Janez Šušteršič: Tovar'ši, jest vam ne verjamem

Ob tej zgodbi sta ostali zanimivi le še vprašanji, kje bo službo dobil Ford Perfect, tisti strahopetni kolumnist omenjenega portala, ki se tudi še zdaj, v svobodi, ne upa podpisati s pravim imenom, ter kdaj bo elokventni premier prvič zamudil priložnost, da česarkoli ne bi komentiral na najbolj samouničujoč možen način (vir). 

Zato se raje vprašajmo nekaj bolj resnega: kako naj vemo, ali lahko nekemu mediju ali objavi zaupamo ali ne, in kaj bi morali pričakovati od dobrih novinarjev. 

Mali medijskih slovarček  

Ločevanje medijskih plev od zrnja ni tako zapleteno, kot se morda zdi. Tistim, ki medije redno spremljamo in tudi primerjamo novice in naslove o isti zadevi na več koncih, je popolnoma jasno, kdaj nam novinarji prodajajo neke svoje zgodbe, kdaj pa jim lahko verjamemo. 

Manj izvežbanim lahko pomagam s kratkim slovarčkom. 

"XY za naša vprašanja ni bil dosegljiv." – Poklicali smo ga s številke, ki je ne pozna ali na katero ni mogoče vrniti klica, in to samo enkrat, po možnosti čez vikend, nismo pa se potrudili, da bi mu poslali sms, mejl ali kakšno drugo sporočilo, se predstavili in povedali, zakaj ga iščemo. 

"Odgovore bomo objavili takoj, ko jih dobimo." – Vprašanja smo poslali nekaj minut pred objavo, vendar ne moremo čakati, ker bi odgovori lahko pokvarili našo zgodbo. Zato pa objavljamo vprašanja, ker boste že iz njih lahko videli, da imamo prav. Poleg tega bomo tako našo zgodbo lahko vlekli v nedogled, vsak dan po malem, da bo več klikov in gledanosti. 

"Ugledni strokovnjak, ki je pojasnil, da ..." – Človek, ki je povedal tisto, kar smo želeli in potrjuje našo zgodbo. 

"Ta in ta sicer meni, da ..." – Človek, ki je povedal nekaj, kar nam ne gre v račun. Zaradi uravnoteženosti to vseeno objavljamo, ampak nikar mu ne verjemite. 

"Oseba, ki jo poznamo že iz drugih podobnih zgodb ..." – Naša tarča.  

"Vir, ki ne želi biti imenovan ..." – Oseba, ki nam je prodala zgodbo in v katere interesu jo objavljamo. 

"Anonimni vir je povedal, v javnosti so se razširile govorice, pojavila so se vprašanja ..." – Tole smo si izmislili, zato da smo lahko plasirali našo zgodbo. 

"Naj bi, zanimivo naključje, po mnenju nekaterih ..." – Tole na vsak način hočemo napisati, vendar ne moremo dokazati in niti ne vemo, če je res, zato uporabljamo pogojnike, namige in namišljena sklicevanja, če bi nas slučajno kdo tožil. 

"Objavljamo analizo uglednega ekonomista ..." – Nekdo mu je plačal, da je naredil raziskavo, ki koristi našemu lastniku, financerju ali pokrovitelju, ampak zaradi novinarske neodvisnosti nam tega ni treba povedati. 

"Analiza ekonomista YZ je čisto šarlatanstvo, pravijo njegovi kolegi ..." – Napisal je nekaj, kar škodi našemu lastniku, financerju ali pokrovitelju, ampak čisto objektivno se strinjamo, da je človek šarlatan. Saj ga vendar poznamo! 

In tako naprej. 

Za vajo iz medijske čuječnosti lahko za vsako frazo iz slovarčka sami poiščete primere. Ne bo težko, najdete jih lahko v levih in desnih, državnih in zasebnih, velikih in malih medijih. Ob tem boste našli, čeprav z več truda, tudi dobre zglede, ki se dejansko trudijo delati zaupanja vredno novinarstvo.

Mnenja Janez Šušteršič: Kako je Roberta srečala pamet

Kaj pa medijsko slepe kure? 

Seveda, boste rekli, mi, ki obsesivno spremljamo medije, že znamo ločiti zrnja od plev, ampak kaj pa tista tiha večina, ki spremlja samo eno televizijo in verjame vse, kar tam povejo? In potem na primer voli, kar voli njena televizija? Kdo pa njih ščiti pred medijskimi manipulacijami? 

Kruta resnica – in največji problem slovenskega novinarstva – je, da nihče. 

Vsi zgledi iz slovarčka seveda pomenijo grobo kršitev novinarskega kodeksa. Načeloma naj bi za njegovo spoštovanje skrbeli uredniki ter stanovsko združenje in njegovo častno razsodišče. Vendar, sodeč po vsem, kar lahko danes preberemo, slišimo in gledamo, večina urednikov tega ne počne; morda celo v strahu pred obtožbami, da izvajajo pritisk in posegajo v novinarsko avtonomijo. Stanovski združenji pa imamo dve, eno levo in eno desno. Vsako od njih brani svoje in občasno kritizira njihove.  

