Janez Šušteršič: Kako je Roberta srečala pamet

Da bi pregnal nadležno brenčanje, je segel po slušalkah in na pametnem telefonu – to mu je še ostalo – poiskal neko pomirjujočo glasbo. Ravno je dobro utonil v svoje misli, ko ga je zmotil videoklic. No, recimo, kajti oseba na drugi strani ni vključila kamere. 

• Robert, zakaj me nikoli več ne pokličeš?, je vprašal skrivnostni glas, očitno ženski. 

• Daj mi mir, je zasikal, s tabo se bom pogovarjal samo še na sodišču. 

Nastal je trenutek mučne tišine, toda oseba, ki je zmotila njegov mir, se ni dala kar tako odgnati. 

• Robert, se me res več ne spomniš? Včasih sva se veliko pogovarjala. 

Robert je pogledal, kaj mu piše na telefonu. 

• Pa kaj je zdaj to? Kdo me zafrkava med zasluženim počitkom? Zakaj tu piše, da me kliče pamet? Pa saj je nimam shranjene v telefonu! 

• Res je, Robert, včasih sva si bila veliko bližje. Zdaj sem pač v telefonu. Pametni se radi družimo. 

• Okej, recimo, da si res pamet. Pa kaj bi rada sredi noči? 

• Samo nekaj stvari ... kratkih, potem te pustim pri miru. 

Robert je iz izkušenj vedel, da se vsiljivih norcev najlažje znebiš tako, da jim nakloniš nekaj navidezne pozornosti in razumevanja, potem pa jih vljudno odpikaš. Sklenil je torej, da se bo pretvarjal, da se pogovarja. 

• V redu, kaj bi rada? 

• Hotela sem te v bistvu samo vprašati, kdaj boš nehal obljubljati stvari, ki jih ne moreš uresničiti. 

• Kot na primer? 

• Na primer, da boš kupil vse slovensko žito. 

Robertu se je kar zasmejalo, ker je imel na to vprašanje res dober odgovor. 

• Tista napoved je bila samo prefinjena pogajalska zvijača, da mi na koncu ne bi bilo treba preveč plačati. Kaj nisi brala Repovža, ki je v Mladini to vse lepo razložil? Misliš, da je to sam pogruntal? 

Dvomim, res, si je mislila pamet, ki na Mladino že dolgo ni nič poklicala. Kot se za pamet spodobi, je postavila vprašanje, ki je povsem logično sledilo iz takšnega odgovora. 

• A potem je bila obljuba nagrade gasilcem tudi samo pogajalska zvijača? 

• Ne, nikakor, jo je Robert odločno zavrnil. Gasilci niso kmetje! 

• Ampak tudi tu boš moral veliko plačati, je vztrajala pamet. Pa menda se niti ne da izplačati. 

• Se bo že moralo dati. Bomo spremenili zakon, smo že povedali. 

No, prav, si je mislila pamet, saj so jih že veliko. To jo je spomnilo, da mora poklicati Niko in ji povedati, da 15 tisoč podpisov ni dovolj niti za referendum, kaj šele, da bi lahko trdil, da je tvoj zakon napisalo ljudstvo. Ampak zanjo bo še čas, Robert je bolj nujen primer. 

• V redu, pustiva to, Robert. Ampak glej, obljubil si tudi, da boš glede epidemije poslušal strokovnjake, potem pa kar sam napoveš, da na primer ne boste zapirali šol, še preden so oni kaj rekli. Kaj pa, če se zgodi, da bi oni to vseeno predlagali? 

• Pa saj pravi strokovnjaki tega ne bodo predlagali. 

• Si prepričan? To so počeli po vsej Evropi in še kje, in morda bo spet treba. Ne moreš jim kar ukazati ... 

• Jaz jim nič ne ukazujem. Jaz jim samo dajem politično usmeritev, kako naj neodvisno razmišljajo. 

• No, v redu. Ampak kje si snel tisto o soncu in morju, ki zdravita covid? 

• Nič nisem snel. Vprašal sem strokovnjake. 

• Res? Fafangel ti je to razložil? 

• Ma kakšen Fafangel ... On zdaj tam nekaj piše s tisto svojo skupinico, toliko da dajo mir.  

• Joj, Robert, pa ja nisi vprašal Marka? 

• Ja, seveda, koga pa? Doktor Potrč je sam živel na Švedskem, pozna stvari iz prve roke, pisal je bloge, prebral ogromno stvari na internetu. Pa še dober vajb ima. On o covidu gotovo ve več od mene. 

• Kar ni nujno prav veliko, je pripomnila pamet. 

• O, a zdaj bomo pa cinični, se je razburil Robert. Od kdaj pa je pamet cinična? 

• Oh ja, je zavzdihnila pamet, če bi se ti moral toliko ukvarjati z idioti kot jaz, bi bil tudi ciničen. 

Nastala je še ena mučna tišina. Robertu se je zdelo, da je to prilika, da konča pogovor. 

• Hvala, sem te poslušal. Ampak jutri imam službo ... 

• Samo še ena stvar, če dovoliš ... 

• Pa kaj bi še rada? 

• Robert, a ti veš, kdo je civilna družba? 

• Pa to so tisti, ki nekaj pišejo, govorijo, protestirajo, predlagajo, da potem mi lahko obljubimo, da bomo vse to naredili, in zmagamo. 

• No, mogoče ... Ampak, a je varuh človekovih pravic civilna družba? 

• Ja, ne vem, najbrž, on tudi ves čas nekaj protestira. Pa zakaj me to sprašuješ? 

• Ker si rekel, da bo novi svet televizije postavljala civilna družba. Zdaj pa poglej, kdo vse ga bo po tvoje imenoval. Varuh in informacijski pooblaščenec nista ravno civilna družba, saj jih imenuje parlament, se pravi stranke. Tista dva vladna sveta, ki bosta tudi imenovala svetnike, postavljajo ministri in državni zbor. Kje imaš tu kakšno civilno družbo? 

• Pa saj oni samo imenujejo ... Predloge pa dajo organizacije, ki so civilna družba. 

• Se pravi, kot piše v zakonu, iskali boste ljudi, ki so že vsaj deset let aktivni v športu, na področju okolja, človekovih pravic, pravic invalidov, v verskih skupnostih, pripadajo eni od manjšin ... 

• Pa saj to je civilna družba, a ni? 

• ... in se za zraven še toliko spoznajo na medije, da bodo lahko pomagali pri delovanju televizije in njenem ugledu doma in v tujini? 

• Gotovo so tudi takšni! 

• In njihovo vizijo razvoja televizije bo ocenjeval, recimo, varuh človekovih pravic? 

• Bo že. Saj je v redu gospod. A ni to bolje, kot da jih imenuje politika? 

• Ne vem ... če lahko imenuje ustavne sodnike? 

• Ampak oni so v redu. No, večina. Na televiziji so pa zdaj sami janšisti. Pa po zakonu, kot je bil, jih ne bi mogli kar zamenjati, zdaj jih bomo pa lahko. 

Pameti se je zdelo, da bi moral Robert počasi razumeti, da se je s svojo logiko nekoliko zaplezal. Toda Robert je imel na zalogi še en, ključen argument. 

• Sploh pa ne vem, zakaj mene to sprašuješ. Nisem jaz pisal zakona, civilna družba ga je napisala. Bo že v redu, če so oni napisali. Tista mreža, no, kaj že, nekaj za pravo. Oni so ta pravi. Vedno so bili proti Janši, še ko sem jaz poskušal nekako voziti z njim in njegovimi. 

• Že, Robert, ampak civilna družba niso samo tisti, ki so proti Janši ... 

Robert je imel zdaj že vsega dovolj. Če bi bila ta pamet res tako pametna, kot se hvali, da je, bi že razumela, da ima prav. Zato je povzdignil glas in šel v protinapad. 

• Pa kdo me to res kliče? Ma kakšna pamet? Da ni to neka fora? Kakšna novinarka Nova24, ki se nekaj pretvarja, da bi me posneli in se delali norca iz mene? 

• Robert, nerada ti to povem, ampak saj norca se delajo že vsi ... 

• Pa kdo si ti? Pa kaj se greš? Da nisi mogoče res pri ta desnih? 

• Nisem, Robert, nisem. Je pa res, da pamet pogosto srečaš tam, kjer jo najmanj pričakuješ. 

• Ja, seveda, kakor zdaj na telefonu sredi noči ... 

Pamet bi imela še veliko povedati, recimo o tem, kaj se lahko zgodi, če cene elektrike in plina predpišeš nad najnižjimi na trgu, pa še kaj z mednarodnega parketa, ampak včasih tudi pamet obupa. Zato se je poslovila.  

• V redu, ne bom te več morila. Vidim, da nisi za pogovor. Želim ti mirno noč. 

• Adijo pamet, se je kratko poslovil Robert, ki se mu ni več ljubilo biti vljuden. 

Zjutraj se je zbudil ves prepoten, kot iz kakšne nočne more. Med jutranjo higieno se mu je zazdelo, da se je ponoči pogovarjal s pametjo in da mu je nekaj težila. Ampak danes je nov dan in treba bo v naporno službo v Ljubljano. Res nima časa za vsako neumnost.

Novice Janez Šušteršič: Prazne obljube, nepremišljeni davki in radikalne ideje

Novice Besede ekonomista Šušteršiča, ki močno odmevajo na družbenih omrežjih #video

Mnenja Janez Šušteršič: Naporni dnevi predsednika vlade