu, ki zaradi nje plačuje višje davke (vir), je bilo že vse povedano. Neopažen pa je ostal tisti briljantni nasmešek, ki je spreletel obraz predsednika Svobode, preden je Kučanu povedal, kar mu gre.

Videti je bilo nekako takole: prvi del njegove izjave, ko je povedal, da smo situacijo strankarsko troedinega predsedništva že imeli, pa se ni nihče razburjal, je bil racionalen in prepričljiv. Potem pa je prišel do Kučana in videlo se je, da išče besede, s katerimi bi bil dovolj oster do njega – in posredno do kandidatke, ki lahko njegovo izrine iz drugega kroga volitev. Najprej je spomnil, da je bil Kučan predsednik Zveze komunistov, nato pa nekako ni znal končati stavka. Nato pa ga na lepem spreleti nasmešek, ko mu pade na pamet domislica s kozlom, in stavek konča z retorično bravuro.

Recite, kar hočete, ampak zame je bil ta nasmešek neprecenljiv. Takšne domislice, ki padejo človeku na pamet med prostim javnim govorom, kažejo visoko stopnjo inteligence. Da je njihova pot do ust hitrejša od kakšne preračunljive misli, ki bi se lahko od kod prikradla, je znak neke, kako naj rečem, korajžne nepremišljenosti. Prav iste, s katero napoveš boj z EU do jutra, napadeš trgovce, utišaš Hana, pozabiš Niko ter ustreliš še kakšnega finančnega kozla za povrhu. Ni lepo, je pa del nekakšnega voditeljskega potenciala.

Edino resno vprašanje je zato, ali je Golob s temi svojimi izjavami dejansko samo eratičen in neprilagojen in mu pač samo dogaja, tako kot si dogaja njegova Urška in ji pri tem ni prav nič nerodno, ali pa je v ozadju tudi kakšen resen politični premislek.

Novice Janez Šušteršič: Prazne obljube, nepremišljeni davki in radikalne ideje