Oprostite, ampak dokler se niti novinarski ceh ne more izogniti delitvam, ki jih sicer tako radi očitajo politikom, in se ne more strinjati niti o tem, da si obrambo ali kritiko zaslužijo vsi novinarji glede na svoje delo, ne pa glede na njihova prepričanja ali usmeritev, je vse, kar ta društva rečejo ali napišejo, vredno manj od elektrike, ki so jo porabili pri tipkanju. In to pred podražitvami. 

Na javni televiziji imamo tudi varuha pravic gledalcev. Se spomnite kakšnega primera, ko bi opozoril na kršitev kodeksa in bi se to kje poznalo? Jaz tudi ne.  

Imamo tudi nekaj nevladnikov, ki občasno analizirajo medije, ampak so se vsi nekako odločili, da se specializirajo za sovražni govor nasprotne strani, druge kršitve kodeksa pa jih ne zanimajo. Imamo tudi nekaj raziskav, ki so analizirale vrednostno orientacijo medijev, ampak če jih dela napačna univerza, so označene za ideološke, če jih dela Ukom, so zavrnjene kot politični pritisk, če jih napiše vrli Capobianco in recimo pokaže, da TV Slovenija kljub vsemu javkanju, ki od tam prihaja, niti slučajno ni postala naklonjena desnici (vir), pa so preprosto ignorirane. 

Nihče, torej. Uporabniki slovenskih medijev smo obsojeni na samopomoč in lastno presojo.

Mnenja Janez Šušteršič: Naporni dnevi predsednika vlade

Novinarji niso govoreče lutke

Danes nekako velja prepričanje, da mora biti dobro novinarstvo neodvisno, objektivno, nepristransko in uravnoteženo. Sam od novinarjev ali medijev ne pričakujem ničesar od tega. 

Ko sem se z novinarstvom ukvarjal kot srednješolec na Radiu Študent in potem še na Mladini, sem verjel, da je to najlepši poklic na svetu. Pokličeš lahko kogarkoli, se pogovarjaš z ljudmi, ki te sicer sploh ne bi opazili, poveš svoje mnenje o čemerkoli in imaš zraven še občutek, da pomagaš svet spreminjati na bolje. Karkoli že je tvoje razumevanje boljšega. 

Prepričan sem, da je to tudi danes motiv večine, ki se odloči za novinarski poklic, sploh če želijo pokrivati družbene in politične teme. Če bi jim bilo vseeno, ne bi mogli postati dobri novinarji.  

Zato od novinarjev ne pričakujem objektivnosti, nepristranosti in uravnoteženosti. Objektivnost je fikcija, nepristranost in uravnoteženost pa merili, ki izhajata iz političnega razumevanja medijev. Pristajati nanju pomeni pristajati na logiko, po kateri je medije in novinarje primerno presojati po političnih merilih, in ne po takšnih, ki bi izhajala iz same narave njihovega poklica. 

Od novinarjev tudi ne pričakujem, da so neodvisni, če to pomeni, da lahko počnejo, kar jih je volja. Neodvisnosti novinarji nimajo zato, da bi se lahko po svoji svobodni volji spremenili v nebrzdane oglaševalce lastnih prepričanj ali v politične navijače, ampak zato, da jim to ne bi bilo treba postati. Tudi je nimajo zato, da bi jih ščitila pred uporabo zdrave pameti, trezne presoje in poklicnih standardov, ampak zato, da bi vse to lahko v miru uporabljali, kakor najbolje znajo in vejo.   

Namesto vseh teh visokoletečih besed, kot so objektivnost, nepristranost ali avtonomija, od novinarjev in medijev pričakujem tri veliko bolj enostavne – in temeljne – stvari: zadržanost, poštenost in transparentnost.

Zadržanost, ne objektivnost 

Vsi imamo svoje nazore in prepričanja, ki vplivajo na to, kako si razlagamo informacije, podatke ter svet in ljudi okoli nas. Če smo novinar, to hote ali nehote, zavedno ali nezavedno vpliva na to, kako razumemo zadeve, o katerih poročamo, čemu damo poudarek, kaj se nam zdi prav in kaj ne in do koga smo zato prizanesljivi, do koga pa neizprosno ostri.  

Zdravilo za pristranost ne more biti nekakšna namišljena objektivnost. Kot je že dolgo znano, objektivnosti ni niti v znanosti, še najmanj v družboslovni. Namesto nje obstajajo pravila raziskovanja, argumentacije, odprtega diskurza. V novinarstvu naj bi to vlogo imeli poklicni standardi. Prav tisti, ki jih nihče več ne brani ali uveljavlja. 

