SiolNET. Siol Plus Kolumne
Primož Cirman
Primož Cirman
O kolumnistu
1,93

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Imate raje Deutsche Bank ali evro?

1,93

termometer

Velikim je dovoljeno vse. Še posebej, če so v težavah. Malim ostane Franck Dupont, nižji uradnik iz Bruslja, ki vladam držav piše navodila, kako morajo reševati banke.

V ponedeljek je Financial Times objavil novico, da je Deutsche Bank skozi cilj zadnjih stresnih testov, ki jih je komaj opravila, pritekla tudi s pomočjo "dopinga". Evropska centralna banka (ECB) ji je namreč v bilance za leto 2015 že prištela štiri milijarde dolarjev, ki jih bo šele dobila od prodaje delnic ene od kitajskih bank, saj posel še vedno ni končan.


Preberite še:
Deutsche Bank, bomba neslutenih razsežnosti, o katerih Cerarjeva vlada ne razmišlja


O tem, za kako velik odpustek je šlo, pove vse naslednji podatek. Izpostavljenost Deutsche Bank do Grčije je pred "reševanjem" krize v tej državi znašala 1,6 milijarde evrov, torej kar 2,5-krat manj.

Deutsche Bank je skozi cilj zadnjih stresnih testov, ki jih je komaj opravila, pritekla tudi s pomočjo "dopinga". Deutsche Bank je skozi cilj zadnjih stresnih testov, ki jih je komaj opravila, pritekla tudi s pomočjo "dopinga". Foto: Reuters

Se še spomnite Grčije …

Ponovimo še enkrat.

Ko je Grčija največji nemški banki dolgovala 1,6 milijarde evrov, je trojka na čelu z ECB v tej državi uvedla finančni protektorat in breme poplačila banke skoraj v celoti prenesla na evropske davkoplačevalce.

Ko je Deutsche Bank v bilancah zmanjkalo štiri milijarde evrov, se ni zgodilo nič tako drastičnega. Snovalci stresnih testov so ji preprosto pustili, da denar v metodološkem smislu "pričara".

Dvojna merila? Prej gre za naravo sistema.

… in stresnih testov slovenskih bank?

Govora je namreč o isti ECB, ki je bila leta 2013, ko je na vrata naše države trkala "trojka", do slovenskih bank, prvih poizkusnih zajčkov stresnih testov, prizanesljiva precej manj, kot je danes do Deutsche Bank.

Spomnimo, ECB in Evropska komisija sta takrat v slovenske banke, ki so klecale pod slabimi posojili, poslale cenilce premoženja, nekatere od njih tudi s študentskimi napotnicami. Ti so čez palec, ob apokaliptičnih napovedih o popolnem sesutju slovenskega gospodarstva, ocenjevali vrednosti delnice, "iz avtomobila" pa nepremičnine.

Rezultat je bil temu primeren, seveda v prid "črnemu scenariju". Naštejmo le nekaj primerov. Za delnico Pivovarne Laško, ki so jo tuji ocenjevalci vrednotili na bore štiri evre, je Heineken le nekaj mesecev zatem plačal šestkrat več. Terjatve do Grepa, graditelj Stožic, so bile ocenjene na nič (!) evrov. Pri ACH pa je razliko med prenizkim vrednotenjem in tržno vrednostjo pozneje pobrala izbrana investicijska banka iz ZDA.

Se spomnite stresnih testov slovenskih bank? Se spomnite stresnih testov slovenskih bank?

Sistem deluje – dokler ne pride na vrsto Nemčija

Sistem, nastavljen za (raz)prodaje premoženja, v katerem ni bilo nič logičnega, še najmanj več kot milijardo evrov visoke razlike med izračuni o isti "luknji", ni nikogar motil, dokler so ga mednarodne institucije uporabljale na Cipru, v Sloveniji in drugih "malih" državah, ki so se izgubile v lastnih zablodah. Že pri Italiji, kjer se banke utapljajo v slabih posojilih, se je zapletlo.

Ko je prišla na vrsto Nemčija, vsi kar naenkrat ugotavljajo, da ne deluje dobro.

V resnici glavna težava pri Deutsche Bank ni enormna kazen v ZDA, ki jo je po epizodah z afero "Dieselgate" in davčnim računom za Apple mogoče razumeti tudi kot nadaljevanje čezatlantske trgovinske vojne. Prav tako ne astronomska količina "hokus-pokus" derivatov v njenih bilancah, slabo tekoče poslovanje in pomanjkanje kapitala.

Zakaj je Deutsche Bank tudi politična bomba

Dogajanje v Deutsche Bank nas mora skrbeti, ker gre za zgodbo neslutenih političnih razsežnosti.

Deutsche Bank ni običajna banka. Ne dobavlja le krvi v ožilje "Deutschland AG", nemškega gospodarstva, ki tudi v postmoderni družbi še vedno temelji na velikih industrijskih konglomeratih. V finančnem smislu je dejansko podaljšana roka države, ki v zadnjih letih trdno vlada Evropi. Predvsem z moralnimi, "kantovskimi" nauki o tem, kako bi bilo treba živeti.

Nauki, ki so jih – kot vidimo zdaj – najraje kršili prav nemški bankirji.