Dobro zdravilo za nezavedno pristranost je tudi zadržanost. Ta najprej zahteva, da si odkrito priznamo, kako naša prepričanja vplivajo na naše delo, in se potem naučimo ta vpliv zavestno nadzorovati in odstranjevati. Ena najbolj zlajnanih, pa vendarle smiselnih zapovedi, ki naj bi novinarjem pri tem pomagala, je, da je treba komentiranje strogo ločiti od poročanja. V nasprotju s tem se danes zdi, kot da novica ni nič vredna, če ji ni subtilno dodan tudi novinarski namig, kako naj poročano pravilno razumemo.

Mnenja Ko janšisti preganjajo janšiste

Poštenost, ne uravnoteženost

Skoraj vsak dan lahko preberemo kakšno novinarsko "zgodbo" ali gledamo kakšno oddajo, ki ji manjka elementarne človeške poštenosti. Pa je vendarle tako enostavno. Treba si je le postaviti nekaj preprostih vprašanj. 

Na primer: ali sem res predstavil vse pomembne vidike neke zgodbe? Sem se resnično potrudil, da bi dobil mnenje vseh, ki so v zadevo vpleteni, ali pa sem zavriskal od veselja, ko mi nekdo ni dvignil telefona? Sem njihove izjave povzel tako, da odražajo bistvo njihove misli, ali tako, da podpirajo zgodbo, ki jo želim naplesti? Sem jim povedal, kaj jim očitam, da bi se res lahko branili? Kolikokrat sem moral uporabiti pogojnik, ker za svoje trditve nimam pravih dokazov? Sem se vprašal, ali mi moj anonimni vir nekaj razlaga, ker mu koristi, če to objavim, ali sem mu slepo verjel, ker mi je pač prodal dobro zgodbo? Sem nekatere goste grobo prekinjal, drugim pa pustil govoriti v neskončnost? Sem enim prikimaval, druge pa poslušal z zaprto in spraševal z agresivno držo telesa? 

Poglavje zase je pri tem tako imenovano preiskovalno novinarstvo. Včasih se mu je reklo raziskovalno – ampak raziskovanje zahteva, da pošteno, poglobljeno in vsestransko preveriš svojo hipotezo, recimo, da se nekje dogaja korupcija ali kakšna druga nečednost. Danes pa je večina raziskovalnih zgodb narejena tako, da zgolj nizajo domnevne in posredne argumente za tisto, kar so se že vnaprej namenili dokazati. Morebitnih drugačnih pogledov ali odgovorov napadenih je zraven le za vzorec in šminko, če sploh. 

Ko podobno ravna ustavno sodišče, sodnik Jaklič temu pravi rezultatsko odločanje. V novinarstvu bi temu lahko rekli novinarstvo s tarčo. A tudi izraz preiskovalno je bolj točen od raziskovalnega – sploh če "preiskavo" razumemo kot inkvizicijo.

Novice Besede ekonomista Šušteršiča, ki močno odmevajo na družbenih omrežjih #video

Transparentnost, ne neodvisnost

Če smo iskreni, je vsak od nas od koga in česa odvisen. Pričakovati, da mediji in novinarji ne bodo, je iluzija. Kar lahko pričakujemo, je transparentnost teh odvisnosti.  

Transparentnost se seveda začne pri denarju. Od medijev bi lahko mirno zahtevali, da vsako leto objavijo poročilo o prejetih donacijah in sponzorstvih, strukturi oglaševalskih prihodkov, drugih prihodkih, ki ne izvirajo iz prodaje njihovega časopisa ali programa ali naročnin, ter o postranskih poslih, zaslužkih in povezanih osebah lastnikov, direktorjev, urednikov in vodilnih novinarjev. Vsi ti bi morali biti dolžni ob začetku in koncu svoje funkcije objaviti poročilo o premoženju ter prijavljati neformalne stike z vplivneži iz politike, gospodarstva in interesnih skupin – tako kot to že počne nepregledna množica funkcionarjev in položajnih uradnikov na državni in lokalni ravni s pogosto bistveno manjšim vplivom. Smiselno bi bilo tudi prepovedati lastništvo medijev vsem, ki jim to ni glavna dejavnost.  

Vse to seveda zato, da se že preventivno odpravi vsaj načelni sum konflikta interesov ter da lahko ljudje razumejo, kdo jim v resnici prodaja jajca v medijski košari. 

Morda se ti predlogi slišijo kruto, toda če novinarji zahtevajo visoke standarde od drugih, bi morali enake ali še strožje uporabljati tudi sami zase. Kako naj jim sicer verjamemo? In če sami pravijo, da je kakovostno in kritično novinarstvo v javnem interesu, kako naj potem nekaj, kar je v javnem interesu, ne bo tej isti javnosti povsem razvidno? Saj menda ne mislijo, da so nekakšna tajna varnostna služba demokracije ali kaj temu podobnega.