Dogajanje v Deutsche Bank nas mora skrbeti, ker gre za zgodbo neslutenih političnih razsežnosti. Dogajanje v Deutsche Bank nas mora skrbeti, ker gre za zgodbo neslutenih političnih razsežnosti. Foto: Ana Kovač

Ključna napaka: doktrina radikalnega varčevanja

Ko je nekje konec leta 2009 postalo jasno, da se svetovna finančna kriza na stari celini spreminja v dolžniško, je bilo območje evra, z njim pa tudi jedro Evropske unije, na prelomnici.

Na mizi sta bili dve možnosti, kako znižati javni dolg držav. Ali na "mehak" način, s kombinacijo varčevalnih in spodbujevalnih ukrepov, ki bodo omogočali poplačilo obveznostjo, ali na precej trši način – z radikalnimi varčevalnimi programi, ki bodo iz držav postrgali vse rezerve za to, da jih bodo v roke dobili upniki.

V Berlinu in Frankfurtu so tedaj izbrali drugo možnost. Šlo je za napako, ki jo utegne območje evra že kmalu plačati z razpadom. In točka preloma v tem procesu utegne biti prav Deutsche Bank.

"Protestantska" kazen za "katoliški" jug

Odločitev o radikalnem varčevanju kot osrednji evropski ekonomski doktrini so v Nemčiji sprejeli skoraj bolj zaradi "moralnih" kot ekonomskih razlogov. Seveda je šlo (tudi) za denar.

Toda nemški politiki in bankirji so v stiskanju držav evropskega juga, visoko zadolženih pri Deutsche Bank in drugih večjih evropskih bankah, videli tudi znamenja lastne moralne, "protestantske" superiornosti nad razbrzdanim in koruptivnim "katoliškim" evropskim jugom, ki ga je bilo treba kaznovati.

Prevladujoča evropska ekonomska doktrina so postali "ordoliberalni" nauki "švabske gospodinje" o tem, da ne moremo porabiti več, kot ustvarimo. Racionalni pomisleki o dolgoročni vzdržnosti gospodarstev, ki so dobila zdravila "trojke", so se umaknili prepričanju, da morajo v razmerju med dolžniki in upniki celotno tveganje prevzeti prvi.

Točka preloma utegne biti prav Deutsche Bank. Točka preloma utegne biti prav Deutsche Bank. Foto: Reuters

EU danes ni več EU izpred nekaj let

Minilo je več let, da so zmoto prvi spoznali v Mednarodnem denarnem skladu (IMF), nato pa tudi v evropskem političnem vrhu. Že pred časom sta EU in ECB obrnila ploščo. Zdaj govorita o več sto milijarde evrov vrednih infrastrukturnih načrtih in metanju denarja iz helikopterja. Vse to po tem, ko so za njunimi ukrepi ostale armade brezposelnih in opustošeni javni sistemi.  

Težava je, da je večletna vladavina te doktrine v vmesnem času morda že nepovratno zamajala same temelje evropske integracije, ne le monetarne. Današnja EU ni več enaka Uniji izpred šestih let. Je načeta, v državah članicah pa se krepijo populistična gibanja, zaradi katerih se danes celo sam obstoj EU zdaleč ne zdi več tako samoumeven kot le nekaj let nazaj.

Finančni "orkan" se je vrnil k izvoru

Če bi dolžniško krizo reševali drugače, danes na južni meji ne bi imeli pasu šibkih držav, ki jih lahko nove težave bank kadarkoli spet pahnejo v recesijo. In naprej. Če mednarodni upniki ne bi v tolikšni meri mrcvarili Grčije, bi država lažje sprejemala begunce, ki so v vmesnem času postali glavno "gorivo" vzpona desnih evroskeptičnih strank po vsej Evropi.

Ob drugačnem, "mehkejšem" reševanju krize, ki je pokazala srhljivo "toksičnost" mednarodne prepletenosti finančnih tokov, se prebivalci evropskih držav ne bi začeli upirati samim idejam globalizacije, prostega pretoka dela in kapitala. Morda bi se celo referendum o Brexitu za nekaj odstotkov nagnil v drugo stran.

A zdaj je prepozno. Reševanje Deutsche Bank bi zahtevalo popolno prevetritev reševalnih mehanizmov v območju evra.

Finančni "orkan" se je vrnil k svojemu izvoru, in to za Angelo Merkel pomeni več težav. Finančni "orkan" se je vrnil k svojemu izvoru, in to za Angelo Merkel pomeni več težav. Foto: Reuters

Za velike privilegiji, za male pa navodila uradnikov

Upravičeno je domnevati, da bi to lahko ob pomanjkanju politične volje za novo pisanje pravil po meri Nemčije vodilo v njegov postopni razpad. Težave Deutsche Bank že danes nepovratno majejo kredibilnost Nemčije kot države, ki ima "moralno" pravico postavljati pravila igre v Evropi.

Dokončno so razgalile svet dvojnih, skorajda "kolonialnih" kriterijev. Svet, v katerem so za velike v metodološkem supermarketu ECB na voljo posebni privilegiji, manjšim pa ostanejo le navodila Francka Duponta ali kakšnega drugega bruseljskega uradnika, ki se spomni ukazati brisanje obveznic.

Gre za svet, v katerem eni ne smejo "pasti", drugi pa morajo – v svarilo preostalim.

Jasno je, da bo končni epilog dogajanja v političnem smislu šibkejša Nemčija. Morda bo že kmalu morala izbirati, kaj ji je ljubše: Deutsche Bank ali preživetje območja.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 30
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin